VSRS Sklep Cpg 1/2008

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

(1) Sodišče prve stopnje je ugodilo ugovoru nasprotne udeleženke proti sklepu sodišča prve stopnje, opr. št. Rg 6/2007 z dne 17. 8. 2007, in zavrnilo predlagateljičin predlog za priznanje sklepa, ki ga je izdalo Okrožno sodišče v Gorici (ordinanza, št. 1768/2006 R. G. z dne 17. 11. 2006, Tribunale di Gorizia).

(2) Predlagateljica proti sklepu o ugoditvi ugovoru vlaga pritožbo, v kateri uveljavlja bistvene procesne kršitve, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga, naj Vrhovno sodišče ugodi pritožbi in spremeni izpodbijani sklep, tako da bo ugodeno njenemu predlogu za priznanje zgoraj navedene tuje odločbe. Stroškov pri tem ne priglaša.

(3) Na vročeno pritožbo nasprotna udeleženka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

(4) Uvodoma kaže pojasniti, da Uredba Sveta št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL L 12, 2001; v nadaljnjem besedilu: Bruseljska uredba) vsaki zainteresirani stranki, ki kot glavni predmet spora uveljavlja priznanje sodne odločbe, omogoča, da v skladu s postopkom iz 2. in 3. oddelka III. poglavja zahteva, da se odločba prizna (drugi odstavek 33. člena). Predložena zadeva je takšen primer. Glede na določbo 44. člena te uredbe (člen sodi v navedeni 2. oddelek III. poglavja) se sme odločitev, kakršno predstavlja tudi izpodbijani sklep, izpodbijati le s pravnim sredstvom iz Priloge IV k tej uredbi. Po tej prilogi je v Republiki Sloveniji predvidena vložitev pravnega sredstva na Vrhovno sodišče. Ker Bruseljska uredba pravu države priznanja prepušča tehnično izvedbo postopka (prvi odstavek 40. člena), v njej pa je postopek priznanja tujih sodnih odločb posebej urejen z Zakonom o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Uradni list RS, št.56/1999; ZMZPP), je v tem smislu obravnavano pravno sredstvo imeti za pritožbo (peti odstavek 109. člena ZMZPP).

(5) Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep oprlo na stališče, da naj bi bilo predlagano priznanje v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije, s čimer naj bi bil izpolnjen pogoj za zavrnitev priznanja iz 1. točke 34. člena Bruseljske uredbe; svoje stališče pa je utemeljilo z dvema enakovrednima razlogoma. Tako je menilo, da izrek sklepa, katerega priznanje se predlaga in po katerem naj bi nasprotna udeleženka takoj prenehala z radioelektričnimi interferencami na frekvenci 91,7 MHz, in sicer z uresničitvijo vseh za to potrebnih tehničnih ukrepov, ni dovolj določen, da bi se ga lahko izvršilo. Poleg tega naj bi po presoji sodišča prve stopnje zadevno priznanje v nasprotju s slovenskim javnim redom poseglo v pravnomočno odločbo Agencije za pošto in elektronske komunikacije Republike Slovenije (v nadaljevanju: Agencije), s katero je ta nasprotni udeleženki dovolila uporabo radijske frekvence 91,7 MHz. Po mnenju sodišča prve stopnje bi zapovedana opustitev motenja, četudi bi se nanašala le na uporabo radiofrekvenčnega spektra na italijanski strani, dasi v izreku italijanskega sklepa takšna omejitev ni izrecno izražena, popolnoma onemogočila nasprotno udeleženko pri uporabljanju frekvence 91,7 MHz tudi na slovenski strani. Nobeden od teh razlogov ne vzdrži pravne presoje.

(6) Možno je sicer problematizirati pomanjkljivost opisa ravnanja, ki se prepoveduje nasprotni udeleženki. Upoštevajoč naravo opustitvenih zahtevkov, pri katerih se da prepovedano ravnanje opisati zdaj z večjo zdaj z manjšo stopnjo določnosti, pač odvisno od okoliščin posameznega primera, je mogoče po pravilih logičnega sklepanja in glede na splošne življenjske izkušnje zaključiti, da motnje na določeni frekvenci, gledano s stališča nekega oddajnika, povzroča določen način upravljanja z drugim oddajnikom na isti frekvenci (uravnavanje njegove moči, usmerjanje njegovega snopa in podobno). Če torej obstaja neko specifično ravnanje za odpravo motenj, ki bi se ga dalo doseči z manipuliranjem oddajnika, bi opis tega ravnanja gotovo sodil k opisu zahtevka za pravno varstvo in v izrek odločbe, s katero naj bi se to varstvo zagotovilo. Po drugi strani tudi ni izključeno, da bi se raven neželenega motenja morda lahko določneje opredelila (kvantitativno, s sklicevanjem na ustrezno mersko enoto), kot pa je bilo to storjeno v izreku sklepa, katerega priznanje se predlaga. Kljub temu vsi ti razlogi ne utemeljujejo pridržka po 1. točki 34. člena Bruseljske uredbe, kakor je zmotno menilo sodišče prve stopnje. Kot je navedlo že to sodišče samo, s sklicevanjem na sklep Vrhovnega sodišča, opr. št. Cpg 4/2004 z dne 28. 2. 2006, pri presoji, ali bi bil učinek priznanja tuje sodne odločbe v nasprotju z javnim redom, prihaja v poštev tako imenovani mednarodni javni red, ki ne vključuje vseh prisilnih določb domačega prava, temveč le tiste imperativne pravne norme in moralna pravila, katerih kršitev bi ogrozila pravno in moralno integriteto slovenske pravne ureditve. Samo v izredno omejenem obsegu torej presoja skladnosti z mednarodnim javnim redom Republike Slovenije omogoča tudi presojo meritorne pravilnosti tuje odločbe. Poleg pravkar citiranega stališča pa Bruseljska uredba v 1. točki 34. člena postavlja dodatno zahtevo, da je nasprotje z javnim redom v državi priznanja očitno. Glede na navedeno morebitne pomanjkljivosti izreka italijanskega sklepa po presoji Vrhovnega sodišča ne bi ogrozile mednarodnega javnega reda. Zato niso razlog za zavrnitev priznanja.

(7) Na pridržek iz 1. točke 34. člena Bruseljske uredbe se sodišče prve stopnje ni pravilno sklicevalo niti v zvezi z odločbo Agencije, po kateri je imela nasprotna udeleženka pravico uporabljati radijsko frekvenco 91,7 MHz. Zakon o elektronskih komunikacijah (Uradni list RS, št. 43/2004, 86/2004 in 129/06; v nadaljevanju: ZEKom) sicer določa, da je radiofrekvenčni spekter omejena naravna dobrina (prvi odstavek 32. člena) ter da lahko oseba uporablja določeno radijsko frekvenco le na podlagi odločbe Agencije, s katero ji ta podeli pravico uporabe te radijske frekvence (prvi odstavek 35. člena). Vendar pa v XIII. poglavju, ki se nanaša na reševanje sporov, kljub ureditvi posebnega postopka pred Agencijo, ZEKom izrecno predvideva tudi sodno pot. Agencija tako rešuje spore med fizičnimi in pravnimi osebami (mednje sodi nasprotna udeleženka), ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja oziroma storitve, v zvezi z obveznostmi, ki izhajajo iz ZEKom, na njegovi podlagi izdanih predpisov in splošnih aktov, ne da bi to posegalo v morebitno sodno pristojnost (prvi odstavek 129. člena). Če katerakoli stranka med postopkom reševanja spora pred Agencijo o isti zadevi začne pravdo pred pristojnim sodiščem, pa se postopek reševanja spora pred Agencijo ustavi (peti odstavek 129. člena ZEKom). Zakon še določa, da mora Agencija v sporu med subjekti na trgu elektronskih komunikacij, ki nastane v različnih državah članicah Evropske unije in za katerega so poleg Agencije pristojni še eden ali več drugih regulativnih organov (ravno tak je predloženi primer), uskladiti prizadevanja za njegovo rešitev skupaj z njimi (deveti odstavek 129. člena). Čeprav ZEKom glede takšnega čezmejnega spora ne omenja sodnega uveljavljanja pravic, je to izrecno določeno v 21. členu Direktive št. 2002/21/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (Okvirne direktive) (UL 108 EN, 2002), ki ureja isto pravno snov. V devetem odstavku 129. člena ZEKom so sicer le ponovljene določbe 21. člena Okvirne direktive (ki jo ZEKom glede na drugi odstavek 2. člena tudi prenaša v slovenski pravni red), vendar pa ta v tretjem in četrtem odstavku tega člena izrecno določa, da postopek usklajevanja regulativnih organov ne preprečuje sodnega varstva. Ker torej pravni viri, ki so sedes materiae pravil upravljanja z radiofrekvenčnim spektrom, sistemsko dopuščajo, in to tako v notranjih kot v čezmejnih sporih (znotraj Evropske unije), sodno rešitev spora, ne more biti v nasprotju s temi viri, da bi upravna odločba, s katero se podeli pravica do uporabe določenega dela tega spektra (frekvence), kakorkoli ovirala, da se s sodno odločbo omeji uporabo podeljene pravice (ali da se jo de facto ukine).

(8) Odločba, katere priznanje se predlaga, je nedvomno ukrep začasne narave. Ker iz nje izrecno ne izhaja, da bi bila pristojnost za njeno izdajo utemeljena s kakšno določbo Bruseljske uredbe, je treba sklepati, da je bila izdana na podlagi pravil o pristojnosti italijanskega prava.(1) Določba 31. člena Bruseljske uredbe to izrecno dopušča: začasne ukrepe se lahko izda tudi mimo določb te uredbe o pristojnosti za odločanje o glavni stvari, po pravu države izvora. Vendar pa utegne biti priznanje v primeru tako utemeljene pristojnosti (drugače kot v primeru utemeljitve pristojnosti za izdajo začasne odredbe, izpeljane Ša majori ad minusĆ iz pristojnosti po Bruseljski uredbi za odločitev o glavni stvari(2) omejeno, kar še zlasti velja, kadar je podana identiteta zahtevkov za začasno in vsebinsko (meritorno) varstvo. Tak primer je tudi predložena zadeva, kajti v njej si ni mogoče zamisliti, da se začasni ukrep na eni strani ter tožbeni zahtevek in odločitev o njem na drugi strani ne bi skladali. Neomejeno priznanje bi v takšnih primerih lahko obšlo pravila o pristojnosti za odločanje v glavni stvari, dozdevno začasno varstvo pa privedlo k trajni ureditvi spornega razmerja.(3) Zato je Sodišče Evropskih skupnosti (SES) v svoji praksi predvidelo določene omejitve,(4) med katerimi je v konkretnem primeru po presoji Vrhovnega sodišča odločilen kriterij, ali obstoji dejanska vez med vsebino terjanega začasnega varstva in jurisdikcijo sodišča, ki naj bi zagotovilo to varstvo.(5)

(9) Ukrep za odpravo interference je očitno mogoče izvršiti le na območju domnevnega vira interference, v Republiki Sloveniji. Vendar pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da sklep, katerega priznanje se predlaga, ni izrecno omejen po trajanju niti ne vsebuje drugih omejitev kot zagotovila, da se sporno razmerje ureja le začasno;(6) poleg tega pa ni videti, da bi bilo opravljeno tehtanje interesov obeh udeleženk za primer, da predlagateljica v morebitnem meritornem postopku zoper nasprotno udeleženko ne bi uspela. Vrhovno sodišče zato ocenjuje, da je navedena realna vez italijanskega sodišča z izvršbo na slovenskem ozemlju prešibka, da bi sklep, katerega priznanje se predlaga, lahko prišteli k sodnim odločbam, ki se sicer priznavajo po Bruseljski uredbi.(7)

(10) Sklep sodišča prve stopnje ni utemeljen s pravilnimi razlogi, vendar pa je po vsebini pravilen (iz zgoraj navedenih razlogov). Ker pritožbeno sodišče poleg tega zoper ta sklep ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, ga je potrdilo na podlagi 353. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (njegove določbe so uporabljene na podlagi 111. člena ZMZPP in 37. člena Zakona o nepravdnem postopku; Uradni list SRS, št. 30/1986).

---.---

Op. št. (1): Glej točko 55 obrazložitve sodbe Sodišča Evropskih skupnosti v zadevi Hans Herman Mietz zoper Intership Yachting Sneek BV, opr. št. C-99/96 z dne 27. 4. 1999. Glej še A. Galič: „Začasne odredbe v evropskem civilnem procesnem pravu“, Zbornik znanstvenih razprav, 2004, str. 135 in opomba 52. Op. št. (2): Primerjaj A. Galič, op. cit., str. 133 v celoti in odstavek na str. 134–135. Op. št. (3): Primerjaj Mietz, točka 47 obrazložitve.

Op. št. (4): Te so strnjeno povzete v A. Galič, op. cit., str. 141–142. Op. št. (5): Sodba SES, opr. št. C-391/95 z dne 17. 11. 1998, v zadevi Van Uden Maritime BV, poslujočega kot Van Uden Africa Line, zoper Kommanditgesellschaft in Firma Deco-Line in druge, točka 40 obrazložitve. Op. št. (6): Primerjaj Van Uden, točka 38 obrazložitve.

Op. št. (7): Primerjaj stališče v P. Mankowski (ur.): „Brussels I Regulation“, Muenchen 2007, str. 533.