VSRS Sklep II Ips 230/2011

Revizija se zavrže v delu, ki se nanaša na odločitev o zavrnitvi pritožbe.

Revizija se zavrne v delu, ki se nanaša na odločitev o zavrženju pritožbe.

Predlagateljica krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

1Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora nasprotna udeleženka predlagateljici na podlagi 73. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) plačati za denacionalizirane nepremičnine odškodnino v obliki obveznic s pripadajočimi obrestmi v skladu z Zakonom o slovenskem odškodninskem skladu (v nadaljevanju ZSOS) in Uredbo o izdaji obveznic in izvrševanju odločb, ki se glasijo na odškodnino, za katero je zavezanec Slovenski odškodninski sklad (v nadaljevanju Uredba) in sicer od zneska 128.331,18 EUR od 21. 10. 2006 ter od zneska 193.981,82 EUR od 31. 5. 2007 v roku treh mesecev po pravnomočnosti tega sklepa (I. točka izreka). Zahtevek predlagateljice za povrnitev višjih, torej zakonskih zamudnih obresti od zneska 128.331,18 EUR od 21. 10. 2006 do izpolnitve ter od zneska 193.981,82 EUR od 31. 5. 2007 do izpolnitve, pa je sodišče prve stopnje zavrnilo (II. točka izreka).

2Sodišče druge stopnje je pritožbo predlagateljice glede izpodbijane obrestne odločitve v I. točki izreka zavrglo, sicer pa je njeno pritožbo zavrnilo in je sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

3Zoper takšno odločitev predlagateljica vlaga revizijo in predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi tako, da ugodi njeni pritožbi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da njenemu predlogu v celoti ugodi, nasprotni udeleženki pa naloži plačilo vseh stroškov postopka. Poudarja, da ni sporna višina glavnice odškodnine, da pa sta sporni odločitev sodišča o plačilu zakonskih zamudnih obresti na glavnico za čas od pravnomočnosti odločb po denacionalizaciji do izvršitve obveznosti in o začetku teka obrestovanja obveznic kot vrednostnega papirja. Predlagateljica meni, da je napačna odločitev sodišč prve in druge stopnje, da ji ne pripadajo zakonske zamudne obresti. Meni tudi, da bi moralo sodišče pri odločanju o začetku teka obrestovanja obveznic uporabiti 7. člen Uredbe, ki določa, da se glavnica obveznic prične obrestovati s 1. 7. 1996. Meni, da je zato sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, pa tudi bistveno kršilo pravila postopka, ko je ocenilo, da nima pravnega interesa za vložitev pritožbe, ker naj bi sodišče prve stopnje glede pričetka obrestovanja obveznic odločilo v njeno korist, s tem, ko je pričetek obrestovanja obveznic vezalo na pravnomočnost odločb od denacionalizaciji. Meni, da sta jo sodišči s tem, ko sta pričetek obrestovanja obveznic vezali na pravnomočnost odločb o denacionalizaciji oškodovali za deset oziroma enajst let obresti na obveznice, kar je jasno razvidno iz reviziji priloženih amortizacijskih načrtov. Meni tudi, da se je sodišče druge stopnje neutemeljeno sklicevalo na drugi odstavek 10. člena Uredbe.

4Sodišče je revizijo vročilo nasprotni udeleženki, ki je nanjo odgovorila. Predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno in poudarja, da 7. člen Uredbe, na katerega se sklicuje predlagatelj v reviziji, določa datum 1. 7. 1996 kot pričetek obrestovanja le tistih obveznic, do katerih so upravičeni bivši lastniki denacionaliziranega premoženja, ki jim je bilo premoženje odvzeto po drugi svetovni vojni in z njim niso mogli razpolagati vse do njegove vrnitve. Poudarja, da pravica do postavitve zahtevka za izplačilo odškodnine nastane šele s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji in predlagatelju pred tem ne morejo pripadati obresti.

5Revizija v delu, ki se nanaša na odločitev o zavrnitvi pritožbe, ni dovoljena, v delu, ki se nanaša na odločitev o zavrženju pritožbe, pa ni utemeljena.

6Na zadnjem naroku dne 19. 10. 2010 je predlagateljica svoj predlog popravila in navedla, da uveljavlja zakonske zamudne obresti od zneska 128.331,18 EUR od 21. 10. 2006 in od zneska 193.981,82 EUR od 31. 5. 2007 dalje, torej od datumov, ko sta odločbi o denacionalizaciji postali pravnomočni. Sodišče prve stopnje je predlagateljici prisodilo obresti od natanko teh datumov, le da ji ni prisodilo obresti v višini zakonskih zamudnih obresti ampak v skladu z ZSOS in Uredbo. Sodišče druge stopnje je torej pravilno odločilo, da predlagateljica za pritožbo zoper odločitev v prvi točki izreka, torej zoper prisodilni del odločbe, nima pravnega interesa. Vrhovno sodišče je zato v tem delu revizijo zavrnilo (prvi odstavek 384. člena in 378. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

7V obravnavani zadevi gre za nepravdni postopek za določitev odškodnine, 103. člen Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) pa določa, da je zoper odločbo sodišča druge stopnje v tem postopku dovoljena revizija, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne odločbe presega vrednost, ki jo ZPP predpisuje kot pogoj dovoljenost revizije. Po prvem odstavku 39. člena ZPP pa se kot vrednost spornega predmeta vzame le vrednost glavnega zahtevka. Obresti, pravdni stroški, pogodbena kazen in druge postranske terjatve se ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek. Ker se v obravnavani zadevi obresti ne uveljavljajo kot glavni zahtevek, revizija zoper odločitev o višini obrestne mere prisojenih obresti ni dovoljena. Vrhovno sodišče je zato na podlagi 377. člena ZPP revizijo v tem delu kot nedovoljeno zavrglo.

8Odločitev, da predlagateljica sama krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP.