VSC sodba Cp 685/2013

Pritožbam se delno ugodi in se delna sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem prisodilnem delu delno spremeni, tako da se tožbeni zahtevek prvega tožnika zavrne še za plačilo nadaljnjih 5.158,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe (22. 6. 2009) dalje do plačila.
Sicer se pritožbe zavrnejo in se v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi delna sodba sodišča prve stopnje.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je z delno sodbo odločilo o tožbenih zahtevkih tožnikov za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je prvi tožnik (v nadaljevanju: tožnik) utrpel v škodnem dogodku 18. 12. 2005, in nadaljnjo škodo, ki jo je v zvezi s tem utrpela druga tožnica (tožnikova mati; v nadaljevanju: tožnica), ko je na smučišču G. prvi toženec z motornimi sanmi trčil v tožnika - smučarja in ga zelo hudo telesno poškodoval. Razsodilo je, da sta toženi stranki nerazdelno dolžni plačati tožniku 311.155,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe (22. 6. 2009) dalje do plačila, vse v 15 dneh in pod izvršbo (točka I.), v presežku za plačilo nadaljnjih 205.844,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila pa tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II.). V točki III. izreka sodbe je razsodilo, da sta toženi stranki nerazdelno dolžni plačati tožnici 18.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila, v presežku za nadaljnjih 12.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila pa tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo (točka IV.) Odločitev o stroških postopka je sodišče pridržalo za poznejšo sodbo (točka V).

Prvi toženec je pritožbo zoper uvodoma navedeno sodbo vložil iz vseh pritožbenih razlogov po členu 338 Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v točki I. in III. spremeni tako, da tožniku in tožnici prisodi pravičen znesek odškodnine iz naslova negmotne škode z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva odločitve sodišča prve stopnje dalje do plačila, vse v roku 15 dni in pod izvršbo. Podredno pa je predlagal, da pritožbi ugodi, delno sodbo v celoti razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je sodišče prve stopnje preuranjeno odločilo, da predstavljajo posledice škodnega dogodka katastrofalno škodo tožnika in da je potrebno presojati negmotno škodo iz enotnega skupnega vidika. Nadalje meni, da bi bilo mogoče tožniku prisoditi po posameznih elementih negmotne škode odškodnino iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin in za strah, vendar le v obsegu prvinskega zaznavanja tega strahu na konkretni ravni, preostala škoda pa pri tožniku ni pravno priznana škoda. Navaja, da je sodišče prve stopnje prehitro zaključilo z vprašanjem, ali je druga tožena stranka imela pravilno postavljene prometne znake na smučišču, še zlasti prometni znak “prepoved vožnje z motornimi sanmi“, in prehitro zaključilo, da postavitev prometnega znaka „prepoved vožnje z motornimi sanmi“ nima odločujočega vpliva na soodgovornost druge tožene stranke. Prvi toženec se tudi ne strinja z opredelitvijo sodišča, da je za škodni dogodek odgovoren na temelju objektivne odgovornosti, niti z odločitvijo, da tožnik ni soprispeval k nastanku škodnega dogodka in posledično k nastanku utrpelih telesnih poškodb in končnega zdravstvenega stanja. Prepričan je, da je prisojena odškodnina tožniku previsoka, izpodbija pa tudi odločitev o priznanju zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneskov odškodnine obema tožnikoma za čas od dneva vložitve tožbe do dneva sojenja. Ostale relevantne pritožbene navedbe so povzete in presojene v nadaljevanju te obrazložitve.

Druga toženka izpodbija odločitev sodišča v točkah I. in III. izreka iz pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter razveljavi sodbo in primarno tožbeni zahtevek tožnikov v delu, ki se nanaša na drugo toženko, zavrne, podredno pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Druga toženka meni, da ji v konkretnem primeru ni mogoče očitati krivdne odgovornosti v obliki malomarnosti zaradi opustitve dolžnega ravnanja in da njena odškodninska odgovornost posledično ni podana. Podredno in iz previdnosti pa vlaga pritožbo tudi glede višine prisojenega zneska, saj meni, da glede tožnika niso podani pogoji za prisojo denarne odškodnine v smislu 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ), eventualna odškodnina, do katere je upravičena tožnica, pa je odmerjena bistveno previsoko. Meni, da bi bil namen satisfakcije dosežen, v kolikor bi sodišče priznalo tožnici odškodnino v višini 12.000,00 EUR. Druga toženka še navaja, da bi zaradi pravilne uporabe materialnega prava moralo sodišče pavšalno invalidnino za telesno okvaro upoštevati tudi za prejemke, ki jih bo tožnik prejemal od ZPIZ v bodoče, in ne samo do dneva sodbe. Ostale relevantne pritožbene navedbe druge toženke so povzete in presojene v nadaljevanju obrazložitve.

Stranski intervenient na strani druge toženke se je prav tako pritožil zoper odločitev v točki I. in točki III. izreka sodbe zaradi bistvenih kršitev določb ZPP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Ostale relevantne pritožbene navedbe stranskega intervenienta so večinoma identične navedbam druge toženke , sicer pa so povzete in presojene v nadaljevanju obrazložitve.

Tožeča stranka je podala odgovor na vse tri pritožbe, v katerem se je obrazloženo opredelila do pritožbenih navedb. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbe zavrne kot neutemeljene, toženima strankama pa naloži v plačilo nadaljnje stroške sodnega postopka.

Pritožbe so delno utemeljene.

Glede temelja odškodninske obveznosti:

Dejanski in pravni zaključki sodišča prve stopnje glede temelja odškodninske odgovornosti obeh toženih strank so pravilni. Pritožbeno sodišče zaradi jasnosti v nadaljevanju te obrazložitve povzema bistvene ugotovitve in zaključke prvostopenjskega sodišča, sicer pa se v izogib ponavljanju povsem sklicuje na ugotovitve in zaključke v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

Do škodnega dogodka je prišlo na smučišču G. 18. 12. 2005 okoli 15.30 ure, to je v obratovalnem času smučišča, ko je tožnik smučal (od zgornje postaje sedežnice „S. S.“ proti smučarski progi „M.“) na urejenem smučišču, katerega upravljavec je druga toženka, in sicer po progi „B. z.“, ko mu je iz nasprotne smeri po hribu navzgor pripeljal prvi toženec z motornimi sanmi znamke B. in trčil vanj.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je podana objektivna odškodninska odgovornost prvega toženca, ker je do škodnega dogodka in škode prišlo pri uporabi motornih sani, ki so nevarna stvar, podana pa je tudi njegova krivdna odgovornost, saj je do smučarske nezgode prišlo zaradi kaznivega dejanja prvega toženca, ki je tožnika v tem škodnem dogodku iz malomarnosti hudo telesno poškodoval, kar izhaja iz pravnomočne obsodilne sodbe Okrajnega sodišča v Velenju K 199/2006 z dne 18. 9. 2007. Ugotovilo je, da je prvi toženec z vožnjo z motornimi sanmi po urejeni smučarski poti „B. z.“ kršil tudi določbo prvega odstavka 3. člena Zakona o varnosti na smučiščih (Ur. list RS, št. 110/2002 s sprem; ZVSmuč), da je na smučišču dovoljeno le smučanje, in pri tem tudi ni spoštoval znaka za prepoved vožnje z motornimi sanmi, ki je bil postavljen na smučišču. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da prvi toženec ni dokazal svojih trditev, da znaka za prepoved vožnje z motornimi sanmi ni videl zato, ker naj bi bil zasnežen in poledenel, ter da so ga delavci druge toženke očistili naslednji dan po škodnem dogodku. In nadalje, da je ne glede na to, ali je znak videl ali ga ni videl, pomembno to, da je vedel, da je vožnja z motornimi sanmi po smučišču prepovedana. Zato je zaključilo, da (ne)obstoj in (ne)vidnost oz. (ne)opaznost znaka za prepoved vožnje z motornimi sanmi na ravnanje prvega toženca ni imela nobenega vpliva in ni v vzročni zvezi z njegovim ravnanjem, saj se je prvi toženec odločil za vožnjo z motornimi sanmi po smučarski progi v času obratovanja smučišča, kljub temu da je vedel za prepoved vožnje z motornimi sanmi po smučišču.

Prvi toženec v pritožbi, tako kot v postopku na prvi stopnji, priznava krivdno odgovornost za škodni dogodek, ne strinja pa se z opredelitvijo sodišča, da je za škodni dogodek odgovoren tudi na temelju objektivne odgovornosti, ker naj bi bila škoda povzročena z nevarno stvarjo. Pritožbeno sodišče deli mnenje prvostopenjskega sodišča, da je podana tudi objektivna odškodninska odgovornost prvega toženca. Prvostopenjsko sodišče je resda tak zaključek zmotno utemeljilo na razlagi, da so motorne sani enako kot vsa motorna vozila nevarna stvar, saj same po sebi motorne sani niso nevarna stvar, kot to navaja tudi prvi toženec v pritožbi, pri čemer pa že sam pravilno ugotavlja, da je njihova uporaba lahko nevarna in pomeni v odnosu do šibkejših udeležencev tudi objektivno odgovornost voznika in imetnika motornih sani, če so izpolnjeni zakonski pogoji. Ob nespornem dejstvu, da je do škodnega dogodka prišlo ob uporabi motornih sani, je tako pravilen materialnopravni zaključek, da je prvi toženec odgovoren tudi na temelju objektivne odgovornosti, ker je bila škoda povzročena z uporabo motornih sani, kar se šteje za nevarno dejavnost. V skladu z drugim odstavkom 131. člena OZ pa se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo.

Drugi toženki je tožeča stranka očitala obstoj krivdne odgovornosti zaradi opustitve raznih dolžnih ravnanj po ZVSmuč, in sicer da ni poskrbela za ustrezno varnost na smučišču, da ni ustrezno reagirala na problematiko voženj z motornimi sami, za katero je vedela, tega konkretnega dne pa prvemu tožencu ni preprečila vožnje z motornimi sanmi, očitala pa ji je tudi kršitve v zvezi z reševalno službo. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi o odgovornosti druge toženke oprlo na določbo prvega odstavka 22. člena ZVSmuč, ki določa, da mora upravljavec smučišča zagotoviti na smučišču tak red, da je omogočeno varno smučanje ob upoštevanju samoodgovornosti smučarjev. Pritožbeno sodišče na tem mestu dodaja, da je tudi v 21. točki 4. člena istega zakona določeno, da je upravljavec smučišča pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik, ki skrbi in je odgovoren za brezhibno obratovanje smučišča in ki skrbi za red in varnost na smučišču v skladu s tem zakonom in svojimi pogoji obratovanja. Kot je določeno v drugem odstavku 22. člena ZVSmuč varnost in spoštovanje reda na smučišču oziroma ravnanje smučarjev in drugih oseb (mednje sodi glede na pojasnilo v 22. točki 4. člena tega zakona tudi voznik motornih sani) na smučišču v skladu s 24. členom tega zakona neposredno zagotavljajo nadzorniki v okviru pooblastil po tem zakonu, razen izvajanja postopka zoper smučarja, ki je pod vplivom alkohola, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi, ki ga izvaja policija. Ustrezno število nadzornikov je, tako kot tudi druge ukrepe za varnost na smučišču, dolžan zagotoviti upravljavec smučišča (5. člen ZVSmuč). Ob navedenih zakonskih dolžnostih upravljavca smučišča in določbi prvega odstavka 147. člena OZ, po kateri za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba, ter trditvah druge toženke in njenega stranskega intervenienta, je sodišče prve stopnje zaključilo, da slednja nista zadostila niti trditvenemu niti dokaznemu bremenu za razbremenitev odškodninske odgovornosti. Obrazložilo je, da zgolj navedbe druge toženke in stranskega intervenienta, da je druga toženka zagotovila z zakonom predpisano minimalno število nadzornikov na smučišču, kar sicer izhaja med drugim tudi iz izvedenskega mnenja izvedenca smučarske stroke, tega pa ni zanikala niti tožeča stranka, ter pavšalno navajanje z zakonom določenih nalog nadzornikov s strani stranskega intervenienta namreč ob povsem konkretnih očitkih tožeče stranke, da bi druga toženka lahko preprečila škodni dogodek, da bi lahko preprečila vožnjo prvega toženca z motornimi sanmi že s tem, da bi nadzorniki prvega toženca opozorili na kršitev prepovedi vožnje z motornimi vsemi oz. prijavili kršitev policiji, namreč ne zadošča za razbremenitev njene odškodninske odgovornosti in ne omogoča, da bi sodišče sploh lahko presojalo pravilnost ravnanja nadzornikov v konkretnem primeru. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da bi morala druga toženka oz. stranski intervenient, glede na to, da je nesporno, da v zvezi s konkretno kršitvijo reda in varnosti na smučišču, ki jo je prvi toženec tega dne zagrešil z vožnjo z motornimi sami po smučarski progi, nadzorniki druge toženke niso ukrepali in niso izvajali nobenih aktivnosti v smeri njihovih pravic in dolžnosti v zvezi z vzdrževanjem reda in varnosti na smučišču v skladu z določili 27. člena ZVSmuč, najprej pojasniti, katere konkretne naloge v okviru dolžnega nadzora so v času, ko je bila storjena konkretna kršitev prvega toženca, opravljali njeni nadzorniki in kje so se takrat nahajali, nato pa za ugotovitev tako navedenih dejstev predlagati tudi ustrezne dokaze, da bi sodišče lahko presodilo, ali so svoje naloge v zvezi z nadzorom opravljali tako, kot je treba. Sodišče prve stopnje je navedlo, da se sicer strinja s trditvijo druge toženke in stranskega intervenienta na njeni strani, da upravljavec smučišča ne more zagotoviti absolutnega nadzora na smučišču, a je zaključilo, da mora svoje naloge v okviru dolžnega vzdrževanja reda in varnosti na smučišču izvajati s potrebno skrbnostjo, pri čemer se za osebo, ki se poklicno ukvarja z upravljanjem smučišča in s smučarsko dejavnostjo, zahteva strožja skrbnost dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena OZ). Druga toženka bi tako po mnenju prvostopenjskega sodišča morala zatrjevati in dokazati, da so tudi v času, ko je prišlo s strani prvega toženca do kršitve reda in ogrožanja varnosti na smučišču, njeni nadzorniki izvajali naloge, ki jih opravljajo v okviru dolžnega nadzora na smučišču, da je torej prišlo do škodnega dogodka, kljub temu da so pri izvajanju nalog ravnali s potrebno skrbnostjo in tako, kot je treba. Sodišče je zaključilo, da je druga toženka zaradi opustitev v zvezi z dolžnim vzdrževanjem reda in varnosti na smučišču odškodninsko odgovorna tožnikoma za nastalo škodo, saj je ta opustitev v vzročni zvezi s škodo, ki je nastala tožnikoma v obravnavanem škodnem dogodku. Do škode in škodnega dogodka namreč sploh ne bi prišlo, če bi druga toženka ukrepala s svojimi zakonskimi pooblastili. Glede kršitev v zvezi z delovanjem reševalne službe pa je ugotovilo, da le-te niso v vzročni zvezi z nastalo škodo in tudi ne morejo biti podlaga za odškodninsko odgovornost druge toženke.

Pred presojo pritožbenih navedb druge toženke in stranskega intervenienta na strani druge toženke pritožbeno sodišče izpostavlja, da morajo biti za nastanek odškodninske obveznosti oziroma terjatve izpolnjeni hkrati - kumulativno vsi štirje elementi odškodninskega delikta: protipravno (nedopustno) ravnanje (škodljivo dejstvo), (nedopustna, pravno priznana) škoda, vzročna zveza med njima in odgovornost (subjektivna - krivdna ali objektivna). V našem odškodninskem pravu velja pravilo krivdne odgovornosti (prvi odstavek 131. člena OZ), objektivna odgovornost je izjema. Povzročitelj za škodo odgovarja, če je v odnosu do nastale posledice ravnal namenoma (naklepno) ali malomarno. Malomarno ravna, kdor opusti skrbnost, kakršna se pričakuje od abstraktne osebe določenih povprečnih lastnosti. V primeru, ko je za abstraktno merilo določen standard vedenja človeka, je merilo, kaj se zahteva od osebe, ne samo merilo za presojo krivde, ampak tudi merilo za presojo o protipravnosti. To zbližanje oziroma (v nekaterih primerih že kar prikrivanje protipravnosti in krivde) pride zlasti do izraza pri opustitvah dolžnega ravnanja, ki so pretežen predmet obravnave tudi na področju odškodninskih razmerij v smučanju in športu nasploh. Presoja, da je šlo za kršitev pravil ravnanja - protipravnosti, pravzaprav pomeni tudi, da povzročitelj ni ravnal, kot se je od njega v dani situaciji pričakovalo - krivda (tako Vrhovno sodišče RS v sodbi II Ips 1129/2008).

Druga toženka v pritožbi z navedbo, da „meni, da je uspešno izpodbila vse očitke tožečih strank, seveda pa bi moralo sodišče hkrati upoštevati, da je breme dokazovanja protipravnega ravnanja, torej tudi eventualne opustitve, na tožeči stranki in da mora tožena stranka v okviru svojega trditvenega bremena zgolj dokazati, da za škodni dogodek ni kriva, torej da ni ravnala z naklepom ali malomarno“, neutemeljeno smiselno uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo dokaznega bremena strank. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je tožeča stranka zatrjevala konkretne očitke protipravnega ravnanja, in na podlagi pravilne dokazne ocene izvedenih dokazov zaključilo, da je tudi dokazala, da je škoda nastala ravno zaradi očitanega protipravnega ravnanja druge toženke.

Druga toženka ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da so se kršitve prepovedi vožnje z motornimi sanmi pojavljale tudi v času obratovanja smučišča. Meni pa, da ji v tej zvezi ni mogoče očitati opustitev dolžnega ravnanja oziroma nedoslednosti pri izvajanju reda in zagotavljanja varnosti na smučišču, saj je šlo za enkratne in izjemne dogodke, ki jih druga toženka kljub vsej dolžni skrbnosti, ki se od nje zahteva v pravnem prometu, ni mogla preprečiti. Sodišču očita, da je v tem delu napadene sodbe zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Očitek ni utemeljen. Dokazni postopek ni pokazal, da je šlo za enkratne in izjemne dogodke v primerih, ko so se kršitve prepovedi vožnje z motornimi sanmi pojavljale tudi v času obratovanja smučišča. Sodišče prve stopnje je dejstvo, da je do kršitev prepovedi vožnje z motornimi sanmi po smučišču prihajalo tudi v času obratovanja smučišča, pravilno ugotovilo na podlagi skrbne dokazne ocene zaslišanih prič. Sledilo je izpovedbam prič J. Š., tehničnega vodje druge toženke, P. B. ter J. N. v pravdnem postopku, kot tudi izpovedbam M. G., S. K. in N. R. (sedaj O.) v kazenskem postopku, ker so te izpovedi prepričljive, logične in skladne. Druga toženka dokazne ocene izpovedb prič, torej tudi tistih, katerim sodišče ni verjelo (izpovedbi priče M. G. v pravdnem postopku, E. K., direktorja druge tožene stranke, ter izpovedbam tako v kazenskem kot v pravdnem postopku zaslišanih prič D. L., L. K. in D. M.), ne izpodbija, razen kolikor navaja, da je J. Š. izpovedal tudi, da so se vožnje večinoma dogajale izven obratovalnega časa, če pa je prišlo do vožnje med obratovalnim časom, pa so kršitelja obvestili in opozorili, niso ga pa sankcionirali. Pritožbeno sodišče meni, da je zaključek sodišča pravilen kljub navedeni pričini izpovedbi, s katero tudi sicer ni zanikala, da je do nedovoljenih voženj z motornimi sanmi po smučišču prihajalo tudi med obratovalnim časom smučišča. Priča J. Š. tako ni potrdila trditve druge toženke v odgovoru na tožbo, da se je v preteklosti, pred obravnavanim škodnim dogodkom, srečevala s posameznimi primeri, ko so se lastniki motornih sani po prenehanju obratovalnega časa smučišč, to je v nočnem času, vozili po urejenih progah. Sodišče prve stopnje je iz že navedenih razlogov upravičeno verjelo zgoraj navedenim pričam, da so se vožnje z motornimi sanmi izvajale tudi v času obratovanja smučišča, in ni sledilo izpovedbi prvega toženca, da so se vozniki motornih sani vozili po obratovalnem času, preden so bile proge urejene, torej po 16. uri. Nobenega razloga ni imelo sodišče, da ne bi sledilo izpovedbi priče M. G. v kazenskem postopku, da mu je obdolženi celo pomagal na ta način, da je kršiteljem povedal, da se ne smejo voziti po progi, saj jim on ni mogel z ratraka, in da so se nekateri vozili tudi v času, ko so smučišča še obratovala in tudi takrat je obdolženi enkrat pomagal, da so opozorili kršitelje. Nenazadnje druga toženka v pritožbi sama navaja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je prvi toženec približno leto dni pred škodnim dogodkom prejel plačilni nalog in globo tudi poravnal zaradi nedovoljene vožnje z motornimi sanmi, s čimer je sam zanikal svojo izpovedbo, da so se vozili z motornimi sanmi po obratovalnem času smučišča. Zato ne drži navedba druge toženke, da se kot neutemeljen prikaže očitek tožnikov, da so se po smučarskih progah v času obratovanja smučišča vozili z dovoljenjem delavcev, ki so pripravljali proge, in da prvega toženca nihče ni opozoril na nezakonito početje v smislu vožnje v obratovalnem času. Dejstvo, da je prvi toženec nadaljeval s svojim protipravnim ravnanjem, kljub temu da je bil zaradi svoje kršitve sankcioniran, pa ne pomeni, kot pritožbeno navaja druga toženka, da mora tudi sam prevzeti odgovornost za nastalo škodo.

Pritožbeno sodišče se ne strinja z drugo toženko, da sodišče prihaja samo s seboj v nasprotje, s tem ko na eni strani trdi, da bi verjetno izdano opozorilo prvemu tožencu preprečilo njegovo nadaljnjo vožnjo z motornimi sanmi, po drugi strani pa drugi toženki očita, da zgolj eno sankcioniranje početja prvega toženca ni predstavljalo zadostnega ukrepa za preprečevanje njegovih tovrstnih kršitev. Prva trditev sodišča se namreč nanaša na ugotovitev, da je tik pred škodnim dogodkom delavec druge toženke videl prvega toženca, kako se je pripeljal z motornimi sanmi do hotela, in je tako druga toženka vedela za kršitev, pa zoper prvega toženca ni ukrepala, zaradi česar je utemeljena ocena sodišča, da bi verjetno že izdano opozorilo prvemu tožencu preprečilo nadaljnjo vožnjo z motornimi sanmi po smučarki progi. Nenazadnje sam stranski intervenient v pritožbi navaja, da bi morala druga toženka v skladu z zakonskimi pooblastili zaradi kršitve predpisa tedaj prvega toženca denarno kaznovati in ga opozoriti na prepoved vožnje. Ne drži pa, da mu vožnje ne bi mogla preprečiti, ker mu sani ne bi mogla začasno odvzeti, saj bi ga lahko ustavila tudi takoj po izrečenem opozorilu, če bi kljub opozorilu na prepoved vožnje le-to nadaljeval, in ga ponovno denarno kaznovala ter ponovno opozorila. Šlo bi namreč za ponovno kršitev. Prva trditev se torej nanaša na očitek v tožbi, da druga toženka konkretnega dne prvemu tožencu ni preprečila vožnje z motornimi sanmi. Ta opustitev dolžnega ravnanja (ravnanja, ki ji ga nalaga zakon) druge toženke je vsekakor v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, saj do škodnega dogodka ne bi prišlo, če bi bila prvemu tožencu preprečena vožnja po smučišču v obratovalnem času. Druga trditev pa se nanaša na očitek drugi toženki, da ni poskrbela za ustrezno varnost na smučišču oziroma da ni ustrezno reagirala na problematiko voženj z motornimi sami, za katero je vedela (da njeni nadzorniki niso ukrepali in niso izvajali aktivnosti v smeri njihovih pravic in dolžnosti v zvezi z vzdrževanjem reda in varnosti na smučišču v skladu z določili 27. člena ZVSmuč). V obrazložitvi sodbe niti ne obstajajo nasprotja niti niso odločilna dejstva, na katera sodišče opira svojo odločitev, nejasna, kot je očitano v pritožbi druge toženke. Absolutna bistvena kršitev določb ZPP v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana. Ob ugotovitvi, da je prvi toženec z motornimi sanmi vozil po G. tedensko in jih celo shranjeval kar na G. pri koči na smučišču, za kar so vedeli tudi zaposleni druge toženke, je sodišče prve stopnje upravičeno sklepalo, da zgolj eno sankcioniranje prvega toženca (v prejšnji sezoni) ni predstavljalo zadostnega ukrepa za preprečevanje njegovih kršitev.

Ne drži nadaljnji očitek druge toženke, da sodišče sploh ni pojasnilo, katero zakonsko dolžnost ZVSmuč naj bi druga toženka opustila, saj je jasno obrazložilo, da bi morala zoper kršitelje prepovedi vožnje z motornimi sanmi po smučarskih progah v času obratovanja smučišča ustrezno ukrepati po 27. členu ZVSmuč, a teh dolžnosti v zvezi z zagotovitvijo reda in varnosti na smučišču ni dosledno izvajala.

Lastna dokazna ocena druge toženke, ki pa nima opore v izvedenih dokazih, je, da iz izvedenih dokazov izhaja zgolj, da se je druga toženka eventualno zavedala vožnje z motornimi sanmi po koncu obratovalnega časa, v kolikor pa je do voženj prišlo med obratovalnim časom, pa je vožnjo sankcionirala, prepovedala, oziroma celo izdajala plačilne naloge. Da tega ni dosledno počela so namreč prepričljivo izpovedale priče B., N. in K. Zgolj to, da sta P. B. in J. N. vztrajala, da nista videla nobenih opozorilnih tabel, ki bi prepovedovale vožnjo z motornimi sanmi, ne pomeni, da jima ni moč verjeti, da so se vozili z motornimi sanmi tudi v obratovalnem času smučišča in da jih ni nihče preganjal oziroma opozarjal in sankcioniral. Pritožbeno sodišče pa se tudi ne strinja z drugo toženko, da tudi v primeru, če bi ji lahko očitali, da bi morala biti pri opozarjanju kršiteljev doslednejša in bi morala izdati več plačilnih nalogov, to ravnanje v konkretnem primeru ne bi preprečilo škodnega dogodka in tako tudi eventualna opustitev dolžnega ravnanja s strani druge toženke ne more biti v vzročni zvezi z nastalo škodo. Nasprotni zaključek sodišča prve stopnje je namreč pravilen in temelji na skrbno, popolno in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju. Pritožbeno sodišče na tem mestu le še dodaja, da kadar gre za opustitveno ravnanje, tedaj prave naravne vzročnosti v bistvu ni. Pravno vzročno zvezo v takšnem primeru vzpostavi šele uporaba pravila o ratio legis vzročnosti, ki opustitvi dolžnega ravnanja (protipravni opustitvi, ker zakon nalaga aktivno ravnanje) vrednotno pripisuje tisto vrsto škodne posledice, ki jo je varstvena norma želela preprečiti.

Druga toženka v pritožbi navaja, da četudi bi prvi toženec bil večkrat opozorjen na kršitve, to nikakor ne pomeni, da se kritičnega dne ne bi odločil za vožnjo z motornimi sanmi, temveč gre v tem delu zgolj za nedokazano hipotetično možnost, ki je sodišče ni utemeljilo z zadostno stopnjo verjetnosti, ki bi potrjevala vzročno zvezo med škodnim dogodkom in domnevno opustitvijo prve toženke. Tudi z gornjim stališčem pritožnice se pritožbeno sodišče ne strinja. Prvostopenjsko sodišče je z zadostno stopnjo verjetnosti utemeljilo navedeno možnost. Nenazadnje pa, kot že rečeno, je druga toženka takoj po škodnem dogodku poostrila nadzor nad kršitvami in s tem potrdila, da je bil pred tem nadzor nad uporabniki motornih sani na G. nezadosten. Pritožbeno sodišče se ne strinja z drugo toženko, da ni mogla storiti ničesar več, da bi ravnanje prvega toženca preprečila, in da bi ga eventualno lahko sankcionirala šele naknadno, saj je njeno stališče ovrženo že z izpovedbo njenega delavca, da je prvega toženca videl, ko se je s sanmi pripeljal do hotela, kar pomeni, da je imela vsaj možnost opozoriti ga, da se ne sme voziti po smučarskih progah v času obratovanja, kar nenazadnje priznava v pritožbi sam stranski intervenient, kot je obrazloženo že zgoraj.

Glede na gornjo obrazložitev so neutemeljene tudi pritožbene navedbe stranskega intervenienta, da je napačna dokazna ocena sodišča o opustitvi potrebne skrbnosti, torej ukrepov nadzorne službe nad protipravnim ravnanjem prvega toženca, in da glede na zakonsko ureditev in možnosti ukrepanja in sankcioniranja druga toženka ravnanja prvega toženca kritičnega dne ne bi mogla preprečiti. Neutemeljen pa je tudi očitek, da je sodba nepopolna do te mere, da se ne da preizkusiti, ker bi skrbna in analitična ocena dokazov dala drugačen rezultat postopka. Očitek zmotne dokazne ocene predstavlja namreč pritožbeni razlog nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in ne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Dejansko stanje pa ni bilo nepravilno ugotovljeno.

Prvi toženec se strinja, da je podana soodgovornost druge toženke, saj ni zadostila in izpolnila obveznosti, ki jih zakon nalaga upravljavcu smučišča. Meni pa, da je sodišče prehitro zaključilo, da postavitev prometnega znaka prepoved vožnje z motornimi sanmi nima “odločujočega” vpliva na soodgovornost druge toženke, in prehitro zaključilo z vprašanjem, ali je druga toženka imela pravilno postavljen prometni znak prepoved vožnje z motornimi sanmi. S temi stališči se pritožbeno sodišče ne strinja. Tega mnenja ni moč sprejeti. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da prvi toženec ni dokazal svojih trditev, da znaka za prepoved vožnje z motornimi sanmi ni videl zato, ker naj bi bil zasnežen in poledenel, ter da so ga delavci druge toženke očistili naslednji dan po škodnem dogodku. Utemeljeno pa je nadalje sklepalo, da glede na njegovo izpovedbo ni pomembno, ali je znak videl ali ne, saj je vedel, da je vožnja z motornimi sanmi po smučišču prepovedana. Prvi toženec še celo v pritožbi navaja, da je bil redni obiskovalec smučišča na G. in da je režim, kot tudi prometno signalizacijo, poznal. Zato je na mestu zaključek sodišča, da (ne)obstoj in (ne)vidnost oz. (ne)opaznost znaka za prepoved vožnje z motornimi sami na ravnanje prvega toženca ni imelo nobenega vpliva in ni v vzročni zvezi z njegovim ravnanjem. Sicer pa je sodišče tudi pravilno na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da sta bila na smučišču postavljena dva znaka za prepoved vožnje z motornimi sanmi. Ker sta bila „režim in prometna signalizacija“ prvemu tožencu znana, je neutemeljena pritožbena navedba, da prometni znak ni bil v predpisani velikosti in da tudi opustitev druge toženke v smeri postavitve prometnega znaka predpisane velikosti kaže na to, da ni storila vsega, kar ji nalaga ZVSmuč in Pravilnik o vrsti in obliki opozorilnih in obvestilnih znakov.

Neutemeljeni so tudi očitki prvega toženca, da je sodišče zmotno odločilo, da prvi tožnik ni soprispeval k nastanku škodnega dogodka oziroma k obsegu nastale škode.

Prvi toženec v pritožbi meni, da bi moralo sodišče na doprinos prispevka oškodovanca gledati iz zornega kota, da mora vsak poskrbeti za zmanjšanje in odvrnitev škode, ki bi lahko nastala, bodisi njemu samemu (oškodovancu) ali tretjim. Meni, da bi moralo sodišče uporabiti drugi odstavek 171. člena OZ in ker ni bilo mogoče ugotoviti, kateri del škode je posledica oškodovančevega dejanja, prisoditi odškodnino ob upoštevanju okoliščin primera. Prvi toženec navaja, da je njegova trditev potrjena tudi z izsledki izvedenca smučarske stroke in ugotovitvami na ogledu, ki ga je opravilo sodišče. Na podlagi fotografij, ki jih je posnelo sodišče, in razdalj, ki jih je izmeril izvedenec smučarske stroke, je mogoče po njegovem zaključiti, da je imel oškodovanec možnost zagledati prvega toženca na razdalji 33 m, v kolikor bi bil pozoren, pa bi lahko prvi toženec opazil oškodovanca na razdalji okoli 46 m. Tako sta imela eden kot drugi, glede na zatrjevano ponderirano hitrost smučanja (oškodovanca) 30 km/h, možnost, da škodni dogodek - smučarsko nesrečo preprečita. Prvi toženec meni, da je oškodovanec očitno precenil svoje sposobnosti in ni bil pozoren na dogajanja pred seboj in zato tudi ni reagiral in je prišlo do trka. Kako močan je bil trk, kaže tudi to, da je oškodovancu sezulo smučarski čevelj in da so se v trenutku trka motorne sani prevrnile, tako da sta prvi toženec in njegova sopotnica A. N. padla z motornih sani. Moč trka kaže, da je bila hitrost smučarja lahko tudi večja od ponderirane hitrosti 30 km/h in da hitrost motornih sani (vožnja navkreber) in dejstvo, da sta bila na saneh dva odrasla potnika, voznik motornih sani ni mogel razviti večje hitrosti od hitrosti smučarja. Po prepričanju prvega toženca je oškodovanec soodgovoren za nastali škodni dogodek, saj ni storil vsega, kar bi bilo potrebno za varno smučanje po smučišču B. z., sploh pa smuči, s katerimi je smučal, ki so krajše od 1 m, niso dopuščale varnega sloga smučanja v smuk slogu.

Sodišče prve stopnje je upravičeno zavrnilo očitke prvega toženca, da se je prvi tožnik po hribu navzdol pripeljal z neprilagojeno hitrostjo, ki je ni znal obvladati, saj da je upravljal s kratkimi smučmi, ki niso primerne za vožnjo smuka. Sodišče namreč ni moglo zanesljivo ugotoviti niti hitrosti niti načina oziroma sloga smučanja prvega toženca. Tega zaključka pritožnik ne izpodbija, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je dejstvo, da je prišlo do močnega trka med smučarjem in motornimi sanmi in da prevrnjene motorne sani (teža sani) in sezuti smučarski čevelj oškodovanca ter utrpele poškodbe oškodovanca kažejo na to, da je bila skupna trčna hitrost visoka. Lastno dokazno oceno, nepodprto z izvedenimi dokazi, zaradi česar je ni potrebno presojati, tako predstavlja pritožbena navedba, da je imel tožnik možnost, da škodni dogodek prepreči.

Prvi toženec pritrjuje sodišču, da zakon ni zahteval od oseb, ki so starejše od 12 let, nošnje smučarske varnostne čelade, vendar meni, da je vsak smučar, ker smučanje je po sami naravi “nevarna dejavnost” - nevaren šport, ki je izpostavljen pogostim poškodbam, dolžan poskrbeti za lastno varnost. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna tudi zato, ker je izvedenec medicinske stroke v dopolnilnem izvedenskem mnenju jasno obrazložil, da ni moč zanesljivo potrditi, da bi čelada preprečila udarnino možganov ali zmanjšala posledice udarnine možganov, še manj pa, da bi lahko določili odstotno zmanjšanje intenzitete te poškodbe, čeprav je verjetnost zmanjšanja velika, a dodal tudi, da smučarji, ki nosijo čelado, lahko v smučarski nesreči utrpijo kljub temu takšno udarnino možganov, kakršno je utrpel tožnik.

Glede višine odškodninske obveznosti:

Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo mora sodišče upoštevati merila iz člena 179 OZ. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škode sta načelo individualizacije, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede intenzivnosti in trajanja telesnih bolečin, duševnih bolečin, strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posamezniku, ter načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, ki pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine, pa tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Odškodnino za bodočo škodo pa odmeri ob izkazanih pogojih iz 182. člena OZ.

Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno argumentacijo sodišča prve stopnje, zakaj šteje, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel katastrofalno škodo. Tožnik je utrpel obtolčenine po čelnih režnjih možganov, zlom vratu leve stegnenice, zdrobljen odprt zlom leve stegnenice, odprt zlom desne goleni, udarnino pljuč z vdorom krvi v obe polovici prsne votline, udarnino trebuha z raztrganino vranice in rano na levem komolcu. Navedeni obseg poškodb in posledice, ki jih je prvostopenjsko sodišče obširno povzelo v obrazložitvi sodbe, nedvomno utemeljujejo sprejeto oceno sodišča in ne dopuščajo nobenega dvoma, kot ga izraža v pritožbi prvi toženec, o tem, ali je sodišče pravilno ocenilo, da gre pri prvem tožniku za tako vrsto izredno hudih telesnih poškodb, ki pomenijo katastrofalno škodo in jih ni mogoče obravnavati ločeno po posameznih elementih negmotne škode, kot je to določeno v 179. členu OZ. Sodišče je upravičeno sledilo mnenju izvedencev, da gre za enega najtežjih primerov iz najvišje, VI. skupine po Fischerjevi razdelitvi teže poškodb.

Vsi trije pritožniki pa se ne strinjajo z odločitvijo sodišča, ki je tožniku kljub dejstvu, da gre za neločljivo prepletenost posameznih oblik nepremoženjske škode za vse oblike nepremoženjske škode, prisodilo enotno odškodnino. Očitek stranskega intervenienta, da sodišče ni vestno, skrbno in analitično ocenilo izvedenih dokazov, zaradi česar ni mogoče preizkusiti, na kakšen način je prišlo do takšne odločitve, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz ugotovitev izvedencev medicinske stroke, da je v tem primeru zelo očitna prepletenost telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu, saj je zaradi nižje stopnje zavedanja le na konkretni ravni vsak odziv tožnika na različne okoliščine in tudi telesne bolečine podoben. Pri tožniku se v vseh okoliščinah, ki jih zaznava in sprejema kot drugačne, kot oviro in omejitev, kot nekaj tujega, ogrožujočega in mučnega, razvije podoben občutek neugodja, ki je neprijeten zanj in ki dejansko pomeni določeno duševno trpljenje oz. bolečino, ki jo tožnik občuti tudi na tej nizki ravni zavedanja, čeprav sicer ni sposoben zapletenejših miselnih procesov in zavestnih funkcij ter abstraktnega razmišljanja. Prvostopenjsko sodišče je skrbno in vestno presodilo izvedene dokaze, zato ne drži očitek stranskega intervenienta, da pri tem ni uporabilo vse vestnosti in pravil logike ter življenjskih izkušenj. Ni res, da je do pravnorelevantnih zaključkov, ki se nanašajo na odločitev o merilih za odmero odškodnine in določitev odškodnine iz naslova duševnih bolečin in strahu, sodišče prišlo v nasprotju z izvedenimi dokazi obeh izvedencev, zaradi česar da je odločitev sodišča v nasprotju z določilom čl. 8. ZPP, ko je tožniku prisodilo enotno odškodnino za vse oblike nepremoženjske škode. Na podlagi zgoraj povzetih ugotovitev je namreč upravičeno, sklicujoč se na že zavzeto stališče v sodni praksi, pravilno zaključilo, da je v tem primeru katastrofalne škode zaradi obsežnosti in prepletenosti oblik škode, onemogočena razčlenitev na posamezne oblike nepremoženjske škode, zaradi česar dejansko ni mogoče ločeno obravnavati in ocenjevati posameznih oblik škode in je najbolj primerno in ustrezno za vso nepremoženjsko škodo (za vse njene oblike) odmeriti enotno odškodnino.

Pritožniki ne izpodbijajo ugotovitev sodišča prve stopnje o vrstah, trajanju in intenziteti telesnih bolečin, ki jih je tožnik trpel in jih bo trpel vso življenje, in neugodnostih v zvezi z zdravljenjem. Hude telesne bolečine je trpel kumulativno 1 leto, srednje hude bolečine en mesec, neprestane lahke bolečine tri mesece, občasne lahke bolečine trpi in bo trpel ob spremembah vremena in premikanju zatrdelih sklepov na udih tudi pri fizioterapiji. Številnih neugodnosti pritožbeno sodišče ne povzema, temveč se povsem sklicuje na obrazložitev v tč. 29 izpodbijane sodbe. Pritožniki prav tako ne izpodbijajo zaključka sodišča, da je prvi tožnik upravičen do odškodnine iz tega naslova.

Sodišče prve stopnje je upravičeno sledilo mnenju izvedenca medicinske stroke, da tožnik primarnega strahu ni utrpel niti ni doživljal sekundarnega strahu glede izida zdravljenja in morebitnih posledic poškodb, ker gre pri njem za zapleteno emocionalno stanje (izvor le tega je opisan v tč. 34 obrazložitve izpodbijane sodbe), kljub temu pa je nedvomno doživljal močan neposredni strah v neznanem okolju, strah ob bolečini, posegih, neprijetnih in mučnih zdravstvenih intervencijah, pred tujimi ljudmi in ob odsotnosti oseb, ki jih doživlja kot domače, zaščitne in varne. Ta strah je bil intenziven in je trajal ves čas zdravljenja (aktivno zdravljenje je trajalo 1 leto in 9 mesecev). Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine (tudi v zvezi z zahtevano odškodnino za strah) upoštevalo mnenje izvedenca medicinske stroke, da je zavedanje prvega tožnika podano le na zelo konkretni ravni, ki ne vključuje celostnih in abstraktnih pojmov, primerjav z drugimi, sklepanja glede razlik „prej“ in „potem“, prognostične ocene, se pa zaveda zelo realnih neugodij, nemoči, mučnih telesnih občutij (npr. ob spazmah), bojazni v tujem okolju, osamljenosti, in to je vsebina njegovih, zato ni utemeljena pritožbena navedba prvega toženca, da bi bilo mogoče tožniku priznati zgolj odškodnino za neposreden strah v neznanem okolju, strah ob bolečinah, posegih, neprijetnih mučnih zdravstvenih intervencijah, vendar le v obsegu prvinskega zaznavanja tega strahu na konkretni ravni. Iz v nadaljevanju opisanih razlogov pa glede odškodnine za strah ni utemeljena niti pritožbena navedba druge toženke, da o strahu pri tožniku ne moremo govoriti, ker zavedanja in kognitivnih sposobnosti pri njemu ni.

Ugotovljen obseg anatomskih, funkcionalnih in kozmetskih posledic (oziroma bolje rečeno sprememb oškodovančeve zunanjosti) utrpelih poškodb ni pritožbeno izpodbijan. Anatomske posledice so brazgotine na možganovini ter brazgotine po glavi, prsnem košu, vratu, levem uhlju, komolcu, trebuhu in nogah, kakor tudi huda volumska oslabitev mišic na udih, kovinski material v levem kolku, levem stegnu in desni goleni, odsotnost vranice v trebuhu in odsotnost štirih zob ter nenormalna povezava sapnika in kože na vratu. Funkcionalne posledice pa predstavljajo kontrakture (nepregibnost ali minimalna gibljivost) na udih, zmanjšana moč mišic na udih, ki izhaja iz volumskega zmanjšanja mišic, nezmožnost koordiniranih gibov in vzdrževanja ravnotežja, nezadrževanje blata in vode, zmanjšana občutljivost kožnih brazgotin, natezno manjvredna prednja trebušna stena in imunska oslabelost. Kozmetske posledice pa so vidne zunanje spremembe, za katere je sodišče na podlagi mnenja izvedenca ugotovilo, da vzbujajo pri drugih ljudeh odpor, gnus in odklanjanje. Prav tako niso izpodbijane dejanske ugotovitve o zmanjšanju splošne življenjske in delovne zmožnosti zaradi gibalne oviranosti in mentalne prizadetosti. Tožnik je povsem odvisen od pomoči drugih, ni sposoben vzeti hrane ali pijače in jo nesti do ust. Levica je povsem neuporabna, gibi z desnico pa so nespretni, nesmiselni, z njo si ne pomaga niti pri jedi niti pri oblačenju in osebni higieni. Tožnik ni sposoben sam vstati ali se premestiti s postelje na stol niti za samostojno obračanje v postelji. Potrebuje nadzor, kadar je buden, nikoli ne bo pridobitno sposoben, nikoli ne bo opravilno sposoben, nikoli ne bo sposoben za navezovanje stikov z ljudmi, razen morebiti z materjo, nikoli ne bo sposoben doživljati užitkov ob okušanju dobre hrane, pijače, poslušanju glasbe, gledanju prijetnih slik, ob branju, ob spolnosti. Na telesu se mu bodo, kljub dobri negi, odpirale preležanine, jemati bo moral zdravila zoper spastičnost in krče na udih, zaradi agresivnosti pa pomirjevala. Tožnik ne bo mogel zaploditi potomcev po naravni poti, ni sposoben za gibanje, za za držanje in nošnjo predmetov, za učenje, branje, računanje, poleg tega je zaradi manjka vranice imunsko oslabel in zato manj odporen za vnetne bolezni.

Tako prvi toženec, kot druga toženka in stranski intervenient na njeni strani, pa izpodbijajo odločitev sodišča, da je tudi preostala negmotna škoda (duševne bolečine zaradi skaženosti in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti) pri prvem tožniku pravno priznana škoda. Prvi toženec v pritožbi ponovno izpostavlja vprašanje, ali se tožnik zaveda svojega stanja, ali se zaveda, kako je živel pred škodnim dogodkom, ali se zaveda in lahko primerja svoje prejšnje življenje s sedanjim življenjem, in ali so pri njemu ostale možganske funkcije, da se lahko do tega opredeli. Tudi druga toženka in stranski intervenient opozarjata, da mora sodišče pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (ter strahu) upoštevati občutek moralnega zadoščenja, ki učinkuje nekako kakor protiutež zaradi prizadetosti. Poudarjata, da je odmera odškodnine pogojena z moralnim zadoščenjem, torej z dokazno oceno, ali se oškodovanec zaveda v duševni sferi svoje prizadetosti, ne samo v tem trenutku, temveč tudi v bodoče, do konca življenja, in da bo s plačilom odškodnine dosežen namen satisfakcije, torej, da bo s plačilom dosegel subjektivno zadoščenje - tolažbo. V kolikor se s plačilom odškodnine ne doseže moralnega zadoščenja - satisfakcije, je prisojena odškodnina po njunem mnenju brez pravne podlage v določilu 179. člena OZ.

Druga toženka in stranski intervenient na njeni strani uveljavljata bistveno kršitev določb pravdnega postopka zaradi dokazne ocene, ki je po njunem mnenju v nasprotju z 8. členom ZPP. Navajata, da je dokazna ocena sodišča pomanjkljiva do te mere, da vsebine sodbe ni mogoče preizkusiti, ker bi skrbna in analitična ocena izvedenih dokazov dala drugačen rezultat postopka. Takšna dokazna ocena pa je po njunem mnenju posledično pogojevala tudi zmotno uporabo materialnega prava iz razlogov, ker sodišče pri določitvi odškodnine ni upoštevalo načel individualizacije in objektivizacije. Določba 8. člena ZPP (prosta dokazna ocena) predstavlja metodološki napotek za dokazno oceno. Kršitev te postopkovne določbe je zato podana (le), kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej takrat, ko ni vestna, skrbna ter analitično sintetična (ne pa tudi, kadar je vsebinsko neprepričljiva; glej Vrhovno sodišče RS v sodbi II Ips 298/2003). V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje dokazno oceno izvedenskega mnenja in ostalih izvedenih dokazov v zvezi z zgoraj navedenimi oblikami škode sprejelo vestno, skrbno ter analitično sintetično, zato je neutemeljen gornji pritožbeni očitek. Ne drži pritožbeni očitek druge toženke in stranskega intervenienta, da pri oceni dokazov sodišče ni upoštevalo stališča izvedencev, da tožnik ni sposoben sklepati, predvidevati, imeti časovnih občutkov, ni sposoben biti poučen, kakšne funkcije so z določenim delom telesa povezane, tožnik tudi ni sposoben razumeti lastnega zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti, strahu in drugih duševnih bolečin in vse, kar zaznava, je intuitivno. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno upoštevalo mnenje izvedenca, da ne gre za popolno odsotnost zavedanja. Po skrbno povzetem izvedenskem mnenju in dopolnitvi je sodišče prve stopnje v točki 36 obrazložilo, utemeljeno sledeč izvedenskemu mnenju, o strokovnosti katerega upravičeno ni dvomilo, da je pri tožniku zelo očitna prepletenost telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu, saj je zaradi nižje stopnje zavedanja le na konkretni ravni vsak odziv na različne okoliščine in tudi telesne bolečine podoben. Pri njem se v vseh okoliščinah, ki jih zaznava in sprejema kot drugačne, kot oviro in omejitev, kot nekaj tujega, kot nekaj ogrožujočega in mučnega, razvije podoben občutek neugodja, ki je neprijeten zanj in ki dejansko pomeni določeno duševno trpljenje oziroma bolečino, ki jo občuti tudi na tej nizki konkretni ravni zavedanja, čeprav sicer ni sposoben zapletenejših miselnih procesov in zavestnih funkcij ter abstraktnega razmišljanja. Zgolj to, da se druga toženka in stranski intervenient z gornjim stališčem ne strinjata, ne pomeni, da sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja in pravilno uporabilo materialnega prava. Glede na obrazloženo ni utemeljen očitek druge toženke in stranskega intervenienta, da je sodišče na podlagi izvedenih dokazov zmotno ocenilo obstoj moralnega občutka zadoščenja, ki naj bi s plačilom odškodnine dosegel tudi namen satisfakcije.

Pritožbeno sodišče se ne strinja z drugo toženko in stranskim intervenientom, da prisojena odškodnina ni v skladu s sodno prakso in da še zlasti ni primerljiva sodba, ki jo je citiralo sodišče, kjer se tožnik vendarle zaveda, pa zato bistveno bolj trpi, kakor tožnik v tej pravdi. Prvostopenjsko sodišče v obstoječi sodni praksi ni našlo povsem primerljivega primera, zato se je upravičeno pri odmeri odškodnine oprlo na edini podoben primer v bazi sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, to je na primer II Ips 351/2003 (v katerem je bila odmerjena odškodnina v višini 454 povprečnih neto plač) in pri odmeri povsem upravičeno upoštevalo, da je bila v primerljivi zadevi pri oškodovancu ohranjena višja raven zavedanja kot pri prvem tožniku, ter utemeljeno na račun nižje ravni zavedanja in ob upoštevanju mnenja izvedenca, da se bodo sčasoma odzivi prvega tožnika umirili, ker se bo na svoje stanje navadil, prvemu tožniku odmerilo odškodnino v nižjem znesku, in sicer enotno denarno odškodnino v višini 318 povprečnih neto plač. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odmerjena odškodnina primerna in pravična in da ne gre v smeri teženj, ki niso združljive z njenim namenom in naravo, zato kot neutemeljene zavrača nasprotne pritožbene navedbe vseh pritožnikov.

Povsem utemeljeni pa sta pritožbeni navedbi druge toženke in njenega stranskega intervenienta, da bi moralo sodišče pri prisojeni odškodnini upoštevati ne le priznano invalidnino za telesno okvaro do izdaje sodbe v višini 4.841,46 EUR, temveč tudi prejemke, ki jih bo tožnik prejemal od ZPIZ v bodoče. Invalidnina je le ena od več okoliščin primera, ki vplivajo na prisojo pravične denarne odškodnine. Pri oceni, koliko invalidnina vpliva na odmero pravične denarne odškodnine, je potrebno uporabiti pravilo o prostem preudarku, ne pa matematični ali aktuarski izračun. Ob upoštevanju tožnikove starosti ob škodnem dogodku (32 let) in glede na obseg in intenzivnost njegove prizadetosti zaradi posledic škodnega dogodka ter na drugi strani upoštevajoč že prejeto in bodočo invalidnino, predstavlja 10.000,00 EUR primeren znesek invalidnine, ki ga je potrebno odšteti od odmerjene odškodnine. V tem delu sta tako pritožbi utemeljeni in terjata zaradi pravilne uporabe materialnega prava ustrezno spremembo sodbe v izpodbijanem prisodilnem delu.

Sodišče prve stopnje je tožnici iz naslova duševnih bolečin zaradi posebno težke invalidnosti bližnjega, tožnika, prisodilo 18.000,00 EUR od zahtevanih 30.000,00 EUR (drugi odstavek 180. člena OZ). Druga toženka in stranski intervenient izpodbijata višino prisojene odškodnine tožnici in predlagata ustrezno spremembo prisojene odškodnine, ker le-ta ni odraz individualizacije, kakor tudi ne objektivne pogojenosti. Navajata, da tožnica res duševno trpi zaradi prizadetosti sina, namen satisfakcije pa bi bil dosežen že s priznanjem odškodnine v višini 12.000,00 EUR, kakor je to razvidno iz sodne prakse v podobnih primerih.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo s prisojo odškodnine v znesku 18.000,00 EUR, saj ta znesek predstavlja primerno zadoščenje za prestane in bodoče duševne bolečine matere prvega tožnika. Pri odmeri odškodnine je sodišče upravičeno upoštevalo tako izpoved tožnice kot mnenje izvedenca, ki je potrdil, da se tožnica zaradi duševnega trpljenja psihiatrično zdravi, saj se je pri njej po vseh spremembah, ki jih je prinesel škodni dogodek, razvila depresivna motnja, zaprla se je vase, se umaknila iz socialnih stikov in opustila mnoge delovne, družabne in prostočasne dejavnosti, ki so ji prej veliko pomenile. Tožnica mora prejemati antidepresive in psihoterapevtsko spodbudo. Tudi primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih (odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 819/2005 in II Ips 33/2002, ki jih je upoštevalo sodišče prve stopnje, kakor tudi npr. še odločbi II Ips 55/2002 in II Ips 377/2005) pokaže, da odmerjeni znesek odškodnine ne odstopa iz okvira odškodnin, ki jih za tovrstno škodo prisojajo sodišča.

Prvi toženec izpodbija tudi odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od odškodnin, prisojenih obema tožnikoma, že od vložitve tožbe dalje do plačila. Navaja, da na dan, ko je bila tožba vložena (22. 6. 2009), ni bil znan obseg škode in je bil znan šele na zadnji obravnavi, ko sta bila zaslišana oba izvedenca medicinske stroke, zato ni mogoče govoriti o tem, da sta bili toženi stranki že ob vložitvi tožbe v plačilni zamudi. Prvi toženec meni, da je sodišče, s tem ko je upoštevalo zadnji znani podatek o višini mesečne neto plače na zaposlenega v RS, že upoštevalo tudi rast drobno prodajnih cen oziroma rast plač v RS za čas od vložitve tožbe do odločitve sodišča prve stopnje. V kolikor bi odločitev sodišča prve stopnje, da gredo na ta znesek prvotožniku tudi zakonske zamudne obresti od vložitve tožbe dalje do plačila, obstala, bi tožnik bil deležen dvakratne valorizacije vrednosti vtoževanih zneskov. Pravilna odločitev bi bila, da bi zakonske zamudne obresti bile prisojene od dneva odločitve sodišča prve stopnje dalje do plačila, v roku 15 dni in pod izvršbo.

Očitek, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določilo 378. v povezavi s prvim odstavkom 299. člena OZ, ni utemeljen. V načelnem pravnem mnenju Občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 26. 6. 2002, ki se nanaša na odškodninske terjatve, odmerjene po cenah na dan sojenja, je Vrhovno sodišče upoštevalo spremenjene razmere na področju inflacije in spremenjeno zakonodajo glede višine obrestne mere zamudnih obresti (378. člen OZ in novela Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri - ZPOMZO-A). Upoštevaje navedene spremenjene razmere je izhajalo iz podmene, da metoda ugotavljanje višine terjatve z upoštevanjem razmer v času sojenja sicer pomeni tudi obliko valorizacije, da pa imajo po navedenih zakonodajnih spremembah zamudne obresti po obrestni meri, ki ne vključuje več valorizacijskega faktorja, le še funkcijo sankcije za zamudo. V tako spremenjenih razmerah niso več podani razlogi, ki so pred tem v razmerah visoke inflacije in obrestne mere zamudnih obresti z vključenim revalorizacijskim faktorjem narekovali posebno ureditev teka zamudnih obresti pri nečistih denarnih terjatvah. Ker gre tudi v obravnavanem primeru za nečisto denarno terjatev, katere višina se ugotavlja po razmerah v času sojenja, argumenti v navedenem načelnem pravnem mnenju narekujejo enako ureditev začetka teka zamudnih obresti. Te tako začnejo teči od trenutka zamude, ki se v obravnavani zadevi ugotavlja po določbi drugega odstavka 299. člena OZ, kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje (Če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost.). O nastanku odškodninske denarne terjatve in s tem zamudi toženih strank lahko z gotovostjo govorimo takrat, ko sta tožnika izrazila svojo škodo v denarju in sta tako toženi stranki s pomočjo objektivnih podatkov lahko preverili utemeljenost denarnega zahtevka. V obravnavani zadevi je ta okoliščina nastopila z vložitvijo tožbe in ne šele z zaslišanjem obeh izvedencev. Glede na obrazloženo so tudi pritožbene navedbe o dvakratni valorizaciji prisojenih zneskov neutemeljene.

Sodišče druge stopnje je po obrazloženem delno ugodilo pritožbam in ob pravilni uporabi materialnega prava (peta alineja 358. člena ZPP) delno sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem prisodilnem delu delno spremenilo, tako da je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo še za plačilo nadaljnjih 5.158,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe (22. 6. 2009) dalje do plačila. Sicer pa je pritožbe zavrnilo in v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo delno sodbo sodišča prve stopnje, ker glede tega dela niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (353. člen v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je glede na določbo 164. člena ZPP pridržana za končno odločbo .