VSL sodba I Cp 2752/2013

I. Pritožbi prvih desetih tožencev se ugodi in se II. točka sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se znesek „3.147,30 EUR“ nadomesti z zneskom „4.800,00 EUR“.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožniki so dolžni nerazdelno povrniti prvim desetim tožencem stroške pritožbenega postopka v znesku 296,40 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim so tožniki uveljavljali razveljavitev dednega dogovora v zapuščinski zadevi po pok. F. B., ugotovitev, da so sodediči po pokojnem F. B., vsak do 1/36 zapuščine, izročitev določenih nepremičnin v last in posest, vsakemu tožniku do 1/36, ter izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo lastninske pravice in izročitev obveznic Slovenske odškodninske družbe, d.d., v vrednosti 353.949,65 DEM z denarnimi sredstvi iz naslova zapadlih obrokov glavnic v višini 176.210,82 EUR z obrestmi od vezave sredstev v višini 3.423,40 EUR tožnikom, vsakemu v obsegu do 1/36 (I. točka izreka). Tožnikom je prvo sodišče naložilo plačilo pravdnih stroškov tožencev, in sicer prvim desetim tožencem v znesku 3.147,30 EUR, enajstemu tožencu pa v znesku 2.385,00 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se pritožujejo tožniki in prvih deset tožencev (v nadaljevanju: toženci). Tožniki uveljavljajo vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlagajo, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi ter spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. V pritožbi navajajo, da je prvo sodišče presojalo veljavnost dednega dogovora zgolj z vidika izpodbojnosti zaradi zmote ali prevare, ni pa presojalo veljavnosti dednega dogovora z vidika njegove ničnosti. Predmet dednega dogovora je bila tudi ustanovitev dedne pravice v korist pokojne osebe, ki v našem pravnem sistemu ne obstaja in je nezakonita, zato je dedni dogovor v tem delu ničen. Ker je prvo sodišče pritrdilo stališču tožnikov o nezakonitosti ustanovljene dedne pravice v korist pokojne osebe, je dedni dogovor v tem delu ničen. Sodišče ni izpeljalo ustreznega pravnega zaključka o ničnosti dednega dogovora, saj bi moralo zahtevku ugoditi. Ker sodba nima razlogov o ničnosti dednega dogovora je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov tožnikov, s čemer je bila kršena pravica tožnikov do izjave v postopku in pravica do kontradiktornega postopka. Sodišče ni zaslišalo strank in priče A. B. v zvezi s trditvami o zmoti in prevari tožnikov pri sklepanju dednega dogovora. Vprašanje zmote ali prevare je bilo nepopolno ugotovljeno. Sodba nima razlogov o zavrnitvi predlaganih dokazov, zato je ni mogoče preizkusiti. Stališče sodišča o neopravičljivosti pravne zmote tožnikov je zmotno. Materialnopravno zmotna je tudi ugotovitev sodišča, da so bili tožniki seznanjeni s posledicami nezakonito ustanovljene dedne pravice v korist pokojnega I. B. Nepravilno je stališče sodišča, da je tožbeni zahtevek neutemeljen zaradi pravnomočnosti sklepa o dedovanju, ker sodišče upošteva le formalno pravnomočnost. Sodišče ne upošteva subjektivnih mej pravnomočnosti in dejstva, da sklep o dedovanju ni materialno pravnomočen. Sklep o dedovanju „D“ I D 1834/2007 z dne 20. 1. 2010 glede pravnomočnosti ni relevanten za tožnike, saj jih izrek sklepa ne zajema in ne ustanavlja za tožnike nobenih pravic in obveznosti. Subjekt pravic je pokojna oseba I. B., kar je nepravilno in nemogoče. Glede tega dela zapuščine ustanovljena dedna pravica je neobstoječ predmet. Za tožnike s tem ni o ničemer odločeno. Sklep zato ni tudi materialno pravnomočen. Nepravilno je stališče sodišča, da tožniki ne morejo uveljavljati svojih pravic iz naslova dedovanja v pravdi, ker so sodelovali v zapuščinskem postopku. Ker gre glede ustanovitve dedne pravice za nezakonito odločitev in je sklep o dedovanju neobstoječ, tožniki tega sklepa tudi ne izpodbijajo. Po zakonu dedna pravica za pokojno osebo nikoli ne nastane. Zato o 1/6 zapuščine po pokojnem F. B. še ni izdanega sklepa o dedovanju. Glede na stališče prvega sodišča o pravnomočnosti sklepa o dedovanju bi prvo sodišče moralo tožbo zavreči, ne pa zavrniti tožbeni zahtevek. Tudi zavrženje tožbe pa bi bilo nepravilno, ker dedna pravica tožnikov ni ugotovljena s sklepom sodišča. Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, čeprav se strinja s stališčem, da pravni sistem ne pozna dedne pravice v korist pokojne osebe in čeprav zavzame stališče, da so tožniki dediči po pokojnem F. B. Obstajajo razhajanja med izrekom sodbe in njenimi razlogi, kar je bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nepravilna je tudi ugotovitev sodišča, da med strankami ni spora med dediči o zapuščini po pokojnem I. B., kar bi terjalo od zapuščinskega sodišča, da dediče napoti na pravdo. Med tožniki in enajstim tožencem je spor glede zapuščine. Zapuščinsko sodišče bi zato moralo z delnim sklepom o dedovanju odločiti o zapuščini z dediči, kakor jih je ugotovilo s sklepom (prvih deset tožencev), preostale sodelujoče pa napotiti na pot pravde. Nepravilno je stališče sodišča, da je dajatveni del zahtevka proti ostalim dedičem neutemeljen, ker je vsak dobil le tisto, kar mu pripada iz zapuščine, saj je pasivna legitimacija tožencev še vedno podana, ker so vsi dediči po pokojnem F. B. še vedno v skupnosti.

3Toženci izpodbijajo stroškovni del odločitve prvega sodišča zaradi zmotne uporabe določb Zakona o odvetniški tarifi in predlagajo, da pritožbeno sodišče spremeni odločitev o stroških tako, da so tožniki dolžni nerazdelno povrniti prvim desetim tožencem pravdne stroške v znesku 4.800,00 EUR. Navajajo, da prvo sodišče ni pravilno upoštevalo tar. št. 1200, po kateri se nagrada za vsako dodatno odvetnikovo stranko v isti zadevi poviša za 0,3 ali 30 %, pri nagradah, določenih po vrednosti, pa vsota vseh povišanj ne sme prekoračiti količnika 2,0. Toženci so zato pravilno priglasili dvojni znesek nagrade za postopek in dvojni znesek nagrade za narok. Prvo sodišče bi zato moralo priznati tožencem iz naslova pravdnih stroškov še znesek 1.652,70 EUR.

4Tožniki niso odgovorili na vročeno pritožbo tožencev. Toženci v odgovoru na pritožbo tožnikov predlagajo njeno zavrnitev.

5Pritožba tožnikov ni utemeljena. Pritožba tožencev je utemeljena.

6Prvo sodišče je ugotovilo, da dedni dogovor, povzet v sklepu o dedovanju „D“ I D 1834/2007 z dne 20. 1. 2010 (ki je postal pravnomočen 22. 3. 2010), nima narave sodne poravnave (z učinki pravnomočne sodne odločbe), temveč predstavlja pogodbo civilnega prava. V 1. točki dednega dogovora je zajeto soglasje dedičev, da se za pokojnega zapustnikovega sina I. B. ustanovi dedna pravica. Ta dedna pravica ni bila ustanovljena že s samim dednim dogovorom, ampak jo je ustanovilo šele zapuščinsko sodišče z navedenim sklepom o dedovanju (zadnja alineja 2. točke tega sklepa). Ker 1. točka dednega dogovora ne more imeti učinka pravnomočnosti glede ustanovitve dedne pravice za pokojnega I. B., je vprašanje neveljavnosti oziroma razveljavitve dednega dogovora pravno nepomembno (kolikor gre za „veljavnost“ ustanovitve dedne pravice za pokojnega I. B. in s tem povezane usode 1/6 zapuščine, ki bi „pripadla“ I. B., saj dedni dogovor v preostalem delu, ki se tiče delitve zapuščine med zapustnikove otroke, za vsakega do 1/6, med pravdnimi strankami ni sporen in zato razveljavitev dednega dogovora v tem preostalem delu zaradi zatrjevane domnevne napake volje tožnikov ne pride vpoštev). Ker je navedeni sklep o dedovanju pravnomočen, tožniki ne bi mogli izboljšati svojega pravnega položaja v primeru razveljavitve dednega dogovora ali ugotovitve njegove ničnosti. Glede na to pritožbene trditve o napaki volje tožnikov pri sklenitvi dednega dogovora ne morejo biti odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP). Enako velja za trditve tožnikov o ničnosti dednega dogovora. Zato so neutemeljeni pritožbeni očitki o bistvenih kršitvah določb postopka ter zmotno oziroma nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju glede okoliščin sklenitve dednega dogovora.

7V zapuščinskem postopku po denacionalizacijskem upravičencu F. B. so sodelovali tudi tožniki (dediči J. B., ki je bil sin I. B.) in enajsti toženec (sin I. B.), ki pridejo v poštev kot dediči I. B. Krog dedičev denacionalizacijskega upravičenca F. B. določa prvi odstavek 78. člena ZDen. Dedovanje po F. B. glede denacionaliziranega premoženja je bilo uvedeno 13. 11. 1956, ko je postal pravnomočen „prvi“ sklep o dedovanju po F. B. O 583/1955 z dne 13. 9. 1955 (prvi odstavek 78. člena ZDen). Tedaj je po F. B. dedoval tudi njegov sin I. B., ki je umrl 27. 11. 1999. Tožniki zato dedujejo kot dediči dediča I. B., ne pa kot dediči denacionalizacijskega upravičenca F. B., kot materialnopravno zmotno trdijo tožniki.

8ZD res ne pozna instituta ustanovitve dedne pravice za pokojnega dediča. Namesto dediča, ki ni več živ ob zaključku zapuščinske obravnave oziroma ob izdaji sklepa o dedovanju vstopijo njegovi dediči. Zapuščinsko sodišče je v zadevi „D“ I D 1834/2007 zato nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je s sklepom o dedovanju za pokojnega I. B. ustanovilo dedno pravico do 1/6 zapuščine. Tožniki, ki so sodelovali kot stranke v zapuščinskem postopku po F. B., so prejeli ta sklep o dedovanju, vendar se zoper njega niso pritožili. Navedeni sklep je zato postal pravnomočen, formalno in materialno. Zapuščinsko sodišče je odločilo glede dedne pravice tožnikov tako, da je z ustanovitvijo dedne pravice za I. B. „preneslo“ reševanje vprašanja dedovanja 1/6 zapuščine denacionalizacijskega upravičenca, ki bi šla I. B. oziroma njegovim dedičem, v drug, še vedno odprt zapuščinski postopek po I. B. Čeprav je ta odločitev materialnopravno nepravilna, je zapuščinsko sodišče odločilo o tej 1/6 zapuščine F. B., njegova pravnomočna odločitev pa veže tudi tožnike. Čeprav nepravilno, je zapuščinsko sodišče z izdanim sklepom o dedovanju odločilo tudi o razmerju tožnikov in enajstega toženca kot dedičev I. B. v zvezi s to 1/6 zapuščine F. B. Na tej podlagi je bil ta del sklepa o dedovanju izvršen tudi v zemljiški knjigi tako, da je bila vknjižena lastninska pravica na ime pokojnega I. B. do 1/6 (te trditve tožencev na naroku 3. 4. 2013 tožniki niso prerekali). Zaradi te napake zapuščinskega sodišča, ki je privedla do nezakonite odločitve, je sodna odločba (sklep o dedovanju) le izpodbojna. Če se je ne izpodbija s pravnimi sredstvi, lahko postane tudi materialno pravnomočna (kot v konkretnem primeru).

9Zaradi ustanovitve dedne pravice po I. B. z navedenim sklepom o dedovanju ni mogoče šteti, da je bil ta sklep izdan (tudi) proti osebi, ki ne more biti stranka postopka zato, ker je umrla. Odločeno je o usodi premoženja, ki bi pripadlo tej osebi, če bi bila še živa, to pa le začasno oziroma na ta način, da bo o dedovanju tega premoženja sodišče vsebinsko odločilo v drugem zapuščinskem postopku (po tej umrli osebi). Če tožniki kot dediči niso uveljavljali te kršitve s pravnimi sredstvi, je takšen sklep o dedovanju postal tudi materialno pravnomočen in jih zato zavezuje.

10Prvo sodišče ni moglo zavreči tožbe, se je moralo o takšnem tožbenem zahtevku, kot so ga uveljavljali tožniki, vsebinsko odločiti. Tudi v hipotetičnem primeru, če bi bil tožbeni zahtevek za razveljavitev dednega dogovora utemeljen in sklep o dedovanju glede ustanovitve dedne pravice za pokojnega I. B. ne bi postal materialno pravnomočen, bi bilo treba tožbeni zahtevek glede izročitve nepremičnin in obveznic SOD, d.d., izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila in izročitve denarnih sredstev iz naslova zapadlih obrokov glavnic z obrestmi (v obsegu zatrjevanih dednih deležev tožnikov) zavrniti, ker so toženci na podlagi navedenega sklepa o dedovanju po F. B. prejeli le tolikšne deleže zapustnikovega premoženja, do katerih so bili upravičeni na podlagi svojih dednih deležev, opredeljenih v sklepu o dedovanju. Ker so se dediči z dednim dogovorom dogovorili o ustanovitvi solastnine (četrti odstavek 146. člena ZD), med tožniki in prvimi desetimi toženci skupnost dedičev ni več obstajala, enajsti toženec pa je v enakem položaju kot tožniki (tudi enajsti toženec ni še ničesar prejel iz zapuščine po F. B., skupnost dedičev med tožniki in enajstim tožencem pa obstaja glede zapuščine po I. B.). Prvo sodišče je pravilno tudi ugotovilo, da med dediči ni bilo spora glede obsega zapuščine oziroma drugega spora, ki bi terjal napotitev dedičev na pravdo.

11Toženci utemeljeno grajajo stroškovni del odločitve prvega sodišča. Iz odmere posameznih postavk stroškovnika tožencev izhaja, da je prvo sodišče priznalo iz naslova povišanja nagrade za postopek in za posel zaradi zastopanja več oseb le 30 % povišanje, moralo pa bi upoštevati količnik 2,0 glede na število zastopanih tožencev (tar. št. 1200, 3. točka). Dvakratni znesek osnovne nagrade za postopek in narok (1.023,10 EUR in 944,40 EUR) znaša skupaj s potnimi stroški (54,00 EUR), poštnimi stroški (20,00 EUR) ter DDV 20 % skupno 4.810,80 EUR. Tožencem zato pripada še razlika do zahtevanega zneska 4.800,00 EUR v višini 1.652,70 EUR.

12Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi tožencev in spremenilo stroškovni del izpodbijane sodbe, kot je razvidno iz izreka (358. člen ZPP), pritožbo tožnikov pa je zavrnilo kot neutemeljeno, ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso bili podani, ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu (353. člen ZPP).

13Tožniki niso uspeli s pritožbo, toženci pa z odgovorom na pritožbo niso prispevali k rešitvi zadeve, zato te stroške krije vsak svoje. Toženci so uspeli s pritožbo zoper stroškovni del, zato so jim tožniki dolžni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 296,40 EUR (sodna taksa 150,00 EUR ter nagrada za postopek 100,00 EUR in potni stroški 20,00 EUR, oboje z DDV 22 %). Stroškovni del odločitve pritožbenega sodišča temelji na prvem odstavku 154. člena, prvem odstavku 155. člena ter prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP. V primeru zamude so tožniki dolžni plačati tožencem tudi zakonske zamudne obresti.