VSL sodba II Cp 1691/2013

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane v celoti v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 31899/2010 z dne 11.3.2010, s katerim je bilo toženi stranki naloženo plačilo 4.091,08 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in izvršilnimi stroški. Toženi stranki je naložilo v plačilo še pravdne stroške v odmerjeni višini 775,80 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvemu sodišču. Vztraja, da je ustni dogovor za opravo naročenih del obsegal tudi dogovor o ceni, da je toženec pred dobavo materiala tožeči stranki izročil 500,00 EUR kot aro, preostanek v višini 3.500,00 EUR pa ob dostavi blaga. Sodišču očita, da je v zvezi s plačilom napačno povzelo in ocenilo izvedene dokaze – izpovedbi prič EB in toženčeve bivše žene. Ker po njeni izjavi toženec tudi njej dolguje določena sredstva, bi lahko njeno izpovedbo ocenilo kot neprepričljivo. Ne drži, da jo je toženec napeljeval h krivemu pričanju. Nepravilno je ocenjena tudi toženčeva izpovedba. Sodišče jo je ocenjevalo kot neverodostojno, na podlagi ugotavljanja dejanskega stanja, ki ni bilo pomembno za odločitev. Posledično je dejansko stanje nepravilno in zmotno ugotovljeno.

Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v okviru trditvene in dokazne podlage strank ugotovilo, da je bila med njima sklenjena ustna pogodba o delu. Tožeča stranka se je z njo zavezala toženi opraviti določen posel: dobaviti material in opraviti določena dela (izdelava ter montaža pokrivnih polic za balkon, izdelava okenskih polic, izdelava in montaža dveh portalov, izdelava in montaža vencev, izdelava C profilov za venec). Po nadaljnjih ugotovitvah sodišča je tožeča stranka vsa naročena dela pravilno in pravočasno opravila. Navedene dejanske ugotovitve za pritožnika niso več sporne. Kot pravilne jih sprejema tudi pritožbeno sodišče, saj imajo oporo v pravilno ocenjenem dokaznem gradivu. Po nadaljnjih dejanskih ugotovitvah sodišča je tožeča stranka tožencu zaračunala opravljena dela v dveh računih, ki sta predmet te pravde, česar toženec ni poravnal. Pritožba vztraja pri ugovoru, da je toženec opravljeno delo plačal tako, da je tožniku izročil 500,00 EUR ob podaji naročila in 3.500,00 EUR ob dobavi materiala. Navedeni ugovor, ki ga je tožena stranka dokazovala s pričami, je sodišče kot nedokazan zavrnilo. Po ugotovitvi, da je tožeča stranka svoje pogodbene obveznosti v celoti izpolnila, tožena pa ne, ker so ostala opravljena dela neplačana, je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo ob pravilni uporabi 619. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno in ugotovitev sodišča, da tožena stranka svojih pogodbenih obveznosti ni izpolnila. Pritožbeni očitki o napačni dokazni oceni in napačno ugotovljenem dejanskem stanju so neutemeljeni. Dokazna ocena je namreč opravljena upoštevaje vse metodološke napotke iz 8. člena ZPP: po skrbni presoji vseh dokazov in ne le tistih, ki bi utegnili biti pritožniku v korist. Sodišče je natančno in jasno pojasnilo, zakaj ni sledilo toženčevi izpovedbi. Podprli je nista niti priči, na kateri se je skliceval in opiral. Ključno je ugotovljeno dejstvo, da izročitve denarja tožeči stranki nobena od njiju ni videla, čeprav je toženec trdil drugače. Ne more biti odločilno, kaj je navedenima pričama o plačilu tožeči stranki povedal sam toženec. Obe izpovedbi sta povem pravilno ocenjeni in tudi povzeti v razloge sodbe. V celoti je treba pritrditi sodišču prve stopnje, da ni bilo razlogov za oceno o neprepričljivosti toženčeve bivše žene. Zaslišana je bila na toženčev predlog, o zadevi pa je izpovedala le tisto, kar je vedela iz lastnega zaznavanja in ne po pripovedovanju toženca. Če je bila njena izpovedba zanj neugodna, to še ne govori v prid njene neverodostojnosti. Sicer pa toženec na prvi stopnji njene izpovedbe niti ni ocenjeval in so pritožbeni pomisleki o njeni neprepričljivosti prepozni in neupoštevni.

Pritožbeno sodišče tudi ne dvomi o pravilnosti dokazne ocene toženčeve izpovedbe. S pravilnimi razlogi je pojasnjeno, zakaj je sodišče bolj verjelo tožniku kot tožencu. Tožnikova izpovedba je bila skladna z drugimi ugotovljenimi dejstvi, medtem ko je bila toženčeva izpovedba neskladna z njegovimi navedbami in v celoti nepotrjena celo z dokazi, ki jih je predlagal sam. Trditveno in dokazno breme o tem, da je dogovorjena dela že plačal, je bilo na tožencu. Ker ga po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje ni zmogel, je tožbenemu zahtevku upravičeno ugodilo.

Tako se izkaže, da pritožbenih razlogov ni. Dejansko stanje o vseh pravno odločilnih dejstvih je pravilno in popolno ugotovljeno, nanj pa je pravilno uporabljeno tudi materialno pravo 619. člena OZ. Tudi uveljavljanih procesnih kršitev (absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter relativne kršitve po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP) pritožbeno sodišče ne najde. Golo nestrinjanje pritožnika s sprejeto dokazno oceno samo po sebi namreč ne zadošča za očitek o kršitvi navedenega določila ZPP. Ker prvo sodišče tudi ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče samo pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba izpodbijano sodbo potrditi, pritožbo pa kot neutemeljeno zavrniti (353. člen ZPP).

Pritožnik s pritožbo ni uspel. Zato ni upravičen do pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona).