VSRS Sodba III Ips 63/97

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Primarni tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka nakazati firmi S. v Nemčijo znesek 62.300,00 DEM na račun D. Bank D. konto ..., je sodišče prve stopnje zavrnilo. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek na plačilo tolarske protivrednosti 62.300,00 DEM. Pritožbi tožeče stranke je pritožbeno sodišče ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožena stranka z revizijo uveljavljajoč bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki. Ta je nanjo odgovorila in predlagala zavrnitev revizije kot neutemeljene.

Revizija ni utemeljena.

Pri preizkusu z revizijo izpodbijane sodbe pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti samo na tiste bistve kršitve določb pravdnega postopka, ki so navedene v 10. točki 354. člena ZPP. Na ostale bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki so lahko revizijski razlog (1. in 2. točka 1. odstavka 385. člena ZPP), mora vlagatelj revizije določno opozoriti, sicer jih revizijsko sodišče ne upošteva.

Do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2.

odstavka 354. člena ZPP v postopku ni prišlo. Ostala ravnanja sodišča, ki jih tožena stranka opredeljuje kot bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa to niso.

Okoliščina, da je pritožbeno sodišče v tem sporu že enkrat odločilo in takrat morda upoštevalo kot relevantna za odločitev druga dejstva kot sedaj, oziroma morda izrazilo pravna stališča, drugačna od pravnih stališč v izpodbijani odločbi, ni bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Revizijsko sodišče je preizkusilo v tem revizijskem postopku izpodbijano sodbo. Če je pri tem ugotovilo, da je pritožbeno sodišče v zvezi z njo pravilno presodilo, katera dejstva so relevantna za odločitev in na ugotovljena dejstva materialno pravo pravilno uporabilo, pomeni to lahko samo, da je bilo v prejšnji odločitvi morebitno drugačno materialnopravno stališče pritožbenega sodišča pravno zmotno. Zaradi tega pa sedaj izpodbijane odločbe z revizijo ni mogoče izpodbiti.

Tožena stranka je v reviziji sicer navedla, da so v izpodbijani sodbi o odločilnih dejstvih nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi listinami (13. točka 2. odstavka 354. člena ZPP). Pri tem pa ni navedla konkretnega primera takšnega nasprotja. Iz revizijskih navedb izhaja samo, da uvršča pod omenjeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka oceno izvedenih dokazov, ki jo je napravilo pritožbeno sodišče po 2. in 3. točki 373. člena ZPP in ki je drugačna kot meni tožena stranka, da bi morala biti. Toda, dokler ostaja ocena dokazov v okviru področja dejanskega stanja in ne preide na področje bistvenih kršitev določb pravdnega postopka - teh pa tožena stranka v reviziji ni opredelila, ocene izvedenih dokazov z revizijo ni mogoče izpodbijati (3. odstavek 385. člena ZPP).

V tem sporu je sporno, kateri je tisti posel, ki se ga je tožena stranka zavezala opraviti za tožečo stranko kot poglavitnega. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je to uvoz računalniških ohišij. Na to, sicer dejansko ugotovitev, z materialnopravnega vidika vsebine komisijskega posla ne vpliva okoliščina, da je tožeča stranka sama našla prodajalca, si sama zagotovila prevoz in tudi špedicijska opravila.

Izvedba poglavitnega komisijskega posla praviloma vključuje tudi razne stranske posle, ki so potrebni za izvedbo poglavitnega. Kateri so ti stranski posli, zavisi od poglavitnega posla in dogovora strank komisijske pogodbe v vsakem posameznem primeru. Ni zakonske določbe, po kateri bi moral komisionar izvesti vse potrebne stranske posle. Lahko jih izvede tudi komitent sam. Če to stori, posel sam ne izgubi narave komisijskega posla, če so sicer glede poglavitnega posla izpolnjene predpostavke komisije. Zato okoliščina, da je tožeča stranka sama našla prodajalca, naročila prevoz in špedicijska opravila, ne vpliva na ugotovitev, da je bil poglavitni posel komisijske pogodbe uvoz računalniških ohišij. Za njegovo izvedbo pa je morala tožena stranka kot stranski posel najti tudi devizna sredstva, potrebna za plačilo. Ker devizni trg ni več funkcioniral, jih je namesto pri banki našla pri pravni osebi, ki je razpolagala z EDP. Samo ta okoliščina pa ni podlaga za ugotovitev, da je bil poglavitni posel komisijske pogodbe nakazilo deviz v tujino, ker bi sicer tožeča stranka ves uvozni posel lahko izvedla sama. Tudi če bi kupila devize pri banki, bi jih ta nakazala v tujino, ne tožeča stranka sama. Razen tega v postopku ni bilo ugotovljeno niti zatrjevano, da je bila tožeča stranka registrirana za zunanjetrgovinski promet (glej zlasti 1. odstavek 9. člena takrat veljajočega Zakona o zunanjetrgovinskem poslovanju - Ur. list SFRJ štev. 63/89 in 11/91), na kar je opozorilo že pritožbeno sodišče.

Iz navedenega sledi, da ni uveljavljanih revizijskih razlogov.

Pritožbeno sodišče je tudi pravilno opredelilo pravna razmerja med strankama spora ter med posamezno stranko spora in pravno osebo, ki naj bi dala na razpolago EDP in na podlagi tega materialnopravno pravilno odločilo. Zato je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno.