VSK sodba Cpg 100/2014

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 8 dneh povrniti 58,56 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče v ponovljenem postopku razsodilo, da se izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 1, z dne 8.3.2012, razveljavi v prvem in tretjem odstavku izreka, in da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Tožeči stranki je sodišče naložilo, da toženi stranki v 8 dneh povrne njene pravdne stroške v višini 212,04 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper to odločitev se je pritožila tožeča stranka in navedla, da je sodišče sicer pravilno ugotovilo dejansko stanje, ker je ugotovilo nepravilno zaračunavanje zdravstvene storitve, vendar je nato pri določitvi pogodbene kazni napačno upoštevalo le razliko med vrednostjo celotne zaračunane storitve in vrednostjo opravljene storitve. S tem, ko je ugotovilo, da je bila kršitev pogodbe izkazana, v izreku sodbe pa je zaključilo, da tožeča stranka ni upravičena uveljavljati pogodbene kazni, je bila storjena kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Po mnenju pritožbe je bila zmotna uporaba materialnega prava tudi glede drugega odstavka 46. člena Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2010. Vrednost nepravilno obračunanih primerov je bila 103,53 EUR in ne 51,76 EUR, kot je to napačno zaključilo sodišče. Pogodbena kazen je določena za primer nepravilno obračunanih storitev v celoti, zato ima tožeča stranka pravico zahtevati pravilno izpolnitev in pogodbeno kazen. Nadalje je pritožba navajala, kakšen je bil namen določitve pogodbene kazni in utemeljevala pravico pravdnih strank, da sta pogodbeno določili višino kazni.

Na pritožbo je tožena stranka odgovorila, označila jo je za neutemeljeno, ker tožeča stranka v njej prikrito graja ugotovljeno dejansko stanje, predlagala je njeno zavrnitev ter povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru gre za spor majhne vrednosti, v katerem se lahko sodbo izpodbija le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ni je torej mogoče izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Tožeča stranka v pritožbi ne pojasni, zakaj naj bi bila storjena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Takšna kršitev je lahko storjena le takrat, ko sodišče napačno prenese v obrazložitev odločbe besedilo tistega, kar je zapisano v listini ali v zapisniku o izvedbi dokazov, ne pa takrat, ko je po mnenju pravdne stranke bila na podlagi listinskega dokaza ali dokaza z zaslišanjem narejena napačna ocena dokaza. Ker pritožnik tudi ni določno navedel, katera listina naj bi bila v obrazložitev sodbe prepisana z napako, pritožbeno sodišče očitane protispisnosti ni ugotovilo.

Utemeljen tudi ni pritožbeni očitek, da naj bi bila odločitev v nasprotju z odločilnimi dejstvi, ki jih je ugotovilo sodišče, in da bi bila s tem storjena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V prvostopni sodbi so jasno in pregledno zapisani razlogi, zaradi katerih je sodišče navkljub temu, da je ugotovilo, da je tožena stranka nepravilno evidentirala obravnavo zavarovane osebe, razsodilo, da tožeča stranka ni bila upravičena izreči pogodbene kazni. Prvostopno sodišče je namreč ugotovilo, da kršitev vrednostno ni bila takšna, da bi dosegla (najnižje določeni) znesek iz drugega odstavka 46. člena Splošnega dogovora za pogodbena leto 2010 (v nadaljevanju: Splošni dogovor), po katerem se pogodbena kazen lahko zaračuna le za kršitve, ki vrednostno presegajo 101,00 EUR.

Pritožba očita prvostopni sodbi kršitev materialnega prava, ker naj bi prvostopno sodišče napačno uporabilo določbo drugega odstavka 46. člena Splošnega dogovora s tem, ko je razsodilo, da se vrednost nepravilno zaračunane storitve določi tako, da se ob vrednosti celotne zaračunane storitve upošteva (odšteje) vrednost storitve, ki je bila pravilno opravljena (pa napačno obračunana). V skladu z navedeno določbo izreče Zavod za zdravstveno zavarovanje pogodbeno kazen, če je v nadzornem zapisniku ugotovljeno, da je izvajalec preveč obračunal zdravstvene storitve. V tej določbi je nato zneskovno urejena višina kazni tako, da se slednja določi glede na vrednost nepravilno obračunanih primerov. Prvostopno sodišče je torej moralo ob takšni pogodbeni ureditvi samo ugotavljati pogodbeno voljo strank glede tega, ali naj se pri „vrednosti obračunanih primerov“ upošteva zgolj znesek preveč obračunane storitve ali vrednost celotne storitve, ki je bila napačno obračunana. Ugotavljanje pogodbene vsebine pa pomeni ugotavljanje dejstev in torej sodi v sfero ugotavljanja dejanskega stanja (1), ki pa v sporu majhne vrednosti ne more biti predmet pritožbene presoje (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zato pritožba tudi v tem delu, ki v bistvu izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, na podlagi katerega je bila izdana izpodbijana sodba, ne more biti utemeljena.

Pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljala tožeča stranka torej niso podani, zato je pritožbeno sodišče, ki tudi ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka je na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP upravičena do povrnitve njenih stroškov pritožbenega postopka v višini 58,56 EUR, ki predstavljajo njene izdatke za nagrado za postopek po tar. štev. 3210, kateri znašajo glede na vrednost spora 48,00 EUR (in ne 76,80 EUR, kot jih je priglasila tožena stranka), povečano za DDV (tar. štev. 6007 Zakona o odvetniški tarifi, ZOdvT). Pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo pravice do povrnitve pavšalnih stroškov po tar. štev. 6002, ker so ti bili toženi stranki v tej zadevi že priznani (glej 15. in 16. člen ZOdvT), pa tudi ne izdatkov po tar. štev. 6000, ker število strani dokumentov, ki jih je v spis predložila tožena stranka, ni doseglo števila, ki bi po tej tar. štev. opravičevalo pravico do povrnitve izdatkov v pavšalnem znesku. Prav tako toženi stranki ni priznalo pravice do povrnitve izdatkov v zvezi s „posvetom s stranko“, ker za to ni osnove v veljavnem ZOdvT.

-----------------------------------------

op. št. 1: glej npr. sodbo VS RS III Ips 65/2009; J. Zobec: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str.333