VSRS Sklep I Kp 24562/2013-254

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse.

1Okrožno sodišče v Krškem je O. P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja požiga po prvem odstavku 220. člena v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je kazen dve leti zapora, v katero mu je vštelo čas prebit v priporu od 22. 5. 2013 dalje. Višje sodišče je pritožbo obtoženčevega zagovornika zoper navedeno sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker se obtoženec nahaja v priporu (iz razloga ponovitvene nevarnosti), je sodišče druge stopnje, glede na določbo sedmega odstavka 392. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) preizkusilo, ali so še podani razlogi za pripor in je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP na strani obtoženca še podan.

2Zoper navedeni sklep se je pritožil obtoženčev zagovornik zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (razlog iz 3. točke prvega odstavka 370. člena ZKP) in Vrhovnemu sodišču predlaga, da naj pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter obtoženca izpusti iz pripora.

3Pritožba ni utemeljena.

4Kot izhaja iz obrazložitve pritožbe zagovornik meni, da priporni razlog ponovitvene nevarnosti na strani obtoženca ni več podan. Obtoženec je namreč že neštetokrat v teku tega kazenskega postopka poudaril, da je uvidel, da je napravil zelo veliko napako, ko je zanetil požar, pri čemer pa je veliko vlogo odigrala njegova alkoholna zasvojenost, kakor tudi uživanje tablet Tramacur 100 mg. Sedaj je na srečo ozdravljen, tako odvisnosti od alkohola kakor tudi od zdravil, zaradi česar je odpravljena tudi nevarnost, da bi tovrstna ali podobna kazniva dejanja ponavljal.

5Kot izhaja iz razlogov izpodbijanega sklepa, je višje sodišče presodilo, da je priporni razlog ponovitvene nevarnosti še vedno podan, izhaja pa predvsem iz samega načina storitve obravnavanega kaznivega dejanja (vnaprejšnje odločanje za izvršitev, čas podtaknitve požara – ponoči, ko je tudi realno pričakovano, da na požar drugi ljudje reagirajo kasneje kot sicer), glede na družinske konflikte in še ne povsem razrešene medsebojne odnose s sinom kot prevzemnikom kmetije, upoštevaje njegov izrazito nekritičen odnos do dejanja, ter predvsem dejstvo, da gre pri obtožencu za napredujoče stanje dementnosti ter da je pogosto prihajalo pri njem tudi do zlorabe alkohola in tablet. Res je, da sedaj, ko je v priporu, ne uživa ne enega ne drugega, kot to poudarja pritožnik, vendar pri tem ni prezreti dejstva, da je v abstinenco v zavodu prisiljen, ter da navedeno še ne pomeni, da s prekomernim uživanjem alkohola ali uživanjem tovrstnih tablet v primeru, če bi bil izpuščen na prostost ne bi nadaljeval. Kot nadalje ugotavlja sodišče v izpodbijanem sklepu, je to celo zelo verjetno v povezavi s siceršnjimi obtoženčevimi osebnimi lastnostmi. Upoštevaje navedeno je tudi po stališču Vrhovnega sodišča pravilen zaključek sodišča druge stopnje, da je nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj, s katerimi je ogroženo tudi življenje, pri obtožencu tako velika, da je pripor edini ukrep za odvrnitev te nevarnosti. Je pa poseg v njegovo svobodo tudi sorazmeren s težo obravnavanega kaznivega dejanja, izrečeno kaznijo ter stopnjo nevarnosti ponavljanja. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

6Odločitev o stroških postopka temelji na določilih 98.a v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.