VSL sodba I Cpg 1211/2012

I. Pritožba zoper I/1 točko izreka izpodbijane sodbe se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v tem delu potrdi.

II. Pritožbi zoper II., III. in IV. točko izreka se delno ugodi in se izpodbijana sodba, upoštevaje ugotovljeno terjatev pod točko I/1 izreka in nespremenjeni del odločbe, razviden iz druge alineje spodaj navedene 3. točke izreka, glede katerega se pritožba zavrne, spremeni tako, da se sedaj glasi:
„1. Ugotovi se, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke na dan 30.7.2009 v višini 6.906,02 EUR.
2. Ugotovi se, da obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke na dan 30.7.2009 v višini 6.843,58 EUR.
3. Po medsebojnem pobotanju terjatev pod točkama 1. in 2. izreka, na dan 30.7.2009, do višine 6.843,58 EUR, se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 161027/2009 z dne 6. 11. 2009:
- v prvem odstavku izreka razveljavi za znesek zakonskih zamudnih obresti od glavnice 6.843,58 EUR od dne 24.6.2009 do 30.7.2009, v znesku 62,44 EUR in del glavnice v višini 6.781,14 EUR, ter se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne,
- v preostalem delu prvega odstavka izreka, to je za znesek glavnice 62,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 31.7.2009 dalje do plačila in v tretjem odstavku izreka za izvršilne stroške v višini 173,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 25.11.2009 dalje do plačila, pa zgoraj navedeni sklep o izvršbi ostane v veljavi.
4. Vsaka stranka nosi sama svoje stroške pravdnega postopka.“

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 403,08 EUR pritožbenih stroškov, v roku 15 dni.

1Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke po sklepu o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 161027/2009 z dne 6.11.2009 (točka I/1 izreka). Ugotovilo je, da ne obstoji v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke v višini 6.843,58 EUR z zapadlostjo 30.7.2009 (točka II. izreka). Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 161027/2009 z dne 6.11.2009 je vzdržalo v veljavi v 1. in 3. točki izreka (točka III. izreka) in toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki stroške pravdnega postopka 750,00 EUR z obrestmi (točka IV. izreka).

2Tožena stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugotovi obstoj v pobot uveljavljane terjatve tožene stranke in tožbeni zahtevek zavrne.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Pritožnik ni obrazložil pritožbe zoper odločitev prvostopenjskega sodišča o ugotovitvi obstoja terjatve tožeče stranke do tožene stranke pod točko I./1 izreka izpodbijane sodbe. Zato je pritožbeno sodišče opravilo uradni preizkus izpodbijane odločbe, v skladu z drugim odstavkom 350.člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in ugotovilo, da je odločitev materialnopravno pravilna. Prvostopenjsko sodišče pa tudi ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb postopka, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zoper točko I/1 izreka sodbe zavrnilo in izpodbijano sodbo v tem delu potrdilo ( 353.člen ZPP).

6Tožena stranka je v pobot terjatvi tožeče stranke uveljavljala terjatev, ki je bila dne 21.8.2009 nanjo cedirana s Pogodbo o cesiji, sklenjeno med M d.d. (M d.d.) kot odstopnikom in toženo stranko kot prevzemnikom terjatve. Gre za terjatev odstopnika za plačilo pogodbene kazni po 8. členu Pogodbe št. 3/2006 o opravljanju storitev prevoza, sklenjene med M d.d. kot naročnikom storitev in tožečo stranko kot izvajalcem storitev (Pogodba), dne 16.8.2006, po računu št. 09-945580 z dne 15.7.2009. Predmet cesije je bil del terjatve in sicer v znesku 6.843,58 EUR.

7Pritožnik očita prvostopenjskemu sodišču, ki je ugotovilo, da v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke ne obstoji, da sploh ni odločalo o vprašanju, ali so izpolnjeni pogoji za pogodbeno kazen, kot je določeno v Pogodbi, temveč naj bi se ukvarjalo z vprašanjem, ali je prišlo do tatvine v smislu 211. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Očitki pritožnika niso utemeljeni. Prvostopenjsko sodišče se je ukvarjalo z določbami Pogodbe, ki urejajo pogodbeno kazen (8. člen v zvezi s 7. in 9. členom Pogodbe) in presojalo utemeljenost pobotnega ugovora v okviru teh določb. Na podlagi ocene izvedenih dokazov pa je zaključilo, da M d.d. nima podlage za zaračunanje pogodbene kazni, ker tožeča stranka ni prevažala blaga brez ustrezne spremljajoče dokumentacije, temveč je ravno zato, da bi to dokumentacijo pridobila, čakala na območju tovarne. Ugotovilo je, da je voznik D. vedel, da je bil del blaga naročen po telefonu in je bilo naročilo vneseno ročno. Ker pa se je v tovrstnih primerih dobavnica vedno pripravila zjutraj, je čakal, da jo je dobil, preden gre na pot. Ni pa vedel in ni mogel vedeti, da je bilo med naloženim tudi blago brez vsakršnih deklaracij (npr. gruntarska šunka), saj je bilo skrito.

8Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta se M. d.d. in tožeča stranka v 7. členu Pogodbe št. 3/2006 o opravljanju storitev prevoza dogovorili, da je izvajalec seznanjen, da ne sme nikoli naložiti in odpeljati na tovorno ali osebno vozilo kakršnokoli blago brez dokumenta iz K-a, M ali iz drugih skladišč pri zastopnikih, prodajnih mest kupcev ali dobaviteljev. Dokument, ki spremlja blago, pa se mora ujemati z dejansko naloženim – razloženim oziroma prevzetim in oddanim blagom. Po 8. členu Pogodbe pa izvajalec v nobenem primeru ne sme prevažati blaga, ki nima ustrezne spremljajoče dokumentacije, ker se zaveda, da se tako blago smatra za ukradeno. V primeru ugotovitve, da je izvajalec odpeljal blago brez ustrezne dokumentacije, da se količina oddanega blaga ne ujema s prevzetim, ali da se količina vrnjenega blaga ne ujema s prevzetim, se izvajalcu za to količino zaračuna desetkratna vrednost blaga. V 9. členu se izvajalcu nalaga, da mora v primeru, da se od njega zahteva prevoz blaga brez ustreznih dokumentov, nemudoma obvestiti direktorja družbe ali drugega vodjo.

9Prvostopenjsko sodišče je kot odločilno pri presoji utemeljenosti v pobot uveljavljane terjatve štelo, da tožeča stranka še ni odpeljala iz območja tovarne, ker naj bi čakala na ustrezno spremljajočo dokumentacijo. Sledilo je namreč izpovedbam B.B. in A.D., ki sta bili skladni z izpovedbo M.D. v postopku pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani in skladno z njunima izpovedbama v kazenskem postopku, da je bila to običajna praksa pri prevzemu blaga. Sprejelo je tudi njihove izpovedbe, da se je blago, namenjeno menzam in ambulantni prodaji za komercialne kupce, stehtalo le na grobo in ni bilo potrebno, da se na vsak kos nalepi etiketa, ter da se je vedelo, da je tovrstno blago (za menze) nedeklarirano in da je etiketa za skupno kilažo samo na škatli. Ugotovilo je, da so bili spornega dne izdelki na komisijskem zapisniku (razen gruntarske šunke) v skladišču stehtani – na pripravljeni paleti je bil listek s skupno težo in oznako „na grobo“.

10Pritožbeno sodišče sprejema oceno prvostopenjskega sodišča, da za blago, za katerega se je izkazalo, da je bilo naročeno (po telefonu), da je bilo na grobo stehtano in bi tožeča stranka zanj dobila dobavnico, na katero je čakala, v okoliščinah danega primera, kot jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, M d.d. ni imela podlage za zaračunanje pogodbene kazni po 8. členu Pogodbe, saj zanj ni mogoče trditi, da se količina oddanega blaga ne bi ujemala s prevzetim niti da zanj ne bi bila izdana dobavnica. Navedeno pa ne velja za gruntarsko šunko (šunka), za katero je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je bila skrita ter da tožnik zato ni vedel oziroma ni mogel vedeti, da se nahaja med naloženim blagom. Ker tožnik dobavnice za šunko ne bi prejel, saj ni bila naročena, se posledično količina oddanega blaga ne bi ujemala s prevzetim. Tožnik se s trditvijo, da za to blago ni vedel, ker je bilo skrito, ne more razbremeniti odgovornosti za plačilo pogodbene kazni po 8. členu Pogodbe, saj je dolžan preveriti, kaj nalaga na kamion. V kolikor tega ne stori, s tem prevzema odgovornost za morebitna neskladja med količino oddanega in količino prevzetega blaga. Pritožbeno sodišče ne more pritrditi prvostopenjskemu sodišču, da tožnik ni mogel vedeti, da je bilo na kamionu tudi blago brez vsakršne deklaracije, ker naj bi bilo skrito (in da zato zanj ne odgovarja po 8. členu Pogodbe), saj je šlo za večjo količino šunke (92 kg), ki bi jo že ob običajno skrbnem pregledu nedvomno bilo mogoče opaziti.

Pritožbeno sodišče glede na navedeno zaključuje, da M. d.d. je imela podlago za zaračunanje pogodbene kazni po 8. členu Pogodbe za 92 kg gruntarske šunke, katere vrednost je znašala 772,85 EUR (specifikacija - B5), desetkratnik pa 7728,50 EUR, kar presega znesek v pobot uveljavljane terjatve tožene stranke.

11Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v II. točki izreka spremenilo tako, da je ugotovilo obstoj terjatve tožene stranke do tožeče stranke na dan 30.7.2009 v višini 6.843,58 EUR, v III. točki izreka pa tako, da je pobotalo terjatev tožeče stranke, ki na dan 30. 7. 2009 ( skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 6.843,58 EUR od dne 24.6.2009 do dne 30.7.2009 v znesku 62,44 EUR) znaša 6.906,02 EUR, s terjatvijo tožene stranke na ta dan v višini 6.843,58 EUR, do navedene višine, ter zgoraj navedeni sklep o izvršbi v prvem odstavku izreka razveljavilo za pobotani znesek 6.843,58 EUR in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. V preostalem delu prvega odstavka izreka in v tretjem odstavku izreka pa je zgoraj navedeni sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi, in pritožbo zavrnilo, tako da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 62,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 31. 7. 2009 dalje do plačila ter stroške izvršilnega postopka v znesku 173,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 25. 11. 2009 dalje do plačila. Do le-teh je tožeča stranka upravičena, saj je tožena stranka svojo terjatev uveljavljala v pobot terjatvi tožeče stranke šele tekom postopka.

12Sprememba izpodbijane odločbe je narekovala odločitev o stroških pravdnega postopka. Ker je sodišče ugotovilo tako obstoj terjatve tožeče stranke kot tudi obstoj terjatve tožene stranke, kar pomeni, da sta z uveljavljanjem svojih terjatev pravdni stranki uspeli in je zavrnitev (pretežnega dela) tožbenega zahtevka tožeče stranke le posledica opravljenega procesnega pobota terjatev, tožena stranka pa je dolžna plačati tožeči stranki le še sorazmerno majhen del prvotno vtoževane terjatve, nosi vsaka stranka sama svoje stroške pravdnega postopka (drugi odstavek 154.člena ZPP).

Tožeča stranka pa je toženi stranki dolžna povrniti njene pritožbene stroške, saj je le-ta s pritožbo uspela (1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ti znašajo 403,08 EUR in predstavljajo nagrado odvetniku tožene stranke za postopek s pritožbo, v priglašenem znesku 315,90 EUR, materialne stroške v višini 20,00 EUR in 20% DDV v višini 67,18 EUR. Stroški so odmerjeni po specificiranem stroškovniku, v skladu z določili Zakona o odvetniški tarifi.