VSL sklep II Cp 227/2014

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se pritožba tožene stranke zoper sodbo v tej zadevi, ki je bila izdana 10. 7. 2013, šteje za umaknjeno. Takšno odločitev je sprejelo, ker tožena stranka ni plačala takse za vloženo pritožbo.

2Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožena stranka (v nadaljevanju toženka). V bistvenem navaja, da je sklep nepravilen, saj ji je vzel pravico do pravnega varstva. Upoštevajoč pravni pouk v sodbi, ki ni vseboval pojasnila, da mora pritožnica sama predlagati oprostitev plačila takse, je štela, da bo sodišče po uradni dolžnosti preverilo, če so pogoji za oprostitev podani ter odločilo o oprostitvi. Sredstev za plačilo takse nima. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev razveljavi.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je neutemeljena in predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP ter pravilno uporabo materialnega prava.

6Po prvem odstavku 105. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju 6. ZPP) mora biti ob vložitvi pritožbe plačana tudi sodna taksa. Kot izhaja iz podatkov spisa, pritožnica ob vložitvi pritožbe takse v znesku 1.317,00 EUR ni plačala. Sodišče prve stopnje ji je zato, v skladu z drugim odstavkom 105. a člena ZPP, poslalo plačilni nalog in jo pozvalo, da takso plača v roku 15 dni in jo istočasno opozorilo ne le na posledice neplačila, ampak tudi na posledice, če v tem roku ne bo zaprosila za oprostitev, odlog ali njeno obročno plačilo (glej plačilni nalog na list. št. 120 – 121). Iz tega opozorila je tako jasno razvidno, da mora stranka za oprostitev plačila sodne takse, njen odlog ali obročno plačilo, zaprositi. Pritožnica za domnevo, da bo sodišče o pogojih za oprostitev odločalo po uradni dolžnosti, tako ni imela nobene podlage.

7Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje in s pritožbo ni izpodbijano, pritožnica v danem roku takse ni plačala, niti ni predlagala, da jo sodišče plačila takse oprosti, ji plačilo odloži ali ji dovoli obročno plačilo. Upoštevajoč 105a člen ZPP je zato pravilna tudi odločitev, da se pritožba šteje za umaknjeno.

8Pritožbeno sodišče, saj pritožnica meni, da je izpodbijana odločitev posegla v njeno pravico do sodnega varstva, še dodaja, da zakonska ureditev, ki je bila podlaga za sprejeto odločitev, pravice do sodnega varstva ne omejuje. V kolikor namreč omejitev ustreza načelu sorazmernosti, ustavne nedopustnosti ni. Cilj zakonodajalca, kot je mogoče razbrati iz zakonodajnega gradiva ob sprejemanju novele ZPP-D (objavljeno v Poročevalcu DZ št. 21/2008), je bil, da s takšno ureditvijo doseže pospešitev in ekonomičnost postopka ter večjo učinkovitost pravice do sodnega varstva. Takšna ureditev namreč sili stranko, da pred vložitvijo pritožbe oceni svoje možnosti za uspeh in jo odvrača od vlaganja očitno neutemeljenih pritožb (1). Ker je strankam (tako fizičnim kot pravnim osebam) s slabim premoženjskim stanjem po ZST-1 sočasno zagotovljena tudi možnost, da se jih pod določenimi pogoji oprosti plačila takse, po prepričanju pritožbenega sodišča pristop do sodišča ni nesorazmerno otežen, ureditev pa posledično ni ustavno nedopustna. Pravica, da v konkretnem postopku zaprosi za oprostitev plačila takse za pritožbo je bila, kot je bilo že pojasnjeno, zagotovljena tudi pritožnici, ki pa je ni izkoristila. Pravico do sodnega varstva si je tako omejila sama s svojo pasivnostjo.

9Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je, saj ni ugotovilo niti kršitev na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, zato zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

10Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, saj jih stranki nista priglasili.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Pravdni postopek s komentarjem, 4. knjiga, str. 78