VSRS Sodba III Ips 22/2000

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke proti sodbi sodišča prve stopnje ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke: "Ugotovi se, da obstaja pravica tožeče stranke Z. O. M. d.d., do ločenega poplačila (ločitvena pravica) terjatve v znesku 44,825.397,96 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.02.1999 dalje do plačila iz dela premoženja stečajnega dolžnika - tožene stranke, katerega tvorijo tožeči stranki v zavarovanje odstopljene terjatve tožene stranke iz naslova prodaje blaga tožene stranke svojim kupcem - upnikom (cessus), kot tudi blaga last tožeče stranke, katerega je tožena stranka prodala svojim kupcem, upnikom ter je imela na njem tožeča stranka pridržno lastninsko pravico do plačila, še posebej pa na odstopljenih terjatvah, katere so bile že notificirane, kot je to navedeno v prvem odstavku III. točke prijave terjatev tožeče stranke v stečaj" - zavrne.

Tožeča stranka mora toženi strani povrniti pravdne stroške v znesku 769.553,00 SIT.

Tožeča stranka kot prodajalec in tožena stranka kot kupec sta sklenili 21.5.1998 "Prodajno pogodbo" za dobavljanje blaga v bodoče. V 9. točki sta uredili zavarovanje tožničinih terjatev, med drugim tudi z odstopom terjatev: "kupec odstopa v zavarovanje vse svoje naslednje terjatve iz naslova prodaje blaga, ki jih bo kupec sklenil pri opravljanju svoje gospodarske dejavnosti v času sklenitve te pogodbe do plačila zadnje zapadle terjatve po tej pogodbi. Kupec mora prodajalca nemudoma obvestiti o nastanku vsake terjatve iz prejšnjega odstavka. Pogodbeni stranki se strinjata, da se del tožnikovih odstopljenih terjatev ne naznani, dokler kupec izpolnjuje plačilne obveznosti po tej pogodbi. Odstopljene terjatve bo, kot dober gospodarstvenik, izterjal prodajalec. Od izterjanega zneska bo odbil svoje stroške, zapadle obresti in zapadle glavnične terjatve, preostanek pa bo nemudoma izročil kupcu. Prodajalec lahko brez navedbe razloga povratno cedira vsako odstopljeno terjatev.

Prodajalec si pridružuje lastninsko pravico na stvareh, ki so predmet pogodbe, do popolnega plačila kupnine oziroma pogodbene cene. Kupec lahko v času trajanja prodajalčeve lastninske pravice razpolaga s stvarjo v okviru svoje dejavnosti. Če kupec v tem času zagotovi lastninsko pravico katerikoli tretji osebi, odstopa prodajalcu vse terjatve, ki jih pridobi od tretjih oseb iz naslova poslov, na podlagi katerih je tretji pridobil lastninsko pravico. O nastanku teh terjatev bo kupec nemudoma obvestil prodajalca. Iz odstopljenih terjatev lahko prodajalec poplača svoj zahtevek za plačilo kupnine skupaj z obrestmi in stroški. Kar izterja več, je dolžan naslednjega dne izročiti kupcu."

Nad tožencem se je 21.12.1998 začel stečajni postopek in tožnica je prijavila v stečajnem postopku terjatve za skupno 44,825.397,96 SIT, za kar je uveljavljala ločitveno pravico na terjatvah toženca -

stečajnega dolžnika, ki jih ji je ta cediral v zavarovanje v skladu z navedeno pogodbo, pri čemer je tožnik v prijavi posebej omenil 5 toženčevih odstopljenih terjatev, navedenih v 1. odstavku III. točke prijave in to za zneske v tuji valuti: 42.821,40 USD, 33.951,10 USD in 42.800,00 USD, 57.024 DEM in 47.536,80 ATS, ki se nanašajo na tuje dolžnike (cessuse), ki so o odstopu v zavarovanje tudi bili obveščeni s strani obeh sedanjih pravdnih strank.

Stečajni upravitelj je na naroku za preizkus terjatev 19.04.1999 pripoznal terjatev 44,825.397,96 SIT, prerekal pa je tožničino pravico do ločenega poplačila iz odstopljenih terjatev. Zato je stečajni senat s sklepom z dne 19.04.1999 napotil tožnika na pravdo za "ugotovitev pravice do ločenega poplačila v znesku 44,825.397,96 SIT".

Tožeča stranka je pravočasno vložila sedanjo tožbo z zahtevkom (v povzetku), da se ugotovi, da obstoji njena ločitvena pravica za terjatev 44,825.397,96 SIT z zamudnimi obrestmi na tistem premoženju toženega stečajnega dolžnika, ki ga tvorijo v zavarovanje odstopljene terjatve tožene stranke, ki izvirajo iz: 1. toženčeve prodaje blaga kupcem; 2. toženčeve nadaljnje prodaje blaga, ki ga je tožencu dobavila pred tem tožnica in si na njem pridržala - do te nadaljnje prodaje - lastninsko pravico; in 3. iz odstopljenih terjatev, za katere je bil odstop - cesija - že notificiran dolžnikom, "kot je to navedeno v 1. odstavku 3. točke prijave terjatev tožeče stranke v stečaju" (spredaj omenjene terjatve v tuji valuti).

Toženec je v odgovoru na tožbo uveljavljal med drugim, da bi tožnica pridobila zastavno pravico na odstopljenih terjatvah po členu 989. ZOR šele, če bi prejela potrebne listine o teh terjatvah in, če bi bili o pridobitvi zastavne pravice na terjatvah dolžniki obveščeni.

Tožnica je zavrnila toženčeve navedbe, ker ločitvene pravice ne uveljavlja na podlagi zastavne pravice na terjatvah, temveč na odstopu terjatev v zavarovanje po 445. členu ZOR, za veljavnost takega odstopa pa zadostuje že veljavni pravni naslov, ne pa notifikacija odstopa dolžniku in izročitev listin.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku v celoti z utemeljitvijo, da je odstop terjatev v zavarovanje po 445. členu oblika fidurciarnega pravnega posla, ki nastane s samo sklenitvijo pogodbe. Cedirana terjatev preide v premoženje upnika - fiduciarja. Za veljavnost odstopa ni potrebna notifikacija dolžnika, saj je prednost odstopa terjatve v zavarovanje ravno v njegovi diskretnosti; dolžnik se obvesti šele ob realizaciji odstopa, ko upnik (fiduciar) hoče terjatev vnovčiti (ker mu fiduciant kot dolžnik ne plača zavarovane terjatve).

Tožena stranka je v pritožbi uveljavljala bistveno kršitev postopka zaradi nejasnosti izreka sodbe, ker ni opredeljeno premoženje toženca, na katerem se uveljavlja ločitvena pravica, se pravi, da niso navedene terjatve, zlasti tiste v zvezi s pridržano lastninsko pravico in, ki so bile notificirane. Zmotno uporabo materialnega prava pa vidi pritožba v tem, da tožnica nima pravnega interesa za priznanje ločitvene pravice, "saj so prešle terjatve s sklenitvijo pogodbe dne 21.05.1998 v njeno (tožničino) premoženjsko sfero, le izterjati jih mora od dolžnikov", kar še podkrepi s trditvijo, da je po odstopu terjatev v zavarovanje dolžnik zavezan le novemu upniku (cessionarju), pravna vez med dolžnikom in starim upnikom pa se lahko vzpostavi le s povratno cesijo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopno sodbo. Menilo je, da izrek sodbe ni nerazumljiv, kajti glede na specifičnost stečajnega postopka bo na podlagi izreka sodbe stečajni senat izdal sklep iz četrtega odstavka 143. člena ZPPSL, ki bo izvršilni naslov, po katerem bo postopal stečajni upravitelj. V sklepu bo določeno iz katerega dela stečajne mase bo realizirana ločitvena pravica. - Sicer pa sodišče druge stopnje povzema materialnopravne razloge sodišča prve stopnje, da za veljavnost odstopa terjatve v zavarovanje ni potrebna notifikacija dolžnika; v prodajni pogodbi z 21.05.1998 je samo določena obveznost toženca, da obvesti tožnico o nastanku vsake nove terjatve, če svojih dolgov ne plačuje. V pritožbi je toženec prvič uveljavljal tudi ugovor iz četrtega odstavka 129. člena ZPPSL, da je obravnavan odstop terjatve v zavarovanje izpodbojen (po 125. členu ZPPSL). Sodišče druge stopnje je ta ugovor kot novoto zavrnilo po 496a členu ZPP (prav bi bilo po prvem odstavku 337. člena novega ZPP).

V reviziji toženec uveljavlja enako kot v pritožbi bistveno kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, se pravi, da očita nejasnost izreka. V zvezi z zmotno uporabo materialnega prava prav tako ponovi, da gre po prodajni pogodbi za zastavno pravico na terjatvah (ki pa ni nastala), in ne za odstop terjatev v zavarovanje po 445. členu ZOR. Sicer pa se pri odstopu terjatve v zavarovanje prekine vsaka vez med dolžnikom - cessusom in cedentom, saj odstopljena terjatev preide v premoženje cesionarja. Zato tožnica nima pravnega interesa za to tožbo, saj mora odstopljene terjatve "le izterjati od dolžnikov". - Revident ponovi ugovor izpodbojnosti odstopa terjatev v zavarovanje po četrtem odstavku 129. člena ZPPSL in predlaga razveljavitev obeh sodb in novo sojenje.

Državno tožilstvo se o reviziji ni izjavilo, tožeča stranka pa nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Nima prav revizija, da je obravnavano sredstvo zavarovanja tožničinih terjatev do toženca zastavna pravica na terjatvah iz 989. člena ZOR, ne pa odstop terjatev v zavarovanje iz 445. člena ZOR. Tožena stranka spregleda, da se je sama s pogodbo z dne 21.05.1998 izrecno dogovorila za cesijo svojih terjatev - in to bodočih - na tožečo stranko in to v skladu z opredelitvijo te oblike cesije v 445. členu ZOR kot sredstvom zavarovanja.

Odstop terjatve v zavarovanje je zakonsko določen in tako dopusten pravni posel. Strinjati se je treba z zaključki: "Posledica odstopa v zavarovanje je prehod terjatve iz premoženja dolžnika zavarovane terjatve v premoženje upnika. Odstopljena terjatev preide ne glede na obvestilo njenemu dolžniku.... Dolžnik... sploh ne izve, da je bila terjatev dana v zavarovanje, če ne nastopi razlog za realizacijo zavarovanja.... Po naznanitvi... je dolžnik po odstopu... zavezan samo novemu upniku. Pravna vez med dolžnikom in starim upnikom je pretrgana in se lahko ponovno vzpostavi samo s povratno cesijo.... Pripadnost terjatve cesionarju je zaradi cesije sicer popolna, vendar obstaja njegova zaveza, da terjatev povratno cedira, če je izpolnjena zavarovana terjatev" (glej dr. Miha Juhart: Cesija - Pogodbeni odstop terjatve, 1996, stran 203 in sledeče).

Vendar pa v obravnavanem gospodarskem sporu ne gre za običajno cesijo terjatev v zavarovanje, saj sta se stranki s citirano pogodbo dogovorili za odstop bodočih toženčevih terjatev. Gre za dopustno obliko cesije (saj ni razloga za nedopustnost), ki je znana pod imenom globalna cesija. Nanaša se na individualno še nedoločene, toda na podlagi raznih podatkov na določljive bodoče terjatve (glej Juhart, str. 210-212).

Prikazana materialnopravna opredelitev cesije v zavarovanje oziroma globalne cesije je pomembna za obravnavanje izvajanj tožene stranke v reviziji.

Kot že navedeno, vidi revizija kršitev materialnega prava v tem, da sodišči druge in prve stopnje nista upoštevali, da se pri odstopu terjatve v zavarovanje po 445. členu ZOR pravna vez med dolžnikom in starim upnikom pretrga in odstopljena terjatev preide v premoženjsko sfero cesionarja.

Izvajanje tožene stranke je pravilno. S cesijo v zavarovanje preidejo odstopljene terjatve v premoženje cesionarja. Zato je tudi v obravnavani zadevi tožeča stranka postala "lastnik" terjatev, ki so ji po trditvi tožeče stranke v tožbi oziroma tožbenem zahtevku in tako tudi v samem sodnem izreku že bile odstopljene. Obravnavane odstopljene terjatve niso več del premoženja toženega stečajnega dolžnika - stečajne mase. Zato tožeča stranka ne more uveljavljati vtoževane ločitvene pravice na teh - svojih terjatvah, saj se ločitvene pravice nanašajo po določilu prvega odstavka 131. člena ZPPSL le na dolžnikovo premoženje.

Iz teh nasprotujočih si dejstev, navedenih v tožbi in tožbenem zahtevku ter v sledečem sodnem izreku, izhaja materialnopravna neutemeljenost in s tem nesklepčnost tožbenih navedb in samega sodbenega izreka. Že zato je bilo treba ob pravilni uporabi materialnega prava reviziji ugoditi in s spremembo sodb sodišč druge in prve stopnje tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrniti.

Glede na zavrnitev zahtevka iz materialnopravnih razlogov, ker ta že ob vložitvi tožbe ni bil sklepčen, na odločitev ne vpliva nadaljnje načeloma sicer utemeljeno revizijsko izvajanje o nejasnosti sodbenega izreka, (kar bi sicer v primeru sklepčnosti tožbe bila bistvena kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

Terjatve bi morale biti v izreku konkretno opredeljene (z zneski, z dolžniki itd). Nima prav sodišče druge stopnje, da bi te konkretne podatke določil stečajni senat s sklepom v smislu določila četrtega odstavka 143. člena ZPPSL. Ta sklep se namreč nanaša samo na položaj, ko stečajni upravitelj prizna tako terjatev kot tudi ločitveno pravico za to terjatev na določenem delu stečajne mase. V obravnavani zadevi pa je bila tožeča stranka napotena na pravdo zaradi prerekanja ločitvene pravice. Sodba o ugotovitvi obstoja ločitvene pravice na opredeljenem delu premoženja ravno nadomesti sklep iz četrtega odstavka 143. člena ZPPSL.

Tožena stranka je z revizijo uspela. Zato je postalo brezpredmetno njeno dodatno uveljavljanje ugovora z izpodbijanjem obravnavane cesije terjatev v zavarovanje po četrtem odstavku 129. člena v zvezi s 125. členom ZPPSL. Sicer pa je že sodišče druge stopnje ta ugovor kot nedopustno pritožbeno novoto pravilno zavrnilo v skladu z določilom prvega odstavka 337. člena ZPP (pomotoma citirano dol.

496.a člena ZPP iz leta 1977).

Ker je tožeča stranka v sporu propadla, mora povrniti toženi stranki prijavljene in nastale pravdne stroške v postopku na prvi stopnji v znesku 769.553,00 SIT, ki so odmerjeni v skladu s sodno in z odvetniško tarifo z upoštevanjem DDV.