VSRS Sodba II Ips 303/2013

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka kot odgovorni urednik dolžna objaviti popravek, ki se nanaša na prispevek novinarke A. A. z naslovom „...“, objavljen … ob 19.00 uri v oddaji „...“ medija B. Tožniku je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožencev.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da pritožnik sam krije svoje pritožbene stroške. Pritrdilo je zaključku sodišča prve stopnje, da je glede drugega dela predlaganega popravka podan odklonilni razlog po drugi alineji prvega odstavka 31. člena Zakona o medijih (ZMed), kar preprečuje objavo celotnega popravka.

3Tožnik je zoper navedeno sodbo vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitev določb pravdnega postopka. V njej navaja, da se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb tožnika ni pravilno oziroma se sploh ni opredelilo ter se je zgolj strinjalo s posameznimi ugotovitvami prvostopenjskega sodišča. Iz izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati, da so bile vse pritožbene navedbe obravnavane, saj se obrazložitev nanje niti ne sklicuje niti jih ne obravnava. Zlasti pritožbeno sodišče ni obravnavalo očitkov, da je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo določila ZMed ter glede nepravilnega razumevanja 32. in četrtega odstavka 26. člena ZMed. Obrazložena sodna odločba je bistveni del poštenega postopka. Pritožbeno sodišče je povsem spregledalo, da je tožnik podal očitek bistvene kršitve določb postopka, o čemer v obrazložitvi ni niti besede, prav tako ne o kršitvah pravdnega postopka, na katere bi moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zaradi tega izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče svojega stališča, da je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da drugi del popravka v bistvenem ne dopolnjuje objavljenega besedila, z ničemer ne obrazloži, zato ni možno spoznati, ali je pravilno uporabilo materialno pravo. Napotitev tožnika na razloge sodišča prve stopnje je nedopustna. Če je treba slediti takšni napotitvi pa vztraja, da je bilo materialno pravo (26. člen ZMed) zmotno uporabljeno. Tako vsebino sporne objave, kot besedilo zahtevanega popravka je treba obravnavati kot celoto in ne po stavkih. Tožnik ima pravico do objave v vsej vsebini, saj gre za celovito besedilo. Posameznih delov popravka ni mogoče obravnavati parcialno. Posredovana je bila neresnična informacija, da je tožnik solastnik družbe C., javnost pa je to nepravilno razumela kot da gre za zasebno družbo treh D. bančnikov in tožnika, preko katere naj bi trije nekdanji vodilni D. povzročili škodo. Tožnik je v svoji zahtevi za objavo popravka zatrjeval, da je on edini družbenik družbe C. Ag ter da so posledično neutemeljeni vsi sumi, da naj bi on oškodoval D. in/ali preusmerjal denar od financiranja nepremičninskih poslov D. v Liechtenstein. Iz sporne objave izhaja, da so v njej objavljene neresnice glede tožnika in njegovega razmerja do drugih navedenih fizičnih oseb. Na takšne pavšalne in senzacionalistične trditve objave pa lahko tožnik odgovori samo na način zanikanja navedenega ter predstavitve dodatnih resničnih dejstev. Z besedami v objavi, da tožnik zavrača kazensko odgovornost v zvezi z njegovim delovanjem v skupini D., je novinarka podala stališče tožnika v zvezi z njegovim delovanjem v skupini D., ni pa objavila njegovega stališča v zvezi z njegovim delovanjem v družbi C. Ag. Popravek, ki ga je tožnik zahteval pa se nanaša samo na delovanje tožnika v slednji. Že samo povezovanje oziroma navajanje obeh družb v sporni objavi pomeni neresnično in zavajajoče objavljanje, senzacionalistično predstavljanje informacij. Namen popravka je varovanje pravice ali interesa osebe, na katero se objava nanaša. Po ZMed so dovoljene tudi mnenjske navedbe. Vsebina drugega stavka zahtevanega popravka v celoti ustreza standardu popravka v širšem smislu, saj bistveno dopolnjuje jedro sporočila iz sporne objave. Stališče v zvezi s tem je sprejela tudi sodna praksa, pri čemer se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 36/2011.

4Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožencema, ki nanjo nista odgovorila.

5Revizija ni utemeljena.

6Neutemeljen je revizijski očitek, da je sodba sodišča druge stopnje neobrazložena oziroma pomanjkljivih razlogov, tako da je onemogočen njen preizkus. Sodba sodišča druge stopnje vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih za sprejeto odločitev in zadosti standardu obrazloženosti sodbe sodišča druge stopnje. Velja namreč, da je omenjeni standard v primerih, kot je obravnavani, ko se sodišče strinja z natančnimi in izčrpnimi razlogi prvostopenjskega sodišča, nižji od tistega, ki velja za prvostopenjske odločbe.(1)

V takšnih okoliščinah je v nasprotju s tožnikovim mnenjem sprejemljiva tudi napotitev na razloge sodišča prve stopnje.(2)

7Ne drži, da naj bi sodišče druge stopnje spregledalo in se ne opredeljevalo glede v pritožbi uveljavljenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Odgovor nanj je tožnik dobil v okviru materialnopravne presoje, v katero je po vsebini, a pod procesno preobleko, ta očitek v resnici spadal. V nasprotju z opozorilom revidenta pa dolžnost opredelitve pritožbenega sodišča obstaja le glede strankinih naziranj in argumentov, s katerimi je utemeljila pravno sredstvo, ne pa tudi glede tistega, kar se pri odločanju o pravnem sredstvu upošteva po uradni dolžnosti. Če sodišče meni, da bistvene kršitve določb postopka, na katere je treba paziti uradni dolžnosti, niso podane in da je materialno pravo pravilno uporabljeno, tega ni treba posebej argumentirati.(3)

8Pravica do popravka objavljenega obvestila je določena v 26. členu ZMed. Četrti odstavek tega člena vsebino popravka opredeljuje s popravkom v ožjem smislu, to je zanikanjem oziroma popravljanjem zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb v objavljenem obvestilu, ter s popravkom v širšem smislu, to je navajanjem oziroma prikazom drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi prizadeti spodbija ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu. Neizpolnjevanje omenjenih meril glede vsebine popravka predstavlja odklonilni razlog za njegovo objavo iz druge alineje prvega odstavka 31. člena ZMed. V 27. člena ZMed pa je določeno, da se mora popravek objaviti brez sprememb in dopolnitev.

9Sodišči sta pravilno presojali izpolnjevanje meril glede dopustnosti vsebine popravka za vsak njegov posamezen del in je drugačno naziranje revidenta neutemeljeno. Šele na tak način je namreč mogoče presoditi, ali je popravek tudi kot celota ustrezen, kar je nujen pogoj za dopustnost njegove objave (prim. 27. člen ZMed). Tudi sporni drugi del popravka je zato terjal preizkus pogojev za objavo; še toliko bolj, ker je glede na vsebino objavljenega prispevka (poročanje o vložitvi kazenskih ovadb zoper določene osebe) predstavljal odgovor na njegov bistveni del.

10Tožnik vztraja pri stališču, da zahtevani popravek v drugem delu ustreza merilom glede dopustnosti popravka v širšem smislu, pri čemer gre po njegovem za mnenjsko navedbo, saj tu poda svoje mnenje glede očitkov iz sporne objave o oškodovanju D.. in/ali preusmerjanju denarja. Navedeno podkrepi s sklicevanjem na odločbo II Ips 36/2011 z dne 26. 5. 2011, v kateri je Vrhovno sodišče izreklo, da popravek, ki je kombinacija zanikanja mnenjske navedbe in trditev o dejstvih, na katerih to mnenje temelji, in zanikanja pavšalne mnenjske navedbe, ki ni podkrepljena s podatki o dejstvih, ter kratke trditve o zakonitem delovanju tožnika, ustreza standardu popravka v širšem smislu iz četrtega odstavka 26. čl. ZMed, saj bistveno dopolnjuje jedro sporočila iz prispevka. Takšno sklicevanje je neutemeljeno, saj gre v obravnavani zadevi za drugačne dejanske okoliščine od tistih v omenjeni zadevi. Bistvena razlikovalna okoliščina je neizpolnjevanje pogoja bistvene dopolnitve jedra sporočila iz prispevka. Tudi če bi tožnikovo zanikanje oškodovanja D. in/ali preusmerjanja denarja od financiranja nepremičninskih poslov D. v Liechtenstein lahko šteli za „kombinacijo zanikanja mnenjske navedbe in trditve o dejstvih, na katerih to mnenje temelji“, pa navedenega ni mogoče šteti za popravek v širšem smislu, saj že sam prispevek povzema izjavo tožnika, da zanika kakršnokoli kazensko odgovornost v zvezi z njegovim delovanjem v skupini D.(4) Relevantno je torej, da njegovo ponovno zanikanje v predlaganem popravku ne pomeni bistvenega dopolnjevanja navedb v objavi. Prav tako je treba zavrniti s tem povezane navedbe revidenta, da se popravek nanaša samo na njegovo delo v družbi C. Ag in ne v skupini D., v prispevku pa je povzeta njegova izjava le glede delovanja v slednji. Kot je pojasnilo že sodišče druge stopnje, je povzemanje tožnika v neskladju z vsebino popravka (in prispevka), iz katerega takšno ločevanje ne izhaja.

11Revizija torej ni utemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP), skupaj s priglašenimi revizijskimi stroški (prvi odstavek 165. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Prim. npr. odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 820/2008 z dne 26. 5. 2011 in II Ips 678/2007 z dne 16. 1. 2010.

Op. št. (2): Prim. odločbo Vrhovnega sodišča III Ips 100/2004 z dne 24. 5. 2005.

Op. št. (3): Prim. J. Zobec v Ude in ostali, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba in Založba Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2009, str. 496 in odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 724/2005 z dne 22. 2. 2007.

Op. št. (4): Primerjaj sodbo II Ips 258/2012 z dne 17. 10. 2013.