VSRS Sodba III Ips 46/98

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so pravna dejanja stečajnega dolžnika - tožeče stranke - sklenitev petih pogodb o nakazilu v času od 18.8.1995 do 21.9.1995 z upnikom - toženo stranko - brez pravnega učinka proti stečajni masi tožeče stranke, in naložilo toženi stranki, da mora plačati v stečajno maso tožeče stranke 2.539.966,60 SIT s pripadki.

Pritožbo tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. V njej uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj sodbo sodišča druge stopnje spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo mi odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija očita sodišču, da ni ugotavljalo, ali imajo pravna dejanja, ki so predmet izpodbijanja, za posledico neenakomerno ali zmanjšano poplačilo stečajnih upnikov, oziroma njihovo oškodovanje. Z omenjenim revizijskim očitkom uveljavlja tožena stranka nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa revizije ni mogoče vložiti (3. odstavek 385. člena ZPP). Zato utemeljenosti omenjenega očitka revizijsko sodišče ni presojalo. Če pa je tožena stranka morda z omenjenim očitkom poizkusila uveljaviti absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, pa revizijsko sodišče opozarja, da so v sodbi sodišča prve stopnje navedeni razlogi o tem odločilnem dejstvu (primerjaj: 13. točko 2. odstavka 354. člena ZPP). Zato pritožbenemu sodišču ni mogoče očitati ravnanja v nasprotju z 2.

odstavkom 365. člena in 1. odstavkom 369. člena ZPP, ker sodbe sodišča prve stopnje ni razveljavilo.

Kako naj bi sodišče sicer bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, tožena stranka v reviziji ni navedla. Do absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, navedenih v 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), pa med postopkom ni prišlo.

Revizija očita sodišču zmotno uporabo materialnega prava, ker je štelo, da je nakazilo neobičajen način izpolnitve obveznosti, na podlagi katere ni mogoče plačila iztožiti. Tudi ta očitek ni utemeljen.

Nakazilo je zakonit pravni posel. Ureja ga Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR). Prejemnik nakazila, ki je nakazilo sprejel, lahko od nakazanca zahteva izpolnitev nakazila tudi s tožbo (1. odstavek 1022. člena in 1. odst. 1021. člena ZOR). V stečaju pa se v določenih situacijah, ki so prevladujoče, izkaže, da je plačilo z nakazilom, poleg tega, da je izpodbojno, še neobičajno.

Neobičajnost plačila, v obravnavanem primeru z nakazilom, je predpostavka obstoja subjektivnega dejanskega stanja izpodbojnosti in ne objektivnega (1. točka 4. odstavka 125. člena ZPPSL), izkazuje pa se v sledečem.

Ob nastanku pravnega razmerja med strankama spora se obveznost tožeče stranke do tožene stranke ni izkazovala v izpolnitvi z nakazilom. Tožena stranka je zato lahko zahtevala od tožeče stranke izpolnitev obveznosti samo tako, kot se je glasila. Na podlagi nakazila, ki še ni bilo dogovorjeno, ni mogla ničesar zahtevati. Obveznost iz nakazila, ki ga ni, zato ni iztožljiva. Če dolžnik iz kakršnega koli razloga svoje obveznosti ne izpolni tako, kot se glasi, ampak na podlagi naknadnega dogovora z upnikom na drugačen način, je ta drugačna izpolnitev obveznosti v smislu določb ZPPSL izpolnitev, ki ni običajna. Glede na takšno materialnopravno opredelitev "neobičajnosti" izpolnitve obveznosti, ki temelji na določbah ZPPSL, vprašanje, kako je tožeča stranka običajno izpolnjevala svoje obveznosti, za odločitev v sporu ni pomembno. Neobičajna izpolnitev pa je, ne glede na to, kdaj v zadnjem letu pred začetkom stečajnega postopka je do nje prišlo, predpostavka domneve o obstoju subjektivnega dejanskega stanja izpodbijanja (1. točka 4. odstavka 125. člena ZPPSL).

Glede na navedeno je sodišče za ugotovitev obstoja subjektivnega dejanskega stanja materialno pravo pravilno uporabilo. Ker tudi sicer pri odločanju ni prišlo do zmotne uporabe materialnega prava, da ni bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pa je revizijsko sodišče ugotovilo že zgoraj, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno.