VSL sodba I Cpg 258/2013

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. točki izreka spremeni tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 122435/2009 z dne 4.9.2009 ostane v veljavi za znesek 1.083,88 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneskov:
- 78,68 EUR od 29. 9. 2008 do plačila;
- 88,31 EUR od 28. 7. 2008 do plačila;
- 91,77 EUR od 28. 10. 2008 do plačila;
- 202,14 EUR od 25. 2. 2009 do plačila;
- 96,03 EUR od 29. 11. 2008 do plačila;
- 175,19 EUR od 30. 1. 2009 do plačila;
- 151,43 EUR od 25. 3. 2009 do plačila;
- 85,04 EUR od 30. 8. 2008 do plačila;
- 108,22 EUR od 29. 12. 2008 do plačila
in znesek 44,26 EUR izvršilnih stroškov, v preostalem delu (406,25 EUR glede glavnice in 16,58 EUR izvršilnih stroškov) pa se tožbeni zahtevek zavrne; v 2. točki izreka pa tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti 126,94 EUR pravdnih stroškov, po poteku paricijskega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 8 dni povrniti pritožbene stroške v znesku 73,64 EUR, po poteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 122435/2009 z dne 4. 9. 2009 ostane v veljavi tudi v delu, v katerem je bilo dolžniku naloženo, da poravna v predlogu navedeno terjatev (1.490,13 s pp) in v delu glede stroškov upnika (1. točka izreka), pri čemer je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti 230,64 EUR pravdnih stroškov, po preteku izpolnitvenega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje od plačila (2. točka izreka).

2Zoper izpodbijano sodbo je zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava vložila pritožbo toženka in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da gre v obravnavanem primeru za spor majhne vrednosti, v katerem so pritožbeni razlogi omejeni. Sodba, izdana v takem postopku, se sme na pritožbeni stopnji izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP).

6V predmetni zadevi tožnica kot upravnik večstanovanjske hiše na naslovu P. 23, od toženke kot lastnice stanovanja in garaže na podlagi devetih računov zahteva plačilo za obratovalne stroške, stroške upravljanja in stroške opominjanja v višini 1.490,13 EUR.

7Upravnik večstanovanjske hiše je ob izostanku pogodbene podlage za izterjavo obratovalnih stroškov (ne pa tudi stroškov upravljanja) aktivno legitimiran, če jih je pred tem poravnal iz lastnih sredstev (tako VS RS II Ips 126/2001 z dne 24.5.2001). Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da pogodba o upravljanju ni bila veljavno sklenjena, saj tožnica ni predložila nobenih podatkov o podpisnikih pogodbe oziroma o njihovih lastniških deležih (1. odstavek 25. člena SZ-1), upravnik za izterjavo stroškov upravljanja v konkretnem primeru ni aktivno legitimiran. Sodišče prve stopnje pa je po mnenju pritožbenega sodišča napačno uporabilo materialno pravo s tem, ko je zaključilo, da je toženka stroške upravljanja kljub vsemu dolžna poravnati na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi (190. člen OZ). Verzijski zahtevek bi bil namreč mogoč zgolj v primeru, če bi bila s strani upravnika plačana obveznost, ki bi jo bil resnični dolžnik dolžan izpolniti po zakonu, za kar pa v primeru stroškov upravljanja, ki so pogodbeno dogovorjena obveznost (etažnega) lastnika, ne gre (197. člen OZ).

8Stroški upravljanja pa tožnici ne gredo tudi na podlagi pravil o poslovodstvu brez naročila (nujni gestiji). V zvezi s tem je splošno navedla, da bi v primeru, da se tega tujega posla ne bi lotila, nastala za etažne lastnike škoda, saj storitve dobaviteljev ne bi bile plačane in bi le-ti etažnim lastnikom prekinili dobavo blaga, energije in storitev. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da so te trditve tožnice ostale nekonkretizirane in nedokazane. Da bi bila tožnica upravičena do povračila stroškov in plačila za trud na podlagi pravil o poslovodstvu brez naročila, bi morala izkazati bodisi, da je etažnim lastnikom grozila konkretna nevarnost škode, bodisi, da je škoda že nastala. Sklicevanje na splošno znana dejstva ne zadostuje. Sicer pa se je tudi sodna praksa že izrekla, da pojem stroškov upravljanja, ki jih je tožnica kot upravnik zaračunavala v daljšem časovnem obdobju (kot v konkretnem primeru), ne sodi v pojem nujne gestije (tako VSL sodba II Cp 1143/2012 z dne 6.2.2013).

9Zaradi materialnopravne neutemeljenosti tega dela tožbenega zahtevka je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek glede vtoževanih stroškov upravljanja (stroškov, ki jih je toženki v svojstvu upravnika zaračunala tožnica, to so stroški vodenja rezervnega sklada, storitve upravljanja, čiščenje funkcionalnega zemljišča, stroški čistilke, hišnika in varovanja, glej priloge A14-A22) v znesku 406,25 EUR zavrnilo (358. člen ZPP).

10Nasprotno pa je tožnica zatrjevala, da je obratovalne stroške, to je stroške dobaviteljem in izvajalcem storitev, zalagala iz lastnega premoženja, predložila pa je tudi račune dobaviteljev skupaj s potrdili o plačilih (priloge A14 do A23). Sodišče prve stopnje je zato na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi pravilno ugotovilo, da je tožnica zaradi plačil dobaviteljem in izvajalcem storitev upravičena do povračila obratovalnih stroškov, ki odpadejo na toženko; prav tako pa je slednje pravilno obračunala, zato je njen zahtevek v tem delu utemeljen tudi po višini.

11Po 1. odstavku 30. člena SZ-1 so etažni lastniki odgovorni za plačilo vseh stroškov upravljanja ter drugih stroškov, ki izvirajo iz večstanovanjske stavbe, v skladu s svojimi solastniškimi deleži, če pogodba o medsebojnih razmerjih ne določa drugače, razen stroškov, ki izvirajo iz poslov obratovanja večstanovanjske stavbe. Za plačilo stroškov, ki izvirajo iz poslov obratovanja večstanovanjske stavbe, se upoštevajo merila, ki jih predpiše minister s pravilnikom iz 9. člena tega zakona, pri čemer se kot merilo za razdelitev plačila teh stroškov upošteva število posameznih delov, površina posameznega dela in število uporabnikov posameznega dela. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pogodba o medsebojnih razmerjih ni bila sklenjena, je pa tožnica v postopku navedla velikost stanovanja in garaže toženke v razmerju do celotne površine (prilogi A7 in A9), prav tako pa je v svoji prvi pripravljalni vlogi pojasnila način delitve posameznih stroškov po svojem internem razdelilniku, za katerega toženka neutemeljeno trdi, da je enostranska neveljavna listina. Pritožbeno sodišče meni, da na ta način toženka ključu delitve stroškov ugovarja zgolj pavšalno in nekonkretizirano, pri čemer poudarja, da toženka niti internemu razdelilniku niti posameznim obračunom, ki jih je prejela, nikoli ni (specificirano) ugovarjala oziroma jih zavrnila. Nadalje toženka v pritožbi sicer navaja, da ni mogoče preizkusiti velikosti posameznih površin, vendar pa izrecno ne trdi, da je njen solastniški delež glede na površino izračunan napačno oziroma koliko bi le ta moral znašati. Glede na takšne ugovore toženke tožnica ni bila dolžna bolj jasno in natančno navesti in obrazložiti višine posameznih stroškov, ki odpadejo na toženko, saj ti sicer jasno izhajajo iz obsežne priložene dokumentacije. Tožbeni zahtevek glede stroškov obratovanja je torej utemeljen tako po temelju kot po višini.

12Glede stroškov opominjanja, ki jih je tožnica prav tako zaračunala toženki, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je tožnica navedla, da ti stroški sestojijo iz stroškov sestave opomina, materiala in pošiljanja. Pritožbena navedba, da bi morala tožnica te stroške nadalje specificirati, predstavlja pritožbeno novoto, ki je po 1. odstavku 337. člena ZPP neupoštevna.

13Ker pritožbeni razlogi v tem delu niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi po uradnem preizkusu tega dela izpodbijane sodbe ugotavlja, da ni podana nobena absolutna bistvena postopkovna kršitev (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo v tem delu zavrnilo in izpodbijano sodbo v nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

14V posledici delne spremembe izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o pravdnih stroških (2. odstavek 165. člena ZPP). Tožnici je priznalo 230,64 EUR pravdnih stroškov, toženki pa sodno takso v višini 40 EUR, nagrado za postopek v višini 89,7 EUR (tar. št. 3100), 2% materialnih stroškov v višini 1,79 EUR in 20% DDV (18,3 EUR), torej skupaj 149,79 EUR. Tožnica je s svojim zahtevkom uspela v 72,74 % (167,77 EUR), toženka pa v 27,26% (40,83 EUR). Po opravljenem pobotu medsebojnih stroškov je toženka dolžna tožnici v roku 8 dni povrniti še 126,94 EUR pravdnih stroškov, po poteku paricijskega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila (2. odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožnici odmerilo tudi sorazmeren del izvršilnih stroškov v višini 44,26 EUR (72,74%).

15Ker je toženka deloma (27,26 %) uspela s svojo pritožbo, ji je tožnica dolžna povrniti njene pritožbene stroške v višini 73,64 EUR (2. odstavek 165. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženki priznalo 110,4 EUR nagrade za postopek (tar. št. 3210), 2% materialnih stroškov v višini 2,21 EUR, sodno takso v višini 135 EUR in 20% DDV (22,52 EUR), skupaj torej 270,13 EUR.

16V skladu s 5. odstavkom 458. člena ZPP je o predmetni zadevi odločala sodnica posameznica.