VSRS Sklep III Ips 12/2001

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in vrne zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Izrek o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ki je vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi, po katerem mora tožena stranka plačati tožeči stranki 5,225.519,50 SIT z zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določil postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, tožeča stranka pa odgovarja na revizijo in predlaga njeno zavrnitev kot neutemeljeno ter priglaša stroške za odgovor.

Revizija je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, da ji mora tožena stranka plačati vtoževani znesek 5,225.519,50 SIT s pripadki, ker tožena stranka v skladu z določilom 118. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (kratko ZPPSL) ne more uveljavljati v pobot svoje terjatve v enakem znesku do tožeče stranke, ker je terjatev pridobila s cesijami v manj kot šestih mesecih pred začetkom stečajnega postopka, ko pri tem "toženi stranki slabo finančno stanje tožeče stranke ni moglo ostati skrito". Sodišče druge stopnje je k temu še dodalo, da "bi moral toženec ponuditi dokaze za uveljavitev ekskulpacijskega razloga", da ni vedel za neplačevitost tožeče stranke, poleg tega pa toženec sploh ni dokazal, da bi dal tožeči stranki pobotno izjavo, kar je pogoj za pobotanje terjatev.

Revizija utemeljeno graja takšne sodne zaključke. Namreč, četudi pred začetkom stečajnega postopka ni prišlo do pobota terjatev med tožečo in toženo stranko, ni prezreti določila drugega odstavka 117. člena ZPPSL, da veljajo za pobotane tiste terjatve (in se ne prijavijo v stečajno maso), ki jih je bilo mogoče pobotati do začetka stečajnega postopka. Do takega ex lege pobota bi tedaj prišlo v tej zadevi, če ne bi obstojale okoliščine za nedovoljenost pobota iz razlogov po 118. členu ZPPSL (ki predstavlja izjemo od omenjenega legalnega pobota). Po tem določilu namreč pobot ni dovoljen, če je bila terjatev odstopljena upniku v zadnjih šestih mesecih pred dnem začetka stečajnega postopka (objektivni pogoj), upnik pa je vedel ali bi bil moral vedeti (subjektivni pogoj), da je postal stečajni dolžnik plačilno nesposoben (ali da je proti njemu predlagan začetek stečajnega postopka oziroma postopek prisilne poravnave, kar pa se sedaj ne uveljavlja).

Da je tožena stranka pridobila terjatev do tožeče stranke s cesijami v zadnjih šestih mesecih pred začetkom stečajnega postopka, ni sporno. Objektivni pogoj iz 118. člena ZPPSL je tako izkazan. Sodišči druge in prve stopnje trdita, da je izkazan tudi subjektivni pogoj. Pri tem sodišče druge stopnje izhaja iz napačne predpostavke, da se domneva obstoj subjektivnega elementa, ko pravi, da bi toženec moral ponuditi dokaze za ekskulpacijo očitka, da je vedel ali bi moral vedeti za tožnikovo neplačevitost. Za takšen zaključek v določilu 118. člena ZPPSL ni podlage; tudi ni potrebe, da bi se analogno uporabilo določilo o zakonski domnevi obstoja subjektivnega elementa iz četrtega odstavka 125. člena ZPPSL (ki se sicer nanaša na izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika). Določba 118. člena je zaključena celota in dovolj jasna, tako da analogija ni potrebna. Obstoj subjektivnega pogoja mora tedaj dokazati tožeča stranka, se pravi, da mora ona navajati dejstva, ki toženo stranko obremenjujejo, in predložiti za trditve ustrezne dokaze.

V tej zvezi revizija upravičeno očita sodišču, da "brez vsake konkretizacije zaključuje, da je bilo v tistem času dovolj informacij o tožnikovih težavah" in da "je zgolj v opozorilo nanizalo nekaj pavšalnih dejstev". Nikakor ni dokazan obstoj subjektivnega elementa na podlagi izvajanj sodišča druge stopnje, da je bilo "v tistem času na voljo dovolj informacij o tožnikovih težavah, če pa jih je toženec hote ali nehote prezrl, mora to pripisati sebi" - pri čemer sodišče ne pove, katere so te informacije in kako bi naj toženec (ki je krajevno vendarle oddaljen in v drugi regiji) zanje zvedel oziroma bil dolžan zvedeti. Takšne konkretizacije vsekakor ne predstavlja trditev, da je resnica o finančnem stanju tožeče stranke "odmevala naokrog". - Podobno velja za mnenje sodišča prve stopnje, da "vsekakor toženi stranki slabo finančno stanje tožeče stranke ni moglo ostati skrito". Toženi stranki pri tem ni mogoče očitati, da njen nakup blaga pri tožeči stranki nekaj mesecev pred začetkom stečajnega postopka kaže na to, da je vedela za tožničine finančne težave. Če je tožena stranka pri tožnici kupila blago, je eventuelno slabo finančno stanje tožeče stranke kot dobrega gospodarja ni moglo obremenjevati, saj tožeča stranka ni nastopala proti njej kot dolžnik in plačnik, temveč obratno je tožena stranka dolgovala tožeči stranki plačilo blaga. Iz istega razloga tudi ni mogoče pavšalno očitati, da bi se bila dolžna ozirati na finančno blokado tožeče stranke.

Iz prikazanega stanja stvari revizijsko sodišče povzema, da sta tako sodišče druge stopnje kot sodišče prve stopnje zagrešili bistveno kršitev določil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodbi nimata potrebnih razlogov o odločilnem dejstvu - o obstoju subjektivnega elementa iz 118. člena ZPPSL, od česar je odvisno tudi vprašanje dopustnosti ali nedopustnosti pobota terjatev med tožečo in toženo stranko. Zato je bilo treba sodbi sodišč druge in prve stopnje v skladu z določilom prvega odstavka 354. člena ZPP razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V novem postopku se bo moralo sodišče izogniti očitani kršitvi in nato o stvari pravilno odločiti.

Revizijsko izvajanje tožene stranke, da je uveljavljala v postopku tako predpravdni in procesni pobot, spričo gornje obrazložitve glede na določilo citiranega drugega odstavka 117. člena ZPPSL o pobotu ex lege ni pomembno. - Na odločitev o stvari pa sploh ne more vplivati sicer res neutemeljena trditev sodišča druge stopnje, da pride do pobota med pravnimi osebami šele, ko se o tem obvesti agencija za plačilni promet: do pobota pride, ko so izpolnjeni pogoji iz 336. in 337. člena ZOR, pri agenciji pa se ta plačilni promet le evidentira.