VSL sodba I Cpg 176/2014

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo:

- v I. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi:

„1. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh izplačati tožeči stranki 253.181,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 5. 2001 dalje do plačila.

2Tožena stranka je dolžna v 15 dneh tožeči stranki povrniti vse stroške tega postopka, nato pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.“

- v II. točki izreka zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, ki se glasi:

„1. Tožena stranka je dolžna v 8 dneh vrniti v stečajno maso stečajnega dolžnika P., d.o.o., St 1247/08 pri Okrožnem sodišču v Ljubljani, znesek 253.181,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 5. 2001 dalje do plačila.

2Tožena stranka je dolžna v 8 dneh povrniti tožeči stranki vse stroške tega postopka, nato pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.“

- v III. točki izreka odločilo, da je dolžna tožeča stranka toženi stranki povrniti stroške tega postopka v višini 4.215,72 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od prvega dne zamude dalje do plačila.

2Proti tej sodbi se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi enemu od tožbenih zahtevkov. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglasila stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče je dne 4. 12. 2013 proti tožeči stranki začelo stečajni postopek. S tem dnem je prišlo do prekinitve postopka po samem zakonu (4. točka prvega odstavka 205. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Pred tem dnem je tožeča stranka že vložila pritožbo. Ker pa je bil postopek prekinjen zaradi ovire na strani tožeče stranke, za toženo stranko rok za odgovor na pritožbo ni prenehal teči (1), njegova vročitev tožeči stranki pa ni predpostavka za obravnavanje pritožbe. Zato je pritožbeno sodišče ob smiselni uporabi drugega odstavka 207. člena ZPP izdalo to odločbo (2).

Glede primarnega tožbenega zahtevka

6Primarni tožbeni zahtevek zoper toženo stranko kot družbenika družbe P., d. o. o. (3) je tožeča stranka utemeljevala na podlagi pravil o spregledu pravne osebnosti po 8. členu Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). Sodišče prve stopnje je zahtevek zaradi zastaranja zavrnilo. Zavzelo je stališče, da za zahtevke po tej določbi veljajo pravila, ki veljajo za odškodninske terjatve (352. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Presodilo je, da je bila tožeča stranka najkasneje dne 4. 11. 2002 z vložitvijo kazenske ovadbe zaradi kaznivega dejanja poslovne goljufije zoper toženo stranko seznanjena z dejstvi, ki se nanašajo na spregled pravne osebnosti, saj gre za isto v tožbi zatrjevano dejansko stanje (4). Zato je zaključilo, da tožba dne 13. 7. 2010 ni bila vložena znotraj triletnega subjektivnega zastaralnega roka.

7Zahtevek na podlagi spregleda pravne osebnosti ne predstavlja odškodninskega zahtevka, kot je to zmotno obrazložilo sodišče prve stopnje niti zahtevka iz gospodarske pogodbe, kot to napačno meni pritožnik. Gre za terjatev s posebnim pravnim temeljem (sui generis), za katero velja splošni petletni zastaralni rok, saj zanj z zakonom ni določen za zastaranje drugačen rok (346. člen OZ) (5). Zastaranje začne zato teči prvi dan po dnevu, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 336. člena OZ). To po oceni pritožbenega sodišča v primeru zahtevka na podlagi spregleda pravne osebnosti pomeni, da začne zastaranje teči, ko 1) terjatev družbe dospe v plačilo in 2) se uresniči eden izmed dejanskih stanov spregleda pravne osebnosti (6). V predmetni zadevi je terjatev tožeče stranke do družbe P., d. o. o., po gradbeni pogodbi z dne 10. 9. 1999 v višini 253.181,94 EUR zapadla v plačilo dne 22. 5. 2001 (7), kar med strankama ni bilo sporno. Iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje pa izhaja, da je tožeča stranka najkasneje v letu 2002 vedela za vse okoliščine, ki prestavljajo njeno trditveno podlago za uveljavljanje zahtevka na podlagi spregleda pravne osebnosti.

8Pritožbene navedbe, da bi tožeča stranka tak zahtevek lahko vložila šele, ko družba P., d. o. o., ni plačala judikatne terjatve v izvršbi, niso utemeljene. Predpostavka za odgovornost družbenika po 8. členu ZGD-1 je neizpolnitev obveznosti s strani družbe, za dokaz katere pa vodenje sodnega postopka ali neuspešna izvršba zoper družbo ni zahtevana; zadostuje neuspešen poziv k plačilu (8). Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožeča stranka zoper družbo P., d. o. o., že v letu 2001 vložila tožbo zaradi neplačila terjatve po gradbeni pogodbi, s čimer je neizpolnitev družbe nedvomno izkazana.

9Iz obrazloženega sledi, da je tožeča stranka že v letu 2002 pridobila pravico terjati izpolnitev obveznosti družbe od tožene stranke na podlagi spregleda pravne osebnosti. Ker je petletni zastaralni rok do vložitve tožbe leta 2010 že potekel, se kljub zmotnemu materialnopravnemu izhodišču sodišča prve stopnje, odločitev o zavrnitvi toženega zahtevka izkaže za pravilno.

Glede podrednega tožbenega zahtevka

10Podredno je tožeča stranka utemeljevala tožbeni zahtevek na podlagi odškodninske odgovornosti tožene stranke kot direktorja družbe P., d. o. o. (9) po 19. členu Zakona o finančnem poslovanju podjetij oziroma glede na časovno veljavnost po 28. členu in 42. členu Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Sodišče prve stopnje je ugovoru aktivne legitimacije ugodilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Obrazložilo je, da je skladno s petim odstavkom 44. člena ZFPPIPP za tovrsten zahtevek aktivno legitimiran stečajni upravitelj oziroma upnik, ki je upravičen opravljati procesna dejanja v stečajnem postopku nad družbo, v svojem imenu in za račun družbe kot stečajnega dolžnika. V obravnavani zadevi pa je tožeča stranka zahtevala plačilo v svojo korist (kar sicer ne drži), poleg tega pa ni niti bila upnik v stečajnem postopku. Dodatno je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je zahtevek že zastaran.

11Opisanega materialnopravnega stališča sodišča prve stopnje pritožnik obrazloženo ne izpodbija, pritožbeno sodišče pa z njim soglaša. Pritožbene navedbe o vzroku za stanje na poslovnem računu družbe ter zvijačnem zamolčanju o spremembi firme in direktorja so za odločitev v tej zadevi nepomembne. Predpostavka za uveljavljanje procesne legitimacije za vtoževan odškodninski zahtevek po 44. členu ZFPPIPP je dejstvo, da je (bil) upnik upravičen opravljati procesna dejanja v stečajnem postopku nad družbo. To pa je le tisti upnik, ki ima pravico do poplačila iz stečajne mase (10). Tožeča stranka terjatve v stečajnem postopku St 1247/2008 nad družbo R., d. o. o., ni prijavila, zato je izpodbijana odločitev pravilna.

12Tudi na podlagi 28. člena ZFPPIPP, po katerem stečajni postopek ne pomeni posebne predpostavke odškodninske odgovornosti, tožbeni zahtevek zaradi nesklepčnosti ni utemeljen, saj tožeča stranka ni zahtevala plačila v svojo korist, temveč v korist stečajne mase. Tudi sicer pa je tak odškodninski zahtevek že zastaral.

13Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče niti ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožena stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ti stroški za pritožbeni postopek niso bili potrebni (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP). V odgovoru na pritožbo namreč ni navedla nobenega pomembnega dejstva, s katerim se pritožbeno sodišče ne bi seznanilo že iz podatkov spisa ter s katerim bi pripomogla k rešitvi pritožbe.

--------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Prim. V. Rijavec: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Založba Uradni list RS, Ljubljana, 2006, str. 309 in 310.

(2) Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 41/1997 z dne 4. 12. 1998.

(3) Po spremembi firme R. d. o. o.

(4) Zoper toženo stranko je bila v kazenskem postopku izrečena oprostilna sodba (I K 277/2005 v zvezi z I Kp 1147/2008).

(5) Prim. V. Mayr: Spregled pravne osebnosti, Uradni list RS, Ljubljana, 2008, str. 112.

(6) Tako tudi V. Mayr: navedeno delo, str. 111.

(7) Tožeča stranka je na tej podlagi postala upnik družbe P., d. o. o., na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani III Pg 13/2002, ki je postala pravnomočna 13. 7. 2005.

(8) Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 315/2000 z dne 10. 1. 2001, B. Zabel: Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), 1. knjiga, GV založba, Ljubljana, 2006, str. 162 ter V. Mayr: Vloga odvetnika v postopkih spregleda pravne osebnosti, Odvetnik, leto XI, št. 3/4, september 2008, str. 16.

(9) Potem R., d. o. o.

(10) Več o tem U. Ilić: Procesni vidik odgovornosti menedžerjev upnikom stečajnega dolžnika, Pravna praksa, 2008, št. 33, str. 22.