VSL sodba I Cpg 1523/2013

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 2.637,15 EUR v 15 dneh, z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo:

- da se v razmerju med tožečo stranko in toženo stranko razveljavijo učinki pravnih poslov: kreditne pogodbe 1315862 z dne 01.10.2011 (pravilno 01.10.2010) v točki 6.4. pogodbe, kreditne pogodbe 1315706 z dne 29.09.2011 (pravilno 29.09.2010) v točki 6.4. pogodbe, aneksa h kreditni pogodbi št. 1315706 z dne 06.10.2010, pogodbe o odstopu terjatev v zavarovanje z dne 06.10.2010 ter notarskega zapisa pogodbe o odstopu terjatev v zavarovanje SV 2388/2010, sklenjenega dne 07.10.2010 pri notarki X (I. točka izreka),

- toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki znesek 199.477,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 03.09.2011 dalje do plačila (II. točka izreka),

- ugotovilo je, da ne obstoji ločitvena pravica tožene stranke na terjatvah tožeče stranke do družbe L. d.d. po pogodbi o odstopu terjatev v zavarovanje sklenjeni dne 07.10.2010 v obliki notarskega zapisa SV 2388/2010 notarke X do višine 59.616,28 EUR (III. točka izreka),

- toženi stranki je še naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 6.084,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2Tožena stranka se je zoper sodbo pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlagala pritožbenemu sodišču, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži še plačilo pritožničinih pravdnih stroškov in pritožbenih stroškov, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji pravdni stroški.

3Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je v izpodbijani sodbi sodišče ponovilo sklepanje iz obrazložitve prve prvostopenjske sodbe, da je tožena stranka mogla vedeti, da je tožeča stranka lahko poravnala stare obveznosti samo tako, da se je na novo zadolžila in je potemtakem vedela za njeno insolventnost. Takšno ravnanje pa samo po sebi ne zadošča za spoznanje o zavedanju insolventnosti tožeče stranke in ugoditev tožbenemu zahtevku, vendar je sodišče kljub temu tudi ponovno obrazložitev začelo izhajajoč prav iz te, preveč poenostavljene podmene. Pritožba očita tudi, da se sodba (vnovič) ne opredeli do dokazov, predlaganih s strani tožene stranke, sodba še vedno ne vsebuje razlogov o s strani pritožnice navedenih odločilnih dejstvih. Prvostopenjska sodba je izvedbo in povzeto vsebino dokazov (računovodski izkazi tožnice, podatki o blokadah tožničinih računov, pogodba o dolgoročnem poslovnem sodelovanju z družbo L. d.d., pisni izjavi dveh zaposlenih pri toženi stranki) sicer zajela, vendar niti z enim stavkom ni pojasnila, zakaj prvostopenjskega sodišča niso prepričali. Obrazložitev sodbe ni prepričljiva in je s tem podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

4Pritožba meni še, da je sodišče kot odločilno dejstvo prepoznalo ugotovitev o domnevni nepreveritvi seznama terjatev in obveznosti, česar nobena od strank v dosedanjem postopku ni zatrjevala, v okviru materialnega procesnega vodstva pa sodišče strankama ni dalo možnosti, da se o tem izjasnita, zato je podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, konkretno drugega odstavka 7. člena ZPP. Pritožba nadalje meni, da gre ob tem za očitno nepravilno ugotovitev dejanskega stanja, saj je pritožnica pred odločanjem o odobritvi kredita pridobila seznam terjatev tožeče stranke, nizek delež »najslabših« terjatev na seznamu pa le še dodatno pritrjuje dosedanjim pritožničinim navedbam, da za insolventnost tožeče stranke ni vedela niti ni mogla vedeti. V pritožbi je v dokaz teh navedb predložila seznam terjatev, dodatni dokazni predlog je po mnenju pritožnice dovoljen v smislu določila 337. člena ZPP, saj ni vedela niti ni mogla vedeti, da se bo preverjanje zapadlosti tožničinih terjatev izkazalo za odločilno dejstvo.

5Tožeča stranka je na pritožno odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

6Pritožba ni utemeljena.

7Po Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Ur. l. RS, št. 126/07 z novelami, v nadaljevanju ZFPPIPP) morata biti za uspešno izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika kumulativno izpolnjena oba elementa: objektivni po 1. točki prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP in subjektivni po 2. točki prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP. Slednji je podan, če je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, takrat, ko je bilo to dejanje opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen. Obstoj objektivnega elementa izpodbijanja pravnih dejanj med pravdnima strankama ni sporen, tožena stranka le tega ni izpodbijala, zato se je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ukvarjalo z obstojem subjektivnega elementa.

8Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ugotovilo obstoj subjektivnega elementa izpodbijanja pravnih dejanj in tožbenemu zahtevku ugodilo z nosilnimi razlogi, da bi tožena stranka vsaj morala vedeti, če že ni vedela, da sklenitev novih pogodb za kredite, s katerimi tožeča stranka pokriva stare obveznosti, kaže na njeno insolventnost, hkrati pa je iz navedb in dokazov strank ter pisnih izjav prič, danih na podlagi 236.a člena ZPP, zaključilo, da tožena stranka pri odobritvi kreditov ni ravnala z dovolj visoko stopnjo strokovne skrbnosti.

9Subjektivnega elementa izpodbojnosti ne utemeljuje zgolj vedenje upnika o stanju dolžnika, ampak tudi izostanek njegove skrbnosti v zvezi z ugotavljanjem tega dejstva (prim. VSL sodba I Cpg 560/2011).

10Pritožba meni, da je zaključek sodišča prve stopnje o obstoju subjektivnega elementa izpodbojnosti zmoten, saj se sodba ponovno sklicuje na obnovitev kreditov kot dokaz o zavedanju insolventnosti tožeče stranke. Takšen pritožbeni očitek je neutemeljen, saj je sodišče prve stopnje sodbo oprlo ne samo na vedenje o insolventnosti tožeče stranke ob odobritvi novega kredita, pač pa tudi na izostanek zadostne skrbnosti tožene stranke pri takšnem dejanju. Obnovitev kredita z novim kreditom, kot pravilno opozarja pritožnica, sama po sebi ne zadošča za spoznanje o zavedanju insolventnosti tožeče stranke, zato je sodišče takšno ravnanje presojalo skupaj z ostalimi dejstvi in dokazi, ki so sodišče utrdili v prepričanju, da je tožbeni zahtevek utemeljen.

11Pritožbeno sodišče meni, da je neutemeljen pritožbeni očitek o tem, da se sodba ne opredeli do dokazov, predlaganih s strani tožene stranke in da sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka pred odločanjem o odobritvi novega kredita pridobila listine o poslovanju tožeče stranke, in sicer računovodske izkaze, podatke o kratkotrajnih blokadah na transakcijskem računu tožeče stranke ter pogodbo o dolgoročnem poslovnem sodelovanju tožeče stranke z družbo L. d. d. Sodišče prve stopnje je presojalo tudi pisni izjavi dveh zaposlenih pri toženi stranki, M. D., komercialistke in skrbnice tožeče stranke, in B.J., direktorice sektorja poslovanja z velikimi podjetji pri toženi stranki, ki sta pojasnili, da tožena stranka tožeče stranke v kritičnem času ni obravnavala kot problematično stranko in da je zaradi gospodarske krize veliko podjetij v tem obdobju izkazovalo izgubo, podatki na podlagi katerih je bil odobren kredit, pa niso bili takšni, da bi kazali na slab finančni položaj podjetja in posledično stečaj podjetja. Drugačno obliko zavarovanja, tj. odstop terjatev v zavarovanje v obliki notarskega zapisa, pa so zahtevali v skladu z veljavno politiko banke, zaradi vsesplošnega poslabšanja razmer na trgu. V ponovljenem postopku pa je sodišče ugotovilo tudi, da tožena stranka s strani nekdanjega direktorja tožeče stranke ob sklepanju kreditnih pogodb ni bila obveščena o insolventnosti tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da bi tožena stranka morala vedeti, da je stečajni dolžnik insolventen, saj po presoji sodišča ni preverila finančnega stanja tožeče stranke s tako visoko skrbnostjo, kot bi se od strokovnjaka – banke pričakovalo, saj bi ravno zaradi gospodarske krize in poostrene politike tožene stranke pri odobravanju kreditov morala kot strokovna finančna organizacija opraviti dodatne poizvedbe pri tožeči stranki glede njenega finančnega položaja in pregledati poslovanje tožeče stranke tudi tako, da bi poleg računovodskih izkazov zahtevala še dodatno dokumentacijo poslovanja tožeče stranke, predvsem seznam terjatev in obveznosti. Pregled in skrbna ocena računovodskih izkazov sta bila premalo, kratkotrajne blokade transakcijskih računov tožeče stranke niso prikazale bolj jasne slike finančnega položaja tožeče stranke, tožena stranka pa dodatno ekonomsko finančnega položaja tožeče stranke ni preverjala, čeprav tožeča stranka na dan zapadlosti starih kreditov le teh ni mogla vrniti in je z izpolnitvijo zamujala, stare obveznosti pa je lahko poravnala le tako, da se je na novo zadolžila, pridobila kredite po spornih pogodbah in tako pridobljena sredstva takoj porabila za vračilo starih obveznosti, hkrati pa so s pridobitvijo novih kreditov nastale nove obveznosti, zavarovane z ločitveno pravico na odstopljenih terjatvah, ki je tožena stranka prej ni imela.

12Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožena stranka ni ravnala z vso dolžno skrbnostjo pri zaznavanju finančno poslovnega stanja tožeče stranke in pri tem pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge sodišča prve stopnje, da sta pregled in skrbna ocena računovodskih izkazov premalo, kratkotrajne blokade transakcijskih računov pa ne pokažejo jasne slike finančnega položaja tožeče stranke. Tožena stranka bi morala v okviru svoje poklicne dejavnosti namreč ravnati z večjo skrbnostjo pri odobravanju kreditov in dodatno preveriti finančni položaj tožeče stranke v smislu morebitne insolventnosti, na kar jo je opozarjalo dejstvo, da tožeča stranka na dan zapadlosti starih kreditov teh ni mogla vrniti in je z izpolnitvijo zamujala, hkrati pa tudi negativno poslovanje tožnice v prvi polovici leta 2010 ter kratkotrajne blokade na transakcijskem računu tožnice, kar na dolgi rok lahko kaže na trajnejšo nelikvidnost, če že ne na dolgoročno plačilno nesposobnost stranke (1. odstavek 14. člena ZFPPIPP). Navedba tožene stranke, da ni bilo nič neobičajnega, da so se stare obveznosti lahko poravnale samo tako, da so se komitenti na novo zadolžili, pridobili kredite in tako pridobljena sredstva porabili za vračilo starih obveznosti, pa še ne pomeni, da enako velja v obravnavanem primeru, saj se položaji komitentov med seboj razlikujejo, zato bi se moral vsak primer presojati posebej glede na konkretne okoliščine primera. Vsekakor je bilo podanih več indicev, ki so toženko opozarjali na insolventnost tožnice, pa jih toženka ni obravnavala s potrebno skrbnostjo. Tudi obstoj pogodbe o dolgoročnem poslovnem sodelovanju, sklenjene z družbo L. d. d., zaradi katere je tožena stranka dejavnost tožnice ocenjevala kor relativno netvegano, ne pomeni, da se finančno stanje tožeče stranke ne more poslabšati.

13Navedeno kaže na to, da je bilo finančno in ekonomsko stanje tožeče stranke slabo in bi ga tudi tožena stranka, upoštevaje ugotovljene okoliščine in dolžno skrbnost, ki ji je bila zavezana (drugi odstavek 6. člena Obligacijskega zakonika -OZ), kot takšnega morala prepoznati. Pritožnica se vsebinsko ne zoperstavlja tožbenemu zahtevku z navedbami, da stečajni dolžnik ob izvršitvi izpodbijanega pravnega dejanja ni bil insolventen, pač pa zatrjuje, da sama ni vedela niti ni mogla vedeti za njegovo insolventnost. Zavarovanje pogodbe o odstopu terjatev, ki jih je imela tožeča stranka do družbe L. d. d., v obliki notarskega zapisa, pa kaže ravno na to, da se je tožena stranka zavedala, da je finančno stanje tožeče stranke slabo in je nove obveznosti zavarovala z odstopom terjatev v zavarovanje v notarskem zapisu ravno z namenom, da si pridobi ugodnejše pogoje za plačilo svojih terjatev in položaj ločitvenega upnika. V kolikor bi tožena stranka menila, da tožeča stranka ni insolventna, ni razloga, da bi tožena stranka zahtevala zavarovanje v obliki notarskega zapisa. Pritožbeno sodišče ne sledi navedbam toženke, da je razlog zgolj v spremenjeni politiki banke. V ponovljenem postopku ugotovljeno dejstvo, da nekdanji direktor tožeče stranke ni obvestil tožene stranke o insolventnosti tožnice, pa ne pomeni, da tožena stranka ni mogla vedeti za insolventnost, saj je popolnoma logično, da od osebe, ki je v položaju insolventnosti, tudi ni pričakovati, da bo jasno povedala, da je v takem položaju. Ni mogoče mimo dejstva, da se od toženke kot finančne institucije pričakuje večja skrbnost (skrbnost dobrega strokovnjaka), saj je banka po naravi stvari usposobljena za razpoznavanje finančnega položaja oziroma insolventnosti svojih komitentov, ker poseduje vse za to potrebno znanje poslovno – finančne stroke.

14Pritožbene navedbe, da je pred odločanjem o odobritvi kredita pridobila seznam terjatev tožeče stranke (brez stroškovnega seznama obveznosti) v pritožbenem postopku ne morejo privesti do drugačne odločitve sodišča. Ni mogoče tudi slediti navedbam tožene stranke v zvezi s spremembo pravnega naziranja sodišča in posledično izdano sodbo presenečenja, saj sodišče svojih pravnih naziranj in pogledov na bistvo spora tekom postopka ni spreminjalo, pač pa je ostalo v okviru trditvene podlage strank. Tožena stranka bi morala v podkrepitev svojih navedb predložiti vsa potrebna dokazila, ki bi kazala na to, da kljub poznavanju poslovno - finančne stroke ni mogla vedeti za insolventnost tožeče stranke. Zato se ni mogoče strinjati s pritožbenim očitkom, da tožena stranka zaradi domnevno pomanjkljivega materialno procesnega vodstva ni vedela, da so manjkajoča dejstva odločilnega pomena oziroma da nosi dokazno breme za določeno pravno pomembno dejstvo.

15Sodišče prve stopnje je po stališču pritožbenega sodišča pravilno presodilo, da bi ob skrbnem ravnanju tožena stranka, če že ni vedela, vsaj morala vedeti za stanje insolventnosti, o tem bi se morala prepričati, preden je odobrila nov kredit oziroma starega reprogramirala na način, da je pridobila ločitveno pravico. Tako je po navedenem sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo relevantno dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodilo, ker je presodilo, da je dokazan obstoj objektivnega in subjektivnega elementa izpodbojnosti. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih postopkovnih kršitev niti nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16Izrek o stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Glede na načelo uspeha v pravdi mora tožena stranka sama nositi stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. V primeru plačilne zamude je tožeča stranka upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti za čas zamude.