VSRS Sodba X Ips 483/2007

I. Revizija se zavrne.
II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške revizijskega postopka.

1Z izpodbijano pravnomočno sodbo je sodišče prve stopnje v ponovnem postopku odločanja v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča RS I Up 1136/2004 z dne 21. 9. 2006 v 1. točki izreka zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 27. 7. 2001, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Carinskega urada Maribor z dne 5. 2. 2001 ter v 2. točki izreka zavrnilo tožnikovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka. Z navedeno odločbo je prvostopenjski carinski organ po uradni dolžnosti družbi A., B., C. in tožniku na podlagi točke a) prvega odstavka 154. člena Carinskega zakona (Ur. l. RS, št. 1/95, 28/95, 32/99 in 40-1/99; v nadaljevanju: CZ) solidarno naknadno obračunal carinski dolg v znesku 2,432.182,00 SIT za blago (plinsko olje), prijavljeno v tranzitni postopek z enotno carinsko listino (ECL) z dne 27. 8. 1999, saj blago ni bilo v roku predano namembnemu carinskemu organu.

2Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke, na katere se v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1). Navaja, da gre v obravnavani zadevi za tranzit blaga – plinskega olja po navedeni ECL, ki ni bilo v roku (do dne 28. 8. 1999) predano Carinski izpostavi terminal Ljubljana, in da je tožnik, ki je kot voznik tovornjaka s plinskim oljem, na meji prejel ECL, blago namesto na carino odpeljal na razkladanje, kjer je omogočil odstranitev zalivk in prečrpanje olja. Na podlagi teh dejstev je prvostopenjski carinski organ pravilno ugotovil, da je tožnik carinski dolžnik, saj je odstranil blago izpod carinskega nadzora, preden je bil plačan carinski dolg (tretji odstavek 145. člen CZ). Tožnik se ne more uspešno sklicevati na to, da je delal po navodilih uvoznika, saj je bilo zanj kot voznika edino relevantno navodilo v ECL (polje 53), da mora blago predati Carinski izpostavi L. do dne 28. 8. 1999, kateremu pa nesporno ni sledil. Sodišče prve stopnje je kljub predlogu za opravo glavne obravnave odločilo na seji senata, saj predlagana nova dejstva in dokazi (zaslišanje tožnika, carinskega inšpektorja in drugih prič - voznikov) niso pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

3Glede dovoljenosti revizije tožnik navaja, da jo vlaga po 2. točki tretjega odstavka 83. člena ZUS-1, saj izpodbijana sodba odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča (I Up 991/2003, I Up 1008/2003, I Up 1034/2003, I Up 1024/2003 in I Up 1136/2004), v kateri je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da je za določitev tožnika kot carinskega dolžnika treba ugotoviti, ali je tožnik zavestno sodeloval pri postopku odstranitve blaga izpod carinskega nadzora in bi ga sodišče prve stopnje moralo zaslišati. Prav tako pa vlaga revizijo tudi po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ker predstavlja plačilo carinskih dajatev za tožnika hude posledice, saj mora preživljati sebe in družino s plačo voznika.

4Tožnik v reviziji uveljavlja bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu in zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev v novo sojenje drugemu pristojnemu sodišču. Navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo slediti procesnim navodilom Vrhovnega sodišča iz sklepa I Up 1136/2004 z dne 21. 9. 2006 in zaslišati tožnika, saj sprememba Zakona o upravnem sporu - ZUS-1 na to njegovo dolžnost ne vpliva. Sodišče prve stopnje je tudi napačno uporabilo določbo tretjega odstavka 145. člena CZ, s tem, da pri določitvi tožnikove odgovornosti ni upoštevalo določbe tretjega odstavka 125. člena CZ in bi se moralo izjasniti o tožnikovi (voznikovi) subjektivni vlogi pri odstranitvi blaga izpod carinskega nadzora, zaradi česar je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Ugovarja tudi odločitvi o stroških postopka in priglaša stroške revizijskega postopka.

5Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev in navaja, da je Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 164/2006 zavzelo stališče, da za ugotavljanje subjektivnih okoliščin, ali je tožnik kot voznik zavestno sodeloval pri postopkih odstranitve blaga izpod carinskega nadzora, ni nujno potrebno njegovo zaslišanje.

6Revizija je neutemeljena.

O dovoljenosti revizije:

7Po presoji Vrhovnega sodišča je tožnik uspešno izkazal obstoj pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj izpodbijana sodba odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki jo je zavzelo v sodbah: I Up 1136/2004 z dne 21. 9. 2006, I Up 991/2003 z dne 29. 11. 2006, I Up 1008/2003, I Up 1034/2003 in I Up 1024/2003, vse z dne 10. 7. 2008, kar je obrazloženo v nadaljevanju (10. odstavek te sodbe).

O utemeljenosti revizije:

8Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določilu prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85.člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu poteka tudi preizkus izpodbijane sodbe.

9Vsebina obravnavane zadeve se nanaša na tranzit blaga po predmetni ECL, ki ni bilo predano namembni carinarnici v določenem roku. Po določbi prvega odstavka 145. člena carinski dolg pri uvozu blaga nastane z odstranitvijo blaga, ki je zavezano plačilu carine, izpod carinskega nadzora, po določbi 1. alineje tretjega odstavka 145. člena CZ pa je carinski dolžnik za ta carinski dolg oseba, ki je odstranila blago izpod carinskega nadzora. Vrhovno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je tožnik carinski dolžnik v smislu 1. alineje tretjega odstavka 145. člena CZ, saj je bilo v postopku ugotovljeno, kar niti ni sporno, da tožnik carinskega blaga, prijavljenega v tranzitni carinski postopek, v roku ni odpeljal namembni carinarnici v L., kar je bil dolžan storiti glede na ECL, ki jo je prevzel ob prevzemu blaga, ampak je blago odpeljal v A. in omogočil odstranitev zalivk in prečrpanje olja v rezervoarje družbe D. d. o. o., ter da za predmetno blago carina ni bila plačana. Glede na to, da je bilo iz ECL, ki je obvezen dokument za voznika pri carinskem tranzitu, jasno razvidno (polje 53), na katerem carinskem terminalu in do kdaj se mora tožnik kot voznik javiti, tožnik pa je ECL imel s seboj v kabini tovornjaka, se je tožnik moral zavedati pomembnosti javljanja temu carinskemu organu in s tem tudi dejstva, da bo blago v primeru drugačnega ravnanja odstranjeno izpod carinskega nadzora. Zato tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožnikovo sklicevanje, da je ravnal po navodilih uvoznika ne more biti pravno pomembno, in je navedeno ugotovljeno dejansko stanje zadostna podlaga za ugotovitev, da je tožnik blago odstranil izpod carinskega nadzora in je zato carinski dolžnik. Ker je carinski dolg nastal zaradi nezakonitega ravnanja s carinskim blagom, je bil carinski dolg tožniku kot carinskemu dolžniku utemeljeno naknadno obračunan glede na določbo točke a) prvega odstavka 154. člena CZ.

10Ne glede na to, da je Vrhovno sodišče o tem pravnem vprašanju v posamičnih zadevah (I Up 1136/2004 z dne 21. 9. 2006 in ostale) zavzelo stališče, da bi tožniku morala biti dana možnost, da na glavni obravnavi poda izjavo glede okoliščin, ali je zavestno sodeloval pri odstranitvi blaga izpod carinskega nadzora, kar je sicer razlog, zaradi katerega je tožnikova revizija po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 dovoljena, Vrhovno sodišče z odločitvijo v obravnavani zadevi vztraja pri večinskem stališču, zavzetem v številnih sodbah (npr. X Ips 846/2004 z dne 5. 2. 2009, I Up 792/2004 z dne 19. 10. 2006, X Ips 836/2004 z dne 18. 10. 2007 in ostale), torej da je ob nesporno ugotovljenih dejstvih, da je tožnik - voznik blaga v tranzitnem carinskem postopku odpeljal blago namesto k namembnemu carinskemu organu v L., kjer je omogočil odstranitev zalivk in prečrpanje olja, kljub temu, da je v ECL (ki jo je imel s seboj v kabini tovornjaku) v polju 53 kot namembni carinski organ jasno določena Carinska izpostava L., s tem odstranil blago izpod carinskega nadzora.

11Tožnik je v tožbi res uveljavljal tudi tožbeni razlog nepopolne oziroma nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, sodišče prve stopnje pa ni opravilo glavne obravnave. Vendar pa to še ne pomeni, da so bile bistveno kršene določbe postopka v upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006), ki je začel veljati dne 1. 1. 2007 in ga je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo v času odločanja glede na prehodno določbo drugega odstavka 105. člena ZUS-1, ki določa, da se v postopkih, v katerih do uveljavitve tega zakona še ni bilo odločeno, uporabljajo tudi določbe tega zakona, ki se nanašajo na odločanje na glavni obravnavi (51. do 60. člena ZUS-1). ZUS-1 med revizijskimi razlogi neizvedbe glavne obravnave ne opredeljuje kot absolutno bistveno kršitev pravil postopka (prvi odstavek 85. člena ZUS-1 v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1). Zato je revizijsko sodišče moralo presoditi, ali je navedena kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. V obravnavanem primeru je ključna presoja, ali je tožnik predmetno blago odstranil izpod carinskega nadzora, kar pa je sodišče prve stopnje presodilo na podlagi dokazov, ki so bili izvedeni v upravnem postopku, pravilnosti njihove izvedbe pa tožnik niti ni izpodbijal. Ker je odločilno le to, da je tožnik odpeljal predmetno blago namesto k namembnemu carinskemu organu v L., kljub temu da je imel s seboj v kabini tovornjaka ves čas ECL, na kateri je bil v polju 53 jasno določeno, da je namembni carinski organ Carinska izpostava L. in rok (28. 8. 1999), do katerega mora biti blago temu namembnemu carinskemu organu predano, čemur tožnik niti ni nasprotoval, ampak se je zgolj skliceval na to, da je ravnal po navodilih uvoznika (družba B. d. o. o.), predlagana nova dejstva in dokazi (zaslišanje tožnika, carinskega inšpektorja in drugih prič – vozniki) ne bi mogla vplivati na drugačno odločitev. Zato je bila odločitev sodišče prve stopnje, da predlagani dokazi za samo odločitev niso pomembni (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), pravilna in po oceni Vrhovnega sodišča neizvedba glavne obravnave ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

12Tožnikove revizijske navedbe, da sprememba Zakona o upravnem sporu ne vpliva na procesna navodila Vrhovnega sodišča iz sklepa I Up 1136/2004 z dne 21. 9. 2006 (kjer je bilo tožnikovi pritožbi ugodeno, izpodbijana sodba v delu, ki se nanaša nanj razveljavljena in zadeva v tem delu vrnjena sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek, ker v obravnavani zadevi ni bila opravljena glavna obravnava), in bi jim sodišče prve stopnje moralo slediti ter zaslišati tožnika, so glede na v tej sodbi pravilno materialno stališče stališče o določitvi tožnika kot carinskega dolžnika po tretjem odstavku 145. člena CZ pravno nepomembne.

13Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1.

O stroških postopka:

14Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahteve za povrnitev stroškov postopka je pravilna glede na prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 23. člena ZUS (ki se uporablja glede stroškov na podlagi 104. člena ZUS-1). Odločitev o priglašenih revizijskih stroških pa temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.