VSRS Sodba III Ips 59/97

Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi:

" 1. Razveljavi se pogodba o prodaji poslovnega deleža z dne 09.05.1995, sklenjena med PID P. d.d., D., L. in M. K., C. K., T.

2.a/ Prvi toženi PID P. je dolžan zaradi realizacije predkupne pravice prodati tožnikom svoj 20% delež osnovnega kapitala družbe G. d.o.o. T., U., T. za kupnino 2.002.000,00 SIT, ki jo plačajo nerazdelno in ob enakih s to sodbo določenih pogojih, tako da postanejo imetniki poslovnega deleža vsi skupaj, to pa ob podpisu pogodbe oziroma najkasneje v roku 15 dni po pravnomočnosti te sodbe, v kolikor prvotožena stranka pogodbe ne bo sklenila in jo bo zato nadomestila ta sodba.

b/ Tožniki postanejo lastniki poslovnega deleža iz te sodbe potem, ko je izvršeno plačilo skladno z 2.a točko te sodbe.

c/ Prodajalec ne odgovarja za stvarne in pravne napake na predmetu prodaje.

d/ Za reševanje vseh sporov med pogodbenimi strankami, ki bi izvirali iz te pogodbe ali v zvezi z njo in ki jih pogodbeni stranki ne bi rešili sporazumno, bo pristojno stvarno pristojno sodišče v Ljubljani.

e/ Stroške notarskega zapisa nosi prvi toženi. Prometni davek in vse ostale stroške, nastale v zvezi s to pogodbo plačajo tožniki nerazdelno.

f/ Po izvršenem plačilu v skladu z 2.a točko te sodbe se izvrši na predlog tožnikov sprememba lastništva poslovnega deleža v sodnem registru, ki jo izvede poslovodja družbe, katere poslovni delež je predmet te sodbe.

3. Toženca sta dolžna povrniti tožnikom stroške postopka",

z a v r n e.

II.

Tožniki so dolžni povrniti toženima strankama njune pravdne stroške in sicer vsak tožnik po 141.454,00 SIT prvi toženi stranki PID P. (skupno 424.362,00 SIT), drugi toženi stranki M. K. pa po 72.580,00 SIT (skupno 212.740,00 SIT), vse v 8 dneh pod izvršbo.

Prva tožena stranka je prodala drugemu tožencu svoj 20 odstotni poslovni delež družbe G. d.o.o. iz T. Tožniki so menili, da je bilo z omenjeno pogodbo kršeno njihovo predkupno upravičenje, ki ga imajo po pogodbi o ustanovitvi družbe G. d.o.o. T. (v nadaljevanju: pogodba). Zato so s tožbo zahtevali razveljavitev pogodbe s tem, da mora prva tožena stranka poslovni delež, ki je predmet prodaje, prodati njim.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo s tem, da mora prva tožena stranka prodati svoj poslovni delež tožnikom in drugemu tožencu glede na to, da je tudi ta predkupni upravičenec. Pritožbi obeh toženih strank je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija prva tožena stranka z revizijo. V njej uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožečim strankam, ki nanjo niso odgovorile.

Revizija je utemeljena.

Čeprav drugi toženec ni vložil revizije, se sprememba sodbe, izpodbijane z revizijo prve tožene stranke, nanaša tudi nanj (201. člen ZPP).

Pri revizijskem preizkusu izpodbijane sodbe pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti samo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v 10. točki drugega odstavka 354. člena ZPP (386. člen ZPP).

Prva tožena stranka je v reviziji sicer res navedla, da uveljavlja tudi revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Ni pa povedala v katerem ravnanju sodišča vidi obstoj omenjenega revizijskega razloga. Zato, in ker v postopku tudi ni prišlo do procesnih kršitev iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, z uveljavljanjem bistvenih kršitev določb pravdnega postopka z revizijo ni mogoče uspeti.

Ima pa prva tožena stranka prav, da sta sodišči prve in druge stopnje materialno pravo zmotno uporabili. Upoštevajoč dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki ga je kot pravilno ugotovljenega sprejelo tudi sodišče druge stopnje, zahteva pravilna uporaba materialnega prava zavrnitev tožbenega zahtevka.

Po 1. odstavku 416. člena Zakona o gospodarskih družbah (Ur. list RS štev. 30/93...20/98; v nadaljevanju: ZGD) je pravni promet s poslovnimi deleži načeloma prost. Možno pa ga je omejiti. Omejuje ga že pravica družbenikov do prednostnega nakupa, ki jo ureja ZGD v 4. odstavku 416. člena. To pravico pa lahko družbeniki z družbeno pogodbo izključijo (4. odstavek 416. člena). Omejevanje prostega prometa s poslovnimi deleži s pravico družbenikov do prednostnega nakupa je torej odvisno od njihove pogodbene volje. Družbeniki so lahko zainteresirani, da se poslovni deleži ne odtujujejo izven njihovega kroga. Zato je zakon izrazil njihovo domnevno pogodbeno voljo z zakonsko določbo tako, da družbenikom ni treba v družbeno pogodbo vnašati določb o ustanovitvi pravice do prednostnega nakupa, ampak jo samo izključijo, če želijo. V vsakem primeru je zato ureditev pravice do prednostnega nakupa izraz pogodbene volje družbenikov. Razen s pravico do prednostnega nakupa pa lahko družbeniki z družbeno pogodbo omejijo prodajo poslovnega deleža izven kroga družbenikov tudi na način, ki ga določa 7. odstavek 416. člena ZGD.

Glede na zgoraj navedeno ni nobenega razloga za pritrditev stališču sodišč prve in druge stopnje, da se lahko družbeniki v zvezi s pravico prednostnega nakupa odločijo samo za njeno izključitev v celoti, ali možnost njenega uveljavljanja samo tako kot to določa zakon. Pri svobodi urejanja pravnega prometa s poslovnimi deleži, ki jim jo daje zakon, se lahko med seboj o uveljavljanju svoje pravice do prednostnega nakupa dogovorijo tudi drugače. Lahko se dogovorijo za strožje pogoje kot so zakonski. Prav to so storili družbeniki z določbama 2. in 3. odstavka 14. člena pogodbe. Določili so obveščanje preko direktorja družbe, katere poslovni delež je predmet prodaje, in krajši rok za uveljavljanje pravice do prednostnega nakupa. Ti strožji pogoji pa so za upravičence do prednostnega nakupa še vedno ugodnejši kot popolna izključitev omenjene pravice. Zato omenjeni dve pogodbeni določbi nista v nasprotju z nobeno prisilno zakonsko določbo. Izključitev njihove uporabe pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka je zato zmotna uporaba (avtonomnega) materialnega prava.

Prva tožena stranka je zato ravnala pravilno, ko je predkupne upravičence o nameravani prodaji obvestila tako, kot to določa 2. odstavek 14. člena pogodbe. Vsebina obvestila - dopisa z dne 27.3.1995 - pa je tudi takšna, da je morebitnim interesentom omogočila uveljavitev pravice prednostnega nakupa.

Sodišči prve in druge stopnje nimata prav, ko zahtevata za pravilnost obvestila tudi navedbo kupca, kateremu bo prodajalec poslovni delež prodal, če nobeden upravičenec ne bo izkoristil pravice do prednostnega nakupa. Ni predpisa s takšno zahtevo. Prodajalec sicer lahko že pred obvestilom najde kupca, lahko pa ga začne iskati šele potem, ko noben upravičenec ni izkoristil pravice do prednostnega nakupa.

Obvestilo z dne 27.3.1995 ima vse potrebne sestavine za uveljavljanje prednostnega nakupa. Sodišči prve in druge stopnje sta ga samo pravno zmotno ocenili. Vsebuje predmet prodaje, prodajne pogoje (če ni posebnih določb, pomeni to takojšnje plačilo) in ceno. Res je sicer, da jo je prodajalec opredelil kot najnižjo prodajno ceno. Toda če se je prodajalec odločil, da bo v primeru prodaje izven kroga družbenikov, prodal svoj poslovni delež najugodnejšemu ponudniku, torej tistemu, ki bo ponudil najvišjo ceno, ni nobenega razloga za to, da ga ne bi mogel na enak način (to je: pod enakimi pogoji)

prodati tudi v krogu več družbenikov. Res je sicer, da v takšnem primeru ne gre za ponudbo, katere sprejem pomeni že sklenitev pogodbe, ampak za vabilo k stavljanju ponudb. Upoštevati pa je treba, da tudi zakon (5. odstavek 416. člena ZGD) ne govori o ponudbi, ampak o obvestilu o nameravani prodaji. Upravičenje do prednostnega nakupa pa je mogoče izkoristiti tudi na takšen način.

Glede na zgoraj navedeno in zato, ker iz obvestila izhaja, da je nameravala prva tožena stranka prodati svoj poslovni delež izven kroga družbenikov, če ne bo nobeden izkoristil pravice do prednostnega nakupa, za odločitev ni potreben odgovor na vprašanje, ali je potrebno pisno obvestilo tudi takrat, kadar namerava prodajalec prodati svoj poslovni delež enemu od družbenikov. Očitno je namreč šlo za "zunanjo prodajo", do katere pa ni prišlo zaradi uveljavitve pravice do prednostnega nakupa.

Glede na zgoraj navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 1. odstavka 395. člena ZPP odločilo tako, kot to izhaja iz izreka sodbe. Pri tem je odločilo tudi o stroških vsega postopka (2. odstavek 166. člena ZPP). Upoštevalo je stroške, ki sta jih toženi stranki prijavili (1. do 3. odstavek 164. člena ZPP), pri odmeri stroškov pa še 1. odstavek 16. člena Odvetniške tarife in 6. odstavek 7. člena Zakona o sodnih taksah.