VSRS Sodba in sklep III Ips 60/2000

I. Reviziji tožene stranke se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje glede točk 2. in 3. izreka prvostopne sodbe o zavrnitvi nasprotnega tožbenega zahtevka tožene stranke in o stroških postopka razveljavita ter se v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Stroški revizijskega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

II. V ostalem delu se revizija zavrne.

Glede na določilo prvega odstavka 498. člena ZPP je revizijsko sodišče nadaljevalo postopek po določilih ZPP/77.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ki je razsodilo, da se toženec D. K.

izključi kot družbenik iz družbe A. d.o.o. D. (pod točko 1.), zavrnilo pa je nasprotni tožbeni zahtevek tožene stranke, da se razveže pogodba o ustanovitvi družbe in da družba A. d.o.o. D. neha obstojati (pod točko 2.) in toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 214.800,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi (pod točko 3.).

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo iz vseh revizijskih razlogov iz prvega odstavka 385. člena ZPP in predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, zahteva pa tudi povrnitev stroškov revizijskega postopka.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, tožeča stranka pa nanjo ni odgovorila.

Revizija proti odločitvi o izključitvi družbenika D. K. iz družbe A. d.o.o. D. ni utemeljena.

Pravilno zaključujeta sodišči druge in prve stopnje, da predstavlja toženčevo nezakonito vnovčevanje ponarejenega akceptnega naloga za 5,000.000,00 SIT v škodo družbe A. d.o.o. D. in v dobro družbe H. d.o.o. K., katere edini družbenik je toženec, nepošteno in zavržno ravnanje, ki je tako omajalo zaupanje tožnika I. S. kot drugega družbenika družbe A. d.o.o. D. do toženca, da ni več mogoče pričakovati dobrega sodelovanja družbenikov pri objektivno nujno povezanem skupnem poslovanju in odločanju v družbi. Izključitev toženca iz družbe je potemtakem povsem na mestu in v skladu z določilom tretjega odstavka 436. člena ZGD. Pri tem ni bistveno, da je toženec uspel vnovčiti omenjeni akceptni nalog le v manjšem obsegu (več je preprečila pazljiva delavka agencije za plačilni promet), saj je toženčevo negativno ravnanje že samo po sebi upravičeno povzročilo pri tožniku nezaupanje v toženca kot družbenika.

Prav tako ni pomembno za zadevo, da bi naj toženec skušal doseči na "neprimeren način izplačila vlaganj v družbo". Do tega bi bil upravičen le v soglasju z drugim družbenikom S. ali pa ob morebitnem izstopu iz družbe, kot to določa 437. člen ZGD. Zato sta sodišči druge in prve stopnje pravilno zavrnili zaslišanje toženca in pritegnitev izvedenca finančne stroke, za ugotovitev njegovih vlaganj v družbo.

Sodišče druge stopnje tudi ni bistveno kršilo določil postopka, kot to očita revizija.

Res je na drugi stopnji odločal o toženčevi pritožbi senat civilnega oddelka in ne gospodarskega oddelka, vendar pa se to tiče le vprašanje notranje funkcionalne pristojnosti sicer stvarno pristojnega sodišča. Zato ni podana bistvena kršitev iz 3. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, kot to (smiselno) izvaja revizija.

Sodišče druge stopnje je upravičeno zavrnilo pritožbeno trditev tožene stranke, da bi naj sodišče v teku postopka na prvi stopnji ne bilo kreativno v skladu z določilom 298. člena ZPP, saj iz zapisnikov narokov glavne obravnave ne izhaja očitana opustitev. Sicer pa revizija niti ne pove, v čem bi naj sodišče konkretno pokazalo premalo zavzetost za ugotovitev potrebnega dejanskega stanja. Sodišče druge stopnje tedaj ni kršilo postopka niti po določilu prvega odstavka 354. člena ZPP (ko je pri tem o stvari tudi pravilno odločilo) niti v smislu 9. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ker da bi se naj glavna obravnava po mnenju revizije izvedla le navidezno.

Glede na tako stanje stvari in, ker se v zvezi z odločitvijo sodišč o izključitvi toženca iz družbe tudi po uradni dolžnosti niso ugotovilo kršitve iz 386. člena ZPP, je bilo treba v tem obsegu revizijo zavrniti kot neutemeljeno.

Pač pa je revizija utemeljena, v kolikor izpodbija sodno zavrnitev tožbenega zahtevka tožene stranke za prenehanje družbe A. d.o.o. D. in s tem v zvezi razvezo pogodbe o ustanovitvi družbe.

Pravilno izvaja revizija, da sta sodišči druge in prve stopnje neutemeljeno odrekli tožencu (kot tožeči stranki) aktivno legitimacijo za tožbo za prenehanje družbe. Tako tožbo lahko po določilu drugega odstavka 455. člena ZPP vloži družbenik, katerega poslovni delež znaša najmanj desetino osnovnega kapitala (toženec K. ga ima 50%). V obravnavani zadevi je v teku postopka na prvi in drugi stopnji toženec še bil družbenik družbe A. d.o.o. D., saj iz nje še ni bil pravnomočno izključen. Namreč šele s tem trenutkom, se pravi s pravnomočnostjo sodb sodišč prve in druge stopnje bi nehal biti družbenik in šele s tem bi izgubil aktivno legitimacijo za vložitev navedene tožbe iz drugega odstavka 455. člena ZGD. Zato bi mu sodišči prve in druge stopnje ne smeli odreči aktivne legitimacije.

Pravnomočnost sodb sodišč prve in druge stopnje je namreč pričela učinkovati šele z vročitvijo sodbe sodišča druge stopnje strankam, kot to določa drugi odstavek 334. člena ZPP.

Zato je bilo treba sodbi sodišč druge in prve stopnje glede zavrnitve tožbenega zahtevka po tožbi tožene stranke razveljaviti in vrniti zadevo v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek o stroških postopka temelji na določilu tretjega odstavka 166. člena ZPP.