VSL sodba I Cp 2446/2013

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.
II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbena zahtevka za razveljavitev pogodbe o neodplačni odsvojitvi poslovnega deleža v družbi F. d.o.o. z dne 18.8.2009 in za plačilo 328,66 EUR s pripadki ter tožeči stranki naložilo v plačilo 825,00 EUR stroškov postopka tožene stranke.

Tožnik se pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenima zahtevkoma in toženi stranki naloži plačilo vseh stroškov postopka. Sodišču prve stopnje očita, da je načelo vestnosti in poštenja štelo za manj pomembno od skrbnosti pri sklepanju posla, kar je nesprejemljivo. Vprašanje skrbnosti je pravni standard, načelo je le pri izpolnjevanju obveznosti. Toženca dokazano pri sklepanju posla nista ravnala v skladu z načelom vestnosti in poštenja. Zagotovila sta, da družba nima odprtih obveznosti. Tudi, če bi ju spraševal, ne bi povedala za obveznosti, ker sta očitno že od začetka imela namen prevarati ga. Na isti dan sta sklenila z družbo X pogodbi za dva telefona. Torej ni mogoče trditi, da sta toženca ravnala pošteno, medtem ko je sam ravnal dovolj skrbno, saj ju je spraševal glede obveznosti družbe. V drugem odstavku 4. člena izpodbijane pogodbe sta mu toženca dejansko prikrila obstoj pravnih poslov, kar je vplivalo na njegovo odločitev glede sklenitve pogodbe. Sodišče je prezrlo peti odstavek 4. člena predmetne Pogodbe, da so vse pomembne okoliščine vsebovane v notarskem zapisu.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Povzema ugotovitve izpodbijane sodbe, ki jim v celoti pritrjuje, zato predlaga višjemu sodišču, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da sodišču prve stopnje ne bi bilo treba meritorno odločiti v tej zadevi. Podjetje F. d.o.o. je bilo 7.5.2012 izbrisano iz sodnega registra na podlagi pravnomočnega sklepa o obstoju izbrisnega razloga Okrožnega sodišča v Ljubljani Srg 2012/7718 z dne 21.2.2012, ki je postal pravnomočen 9.3.2012. Pogodba o odsvojitvi poslovnih deležev družbe, ki ne obstaja več, nima nobenih pravnih učinkov, zato je ugotavljanje njene veljavnosti brezpredmetna. Družba je bila izbrisana iz sodnega registra po uveljavitvi Zakona o postopkih za uveljavitev ali odpustitev odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisanih gospodarskih družb (Uradni list št. 87/2011, 100/2011, odločba US RS in 36/2012 – odločba US RS o razveljavitvi 1. do 17. člena; ZPUOOD). ZPUOOD v 18. členu določa, da z dnem njegove uveljavitve, to je od 15.11.2011 dalje, prenehajo veljati določbe od 6. do 10. odstavka 442. člena in 496. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). To pomeni, da po uveljavitvi ZPUOOD tudi aktivni družbeniki ne odgovarjajo več za obveznosti izbrisane družbe, razen v primeru spregleda pravne osebnosti. Slednjega pa nihče ne zatrjuje. Tožnik torej od izbrisa družbe dalje nima več nobene pravne koristi od razsoje in bi moralo sodišče prve stopnje tožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavreči. Ker pa odločitev o tožbenem zahtevku, za katerega stranka nima pravnega interesa, predstavlja le relativno bistveno kršitev določb postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP), na te pa pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ne more zavreči tožbe (prim. sklepe VS RS II Ips 566/1998, II Ips 246/2000 in III Ips 41/2008). Presoditi mora torej, ali je izpodbijana odločitev pravilna, čeprav je brezpredmetna.

Odločitev o zavrnitvi tožbenih zahtevkov je pravilna in ustrezno obrazložena, zato se višje sodišče v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe, glede na pritožbene navedbe pa poudarja in pojasnjuje:

Tudi 6. člen Obligacijskega zakonika (OZ), ki opredeljuje zahtevano skrbnost udeležencev v obligacijskih razmerjih, sodi med temeljna načela obligacijskega prava. Vsa temeljna načela pa je potrebno upoštevati pri presoji spornih obligacijskih razmerij. Zmotno je stališče, da se ustrezna skrbnost udeležencev obligacijskih razmerij zahteva le v izpolnitveni fazi; tudi pri vzpostavljanju obligacijskih razmerij morajo (bodoči) udeleženci razmerja ravnati skladno s temeljnimi načeli obligacijskega prava. Tako skrbnost kot vestnost in poštenje so raztegljivi pojmi, ki so odvisni od okoliščin primera in od izoblikovanih standardov vedenja in ravnanja – vsebinsko so določljivi glede na okoliščine konkretnega primera (1). Gre za pravne standarde, katere je sodišče prve stopnje glede na okoliščine konkretnega primera pravilno napolnilo.

Načelo vestnosti in poštenja pritožba razlaga le tožniku v prid. Ravno standard vestnosti in poštenja določa, da obstaja meja pri uveljavljanju zgolj svojih interesov, tako pri sklepanju obligacijskih razmerij, kot tudi pri izvrševanju pravic in izpolnjevanju obveznosti iz teh razmerij (2).

Ob upoštevanju vseh okoliščin primera je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je bilo od tožnika, ki je neodplačno pridobil celotna poslovna deleža tožencev v podjetju F. d.o.o., utemeljeno pričakovati, da bi se natančneje pozanimal o sklenjenih poslih in pravnih razmerjih družbe ter njenih obveznostih. S tem, ko se je zanašal na nezadostno preverjene informacije tožencev in njuno poštenost, ni izkazal potrebne skrbnosti. Tožencema pa glede na to, da sta svoja poslovna deleža v skupni vrednosti 7.500,00 EUR prenesla na tožnika neodplačno, ni mogoče utemeljeno očitati kršitve načela vestnosti in poštenja, četudi sta zamolčala dolg družbe v višini cca 2.500,00 EUR (neprerekana trditev tožeče stranke), torej dolg, ki predstavlja približno eno tretjino vrednosti neodplačno odstopljenih deležev. Tožeča stranka ni navedla nobenega razumnega razloga za sklenitev pogodbe, ki bi bila v prid zgolj tožniku, zato s sklicevanjem načelo vestnosti in poštenja ne more uspeti.

Pravilno je prvostopenjsko sodišče interpretiralo tudi drugi odstavek 4. člena Pogodbe o neodplačni odsvojitvi poslovnega deleža v družbi F. d.o.o., ki so jo sklenile pravdne stranke 18.8.2009 (v nadaljevanju: Pogodba). Določilo se nanaša na morebitne pravne posle, povezane s Pogodbo, ne pa na pravne posle, ki jih je v okviru poslovanja sklenila družba; prav tako ne na njene davčne obveznosti. Zapis v petem odstavku 4. člena Pogodbe predstavlja zagotovilo notarki, da pogodbene stranke ne prikrivajo za sklenjeni posel pomembnih okoliščin. Določilo ne potrjuje zatrjevane prevare, temveč nasprotno: potrjuje strinjanje pogodbenih strank glede vseh za sklenitev pravnega posla pomembnih okoliščin. Ob tem velja posebej poudariti, da je tožnik izjavil, da je seznanjen s poslovanjem družbe (šesti odstavek 4. člena Pogodbe). Da se o poslovanju družbe ni zadosti natančno pozanimal, gre na račun njegove nezadostne skrbnosti.

V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso podani, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo nobene uradoma upoštevne procesne kršitve iz drugega odstavka 350. člena ZPP, zato je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Nosita jih pravdni stranki vsaka svoje: tožeča, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), tožena stranka pa, ker je odgovor na pritožbo vsebinsko prazen in ni v ničemer pripomogel k odločitvi drugostopenjskega sodišča (155. člen ZPP).

--------------------------------------------------------------------------------------------------------------- (1) Prim. komentar k 1. členu v Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, str. 68 do 70

(2) Gl. komentar k 5. členu v prej navedenem delu, str. 98.