VSL sodba I Cpg 7/2013

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana I. točka izreka prvostopenjske sodbe potrdi.

II. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni:
- v II. točki izreka tako, da se toženi stranki naloži plačilo še zneska 10.491,50 EUR in zakonskih zamudnih obresti od zneska 3.886,00 EUR od 25. 9. 2009 in od zneska 6.605,50 EUR od 25. 9. 2009 dalje;
- v III. točki izreka tako, da se toženi stranki naloži v 15 dneh povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 1.848,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje.

III. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh tožeči stranki povrniti 1.377,48 EUR stroškov pritožbenega postopka.

1Tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom od tožene stranke uveljavljala povrnitev stroškov, ki so ji kot špediterju nastali v okviru opravljanju storitev za toženo stranko na podlagi sklenjene špedicijske pogodbe, v okviru katere je bila zadolžena za prevzem blaga tožeče stranke v pristanišču Hamburg in prevoz blaga v Ljubljano. S tožbenim zahtevkom je uveljavljala povrnitev stroškov, ki jih je v korist tožene stranke plačala in sicer stojnine za kontejnerje in stroške skladiščenja za čas, ko se je blago nahajalo v pristanišču Hamburg pred sprostitvijo na trg.

2Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo do ½ uveljavljanega tožbenega zahtevka, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ključen argument prvostopenjskega sodišča v utemeljitvi svoje odločbe je bil, da je vzrok za zamudo in s tem nastalim stroškom pripisati obema pravdnima strankama.

3Zoper takšno odločitev prvostopenjskega sodišča sta obe pravdni stranki vložili pravočasni pritožbi.

4Tožeča stranka je v pritožbi zoper zavrnilni del sodbe uveljavljala vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno temu pa, da ta del sodbe razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Uveljavljala je tudi povrnitev nastalih stroškov pritožbenega postopka.

5Tožena stranka je v pritožbi zoper ugodilni del sodbe prav tako uveljavljala vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne s stroškovnimi posledicami, podrejeno temu pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Uveljavljala je tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

6Na pritožbo nasprotne stranke je odgovorila zgolj tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, naj pritožbo tožeče stranke zavrne in zavrnilni del prvostopenjske sodbe potrdi.

7Utemeljena je pritožba tožeče stranke, ni pa utemeljena pritožba tožene stranke.

8Nobena od pravdnih strank v pritožbi ne izpodbija dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, ki se nanašajo na časovni okvir izvajanja storitve tožeče stranke v smislu dobave posamezne pošiljke v pristanišče v Hamburgu, ki je bilo izhodiščno mesto za tožečo stranko za izvajanje svoje storitve. Preko ladijskega prevoza je prva pošiljka prispela v navedeno luko 1. 8. 2008, druga pošiljka 15. 8. 2008 in tretja pošiljka 25. 10. 2008. Prav tako ni sporno, da je navedeno blago iz prve dobave prispelo v Ljubljano 16. 9. 2008 (trije kontejnerji) in 19. 9. 2008 (1 kontejner). Blago iz druge dobave je v Ljubljano prispelo 3. 10. 2008 (1 kontejner), iz tretje dobave pa 3. 12. 2008 (2 kontejnerja).

9Prav tako nobena od pravdnih strank v svojih pritožbah ne izpodbija ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da so stroški, katere povrnitev uveljavlja tožeča stranka, nastali v zvezi z izvajanjem obveznosti tožeče stranke kot špediterja na podlagi pogodbe med pravdnima strankama. Sporno med pravdnima strankama glede na pritožbene navedbe ostaja zgolj, ali je tožeča stranka upravičena do povrnitve teh stroškov od tožene stranke oziroma ali gre za potrebne stroške, ki jih je imela tožeča stranka z izpolnitvijo naročila tožene stranke (prvi odstavek 865. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ).

10Nobena od pravdnih strank konkretizirano v pritožbi ne izpodbija niti ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je do časovnega zamika pred sprostitvijo blaga, v posledici česar so nastali stroški stojnine in skladiščenja prišlo iz dveh vzrokov: 1) neskladja v dokumentaciji, ki je spremljalo blago in samim blagom, kar je terjalo preetiketiranje artiklov; 2) prepočasne obdelave vloge tožeče stranke s strani pooblaščene institucije B., ki je morala pred sprostitvijo blaga izdati ustrezno dovoljenje oziroma potrdilo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je torej odločilna zgolj materialnopravna presoja, v čigavo breme je pripisati navedena dva vzroka, ki sta vplivala na nastanek stroškov, ki jih je poravnala tožeča stranka. Pravdni stranki namreč tudi v pritožbi uveljavljata izključujoča stališča in to breme prevaljujeta na nasprotno stranko.

11Kar se tiče vzroka za nastale stroške v povezavi z ugotovljenimi pomanjkljivostmi v zvezi s skladnostjo dokumentacije, ki je spremljala blago (pirotehnične izdelke), pritožbeno sodišče sicer pritrjuje načelnemu izhodišču prvostopenjskega sodišča glede predpisane skrbnosti špediterja kot dobrega gospodarstvenika pri varovanju naročiteljevih interesov (prvi odstavek 856. člena OZ). V okviru tako določenega standarda je bila predpisana dolžnost tožeče stranke tudi glede kontrole dokumentacije, ki je spremljala blago. V tem smislu se tožeča stranka ne bi mogla razbremeniti zgolj s sklicevanjem, da gre za specifično blago, na katere značilnosti se ne spozna. Tožeča stranka je bila kot strokovnjak torej dolžna izvesti vse potrebne postopke, da bi zagotovila izpolnitev naročila svojega naročnika.

12Vendar pa je pri presoji skrbnosti tožeče stranke potrebno upoštevati, da je bila napaka v deklariranem blagu odpravljena na ta način, da se je na zahtevo pooblaščene institucije B. izvedlo preetiketiranje artiklov, ki so bili prepeljani v izhodiščno luko v kontejnerjih. To pomeni, da je šlo za neskladje pri deklariranju samega blaga na oznakah posameznih artiklov in ne za napako v dokumentaciji, ki jo je tožeča stranka morala predložiti pooblaščeni instituciji B.. Samo v kolikor bi šlo za napako v samih spremljajočih dokumentih, ki jih je zagotovila tožena stranka oziroma njen dobavitelj, bi morala na to pomanjkljivost izrecno opozoriti naročnika, to je toženo stranko. Tako zahtevana skrbnost tožeče stranke pa ne seže tako daleč, da bi od nje terjali, da mora pred predložitvijo posredovane dokumentacije o blagu preverjati identiteto prevzetega blaga tako, da bi morala odpirati kontejnerje, v katerih se je blago prevažalo in preverjati, ali je vsebina pošiljke skladna z deklariranim blagom na spremljajoči dokumentaciji. Ob tem, ko je spremljajočo dokumentacijo izdelal dobavitelj tožene stranke, ostaja tudi tveganje morebitnih neskladij med izstavljeno dokumentacijo s specifikacijo blaga in samo vsebino pošiljke v celoti v sferi same tožene stranke. Okoliščina, da je pooblaščena institucija B. v okviru svoje pristojnosti ugotovila navedene pomanjkljivosti, to še ne pomeni, da bi takšne pomanjkljivosti morala ugotoviti že sama tožeča stranka. Zato ne more iti v breme tožeče stranke, da so bili nekateri artikli glede na premer notranjega izstrelka nad 30 mm napačno označeni v specifikaciji na embalaži samega artikla v primerjavi z dejanskimi karakteristikami samega blaga. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče materialnopravno zmotno ta vzrok za nastanek vtoževanih stroškov pripisalo tudi tožeči stranki v smislu opustitve potrebne skrbnosti. Gre namreč za pomanjkljivost, ki v celoti izvira iz sfere tožene stranke, ki je tožeči stranki predložila dokumentacijo s specifikacijo vsebovanega blaga v pošiljki. Takšne pomanjkljivosti pa tudi ni mogoče kvalificirati kot pomanjkljivost v smislu napačnega pakiranja (855. člen OZ), glede katere bi obstajala opozorilna dolžnost s strani tožeče stranke.

13Po mnenju pritožbenega sodišča pa je prvostopenjsko sodišče prav tako materialnopravno zmotno tožeči stranki delno pripisalo tudi vzrok za nastale stroške, v kolikor izvira iz dolgotrajnega postopka pred inštitutom B.. Vzrok za dolgotrajnost postopka pred navedenim inštitutom bi bilo mogoče pripisati tudi tožeči stranki le v primeru, da tožeča stranka ne bi predložila vseh potrebnih dokumentov, ki bi bili predpogoj za izvajanje pooblastil navedenega inštituta. Ker tožena stranka takšnih pomanjkljivosti ni zatrjevala, bi za delo tega inštituta (pravilnost in tudi pravočasnost) tožeča stranka odgovarjala samo, v kolikor bi takšno jamstvo prevzela s samo pogodbo (prvi odstavek 858. člena OZ). To pa pomeni, da gredo razlogi za dolgotrajnost postopka, ki izvirajo iz vzrokov na strani samega inštituta (prevelik obseg dela oziroma kadrovske zamenjave) v celoti v rizik tožene stranke. Materialnopravno zmotno je zato sklepanje prvostopenjskega sodišča, ko je v breme tožeče stranke štelo neizvajanje oziroma prepozno izvajanje urgenc pri navedenem inštitutu kot opustitev potrebne skrbnosti dobrega gospodarstvenika.

14Upoštevaje navedene razloge se tako izkaže kot utemeljena pritožba tožeče stranke, saj je prvostopenjsko sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje materialnopravno zmotno pripisalo vzrok za nastale stroške stojnin in skladiščenja blaga tudi tožeči stranki. Upoštevaje že podane materialnopravne razloge je zato pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu spremenilo tako, da je ugodilo tudi temu delu tožbenega zahtevka (5. alinea 358. člena ZPP).

15Že pojasnjeno pa utemeljuje tudi materialnopravne razloge za zavrnitev pritožbe tožene stranke zoper tisti del izpodbijane sodbe, s katero je bilo deloma ugodeno tožbenemu zahtevku. Pri tem pa pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da za opredelitev obveznosti tožene stranke ni relevanten krivdni odnos tožene stranke do posameznih vzrokov za nastanek stroškov, saj gre v tem delu le za materialnopravno vprašanje porazdelitve pogodbenih rizikov skladno s citiranim prvim odstavkom 865. člena OZ.

16S tem v zvezi je neutemeljen tudi pritožbeni očitek tožene stranke, da sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem predstavnika Inštituta B. glede okoliščin za neizdajo potrdil takoj po prejemu dokumentacije. Kot rečeno, ti razlogi spadajo v sfero rizika tožene stranke, ki pa izven okvirja zatrjevanih pomanjkljivosti v deklaraciji blaga ni zatrjevala drugih pomanjkljivosti, ki bi jih bilo šteti v breme tožeče stranke. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je s tem v zvezi prvostopenjsko sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

17Upoštevaje navedeno in ob upoštevanju, da pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in ugodilni del prvostopenjske sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

18Ugoditev pritožbi tožeče stranke pa je narekovala tudi spremembo odločitve prvostopenjskega sodišča glede stroškov postopka. Ker je posledično tožeča stranka v celoti uspela s tožbenim zahtevkom zoper toženo stranko, je tožena stranka dolžna povrniti tudi potrebne stroške pravdnega postopka v skladu z Odvetniško tarifo. Od priglašenih stroškov tožeče stranke na naroku za glavno obravnavo 27. 9. 2012 ji je pritožbeno sodišče kot potrebne pravdne stroške priznalo stroške postopka na prvi stopnji (544,70 EUR), nagrado za narok (502,80 EUR) in materialne stroške (20,00 EUR), skupaj 1.067,50 EUR, povečane za 20 % DDV in za plačano takso za postopek na prvi stopnji (567,00 EUR). Kot potrebnih pravdnih stroškov pa tožeči stranki ni priznalo priglašenih stroškov prevodov, saj teh stroškov ni izkazala. Tožeča stranka je tako upravičena do povrnitve 1.848,00 EUR stroškov postopka.

19Glede na uspeh s pritožbo je tožeča stranka upravičena tudi do povrnitve pritožbenih stroškov in sicer za postopek (670,40 EUR), povečano za 20 % DDV in za plačano takso za pritožbeni postopek (567,00 EUR).