VSC sodba Cp 749/2013

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem prisodilnem delu delno spremeni, tako da se zavrne tožbeni zahtevek še za plačilo nadaljnjega zneska 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2007 dalje do plačila, znesek pravdnih stroškov 1.245,48 EUR pa nadomesti z zneskom 446,44 EUR.
V preostalem delu se pritožba zavrne in se v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti 98,52 EUR pritožbenih stroškov.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati 3.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2007 dalje do plačila in ji povrniti 1.245,48 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, vse v 15 dneh in pod izvršbo (tč. I izreka sodbe). V presežku za plačilo nadaljnjega zneska 5.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 13. 6. 2007 dalje do plačila pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (tč. II izreka sodbe). Sodišče je tožeči stranki prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela v škodnem dogodku 17. 4. 2006, ko je v tožnico, ki se je peljala z rolerji po cesti, potem ko mu je pokazala pot naprej, pri speljevanju s sprednjim delom avtomobila zadel voznik osebnega vozila, za katerega je bilo sklenjeno obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti pri toženi stranki. Tožnica je padla vznak na na avtomobil, nato pa na tla. Od zahtevanih 3.600,00 EUR odškodnine za prestane telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem ji je sodišče odmerilo 3.000,00 EUR odškodnine, za strah pa od zahtevanih 900,00 EUR odškodnino v znesku 500,00 EUR. V celoti pa je zavrnilo zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (4.700,00 EUR).

Tožena stranka se je zoper prisodilni del sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških pravočasno pritožila zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da s sodbo spremeni sodbo sodišča prve stopnje, tako da tožbeni zahtevek zavrne še za znesek 2.000,00 EUR in odloči o stroških pravdnega postopka. Tožena stranka meni, da je sodišče glede na ugotovitve izvedenca in sodno prakso za podobne primere bistveno previsoko odmerilo odškodnino v delu, ki se nanaša na tožničine prestane bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem poškodb. Poudarja, da je tožnica utrpela le dve lahki telesni poškodbi. Iz odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 533/2006 izhaja, da je sodišče oškodovanki, ki je utrpela hujše poškodbe kot tožnica v obravnavanem primeru (utrpela je nihajno poškodbo vratnih mišic z značilnimi težavami v vratu v smislu otrdelosti vratu in bolečin v vratnih mišicah), pri čemer je 3 dni trpela hude, 10 dni zmerne in 21 dni lahke bolečine, poškodba pa je pustila tudi občasne zaostale bolečine v prisilni drži in ob spremembah vremena, odmerilo za prestane in bodoče bolečine 2.503,75 EUR. Tožena stranka meni, da bi tožnici za prestane bolečine in neugodnosti pripadala odškodnina v znesku največ 1.000,00 EUR, zato predlaga, da pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek zavrne še za znesek 2.000,00 EUR in odloči o stroških pravdnega postopka. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka, ob škodnem dogodku stara 26 let, utrpela blago pretegnitev vratnih mišic na že od prej dvakrat podobno (v prometnih nezgodah v letu 2002 in 2003) poškodovani vratni hrbtenici in blago udarnino desne strani ledij. Srednje hude stalne telesne bolečine je trpela 3 do 5 dni, srednje hude občasne 5 do 7 dni, zmerne stalne 7 do 10 dni in zmerne občasne telesne bolečine 10 do 15 dni. Zdravljenje je trajalo do 9. 5. 2006. Za tožnico so bili neprijetni pregledi pri dežurnem zdravniku, kirurgu, fiziatrinji in trije pregledi pri osebnem izbranem zdravniku, ambulantna fizioterapija (23 terapij), rentgensko slikanje (4 ekspozicije), 10 dni bolniškega staleža in jemanje protibolečinskih tablet cca 14 dni.

Glede na gornje, pritožbeno neizpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje, v izpodbijani sodbi niso ustrezno upoštevana merila za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo za prestane telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, določena v 179. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Temeljni načeli za odmero te odškodnine sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu s prvim načelom naj denarno zadoščenje glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednotno sorazmerje. Drugo načelo, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave), pa vzpostavlja sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera. Primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih ne pokaže primerne umeščenosti tožnici odmerjene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za navedeno obliko nepremoženjske škode. Ne le na podlagi v pritožbi izpostavljenega primera (pritožbeno sodišče iz sodbe II Ips 533/2006 ugotavlja, da je 21-letna oškodovanka poleg zgoraj izpostavljenih bolečin morala prestajati še naslednje neugodnosti: v bolniškem staležu je bila dva meseca, zdravljenje je trajalo dva meseca in pol s štiridnevno hospitalizacijo), pač pa tudi na podlagi drugih podobnih primerov v sodni praksi, je potrebno ugotoviti, da je sodišče tožnici odmerilo previsoko odškodnino za prestane telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem (3.000,00 EUR od zahtevanih 3.600,00 EUR). Tako je npr. v zadevi II Ips 784/2008 sodišče oškodovanki srednjih let, ki je v prometni nesreči 23. 4. 2004 utrpela udarnino v predel desne lopatice in raztegnitev vratnega mišičja, torej za podobne poškodbe, odmerilo 1.350,00 EUR za 1 dan hudih, 10 dni srednje hudih, do 6 tednov stalnih lažjih, nato občasnih, predvsem pri razgibavanju prisotnih bolečin, za mogoče bodoče lažje do srednje hude bolečine ob spremembah vremena in obremenitvah ter za neugodnosti med zdravljenjem (številni specialistični in kontrolni pregledi, preiskave, odstranjevanje šivov, številna rentgenska slikanja in fizioterapijo). Ob dnevu sojenja je bilo to 1,6 povprečne plače. Tožnica v obravnavani pravdni zadevi je ob primerjavi s to oškodovanko utrpela manjši obseg škode, saj je evidentno bilo krajše že bolečinsko obdobje po poškodbi, prav tako pa ni bilo ugotovljeno, da bo trpela telesne bolečine tudi v bodoče. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da glede na ugotovitve sodišča prve stopnje o vrsti, trajanju in intenziteti telesnih bolečin in neugodnostih v zvezi z zdravljenjem, upoštevaje tožničino izpovedbo v delu, kolikor jo je potrdil tudi izvedenec medicinske stroke, znaša primerna in pravična denarna odškodnina za prestane telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem 1.500,00 EUR. Zato je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in ob pravilni uporabi materialnega prava sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem prisodilnem delu delno spremenilo, tako da je zavrnilo tožbeni zahtevek še za plačilo nadaljnjega zneska 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2007 dalje do plačila (peta alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker glede tega dela niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (353. člen v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP).

Ker je tožena stranka s pritožbo zoper odločitev o glavni stvari delno uspela, je moralo pritožbeno sodišče poseči v stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Uspeh tožeče stranke v pravdi po spremembi znaša 22 %, tožene stranke pa 78 %. Tožeča stranka je tako upravičena do povračila 955,19 EUR pravdnih stroškov, nastalih v postopku na prvi stopnji, tožena stranka pa do povračila 508,75 EUR pravdnih stroškov. Po medsebojnem pobotu stroškovnih zahtevkov je tako tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 446,44 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje v 30. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

Sorazmerno pritožbenemu uspehu tožene stranke (75 %) mora tožeča stranka povrniti toženi stranki pritožbene stroške v znesku 98,52 EUR, to je priglašene stroške sodne takse za pritožbo, in sicer v roku 15 dni od prejema te sodbe (drugi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).