VSK sodba Cp 60/2013

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 329,28 EUR v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da mora toženec v 60 dneh izprazniti stanovanje št. 1 v izmeri 23,05 m2 v pritličju večstanovanjske stavbe v K. ter ga praznega izročiti tožnici.

Zoper sodbo se toženec pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da je bil zoper njega 1.9.2012 začet postopek osebnega stečaja, ki se vodi pod opr. št. St 1 Okrožnega sodišča v Kopru. Po 4. točki 1. odstavka 205. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) se postopek prekine, če nastanejo pravne posledice stečajnega postopka. Z dnem začetka stečajnega postopka stranka izgubi sposobnost za lastno zastopanje v postopku, vsa upravičenja preidejo na stečajnega upravitelja in dokler slednji postopka ne prevzame, postopek miruje. S tem, ko je sodišče po začetku stečajnega postopka izdalo sodbo, je kršilo pravila ZPP in je zato po mnenju pritožnika sodba nezakonita. Zaradi opravičenega razloga je toženec tudi zamudil z vložitvijo odgovora na tožbo, zaradi česar se tudi ni mogel izjasniti o dejanskem stanju, kar pomeni, da dejansko stanje ni bilo pravilno in popolnoma ugotovljeno.

Tožnica je odgovorila na pritožbo, predlaga pa njeno zavrnitev. Navaja, da je sodišče pred izdajo sodbe preverilo vse pogoje iz 318. člena ZPP za izdajo zamudne sodbe, kot je tudi zapisalo v obrazložitvi. Prereka navedbe toženca glede posledic začetka osebnega stečaja, ki naj bi se začel 2.9.2012 (verjetno misli na 1.9.2011). Fizična oseba z uvedbo stečaja ni prenehala obstajati. Še vedno je procesno sposobna, njena poslovna sposobnost pa je omejena zgolj v smislu 386. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP). Glede na to določbo in dejstvo, da se ta postopek ne nanaša na premoženje toženca in posledično ne vpliva na obseg stečajne mase v postopku osebnega stečaja, ta zadeva ne sodi med primere, za katere je njegova poslovna sposobnost omejena. Zato tudi ni razloga, da bi pravdo moral prevzeti stečajni upravitelj. Tožnica se v tej zvezi sklicuje na odločbo VS RS II Ips 215/2011. Sicer pa je toženec tožbo prejel in bil seznanjen s tem, v kakšnem roku in kam je potrebno vložiti odgovor na tožbo, kot je sicer pravilno ugotovilo sodišče, ko je zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Na poziv sodišča z dne 15.5.2012 je toženec že odgovoril z dopisom in nato je bil ponovno opozorjen v zvezi z odgovorom na tožbo. Zato ne gre za zamudo iz upravičenega razloga.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe iz 318. člena ZPP in ugodilo tožbenemu zahtevku, ki ga je tožnica gradila na trditvah, da toženec njeno stanovanje uporablja brez pravnega naslova in določbi 111. člena Stanovanjskega zakona. Četudi drži pritožbena navedba, da je bil tekom tega postopka zoper toženca uveden postopek osebnega stečaja, ne gre za relevantno okoliščino, s katero bi toženec lahko uspešno izpodbijal sodbo. Z začetkom postopka osebnega stečaja namreč fizična oseba - stečajni dolžnik ne izgubi popolnoma poslovne sposobnosti. Poslovna sposobnost stečajnega dolžnika se z začetkom stečajnega postopka omeji tako, da ne more razpolagati s premoženjem, ki spada v stečajno maso (prva točka prvega odstavka 386. člena ZFPPIPP) in v tem smislu je potrebno razlagati tudi določbo 245. člena ZFPPIPP (1), tako da v tem obsegu pri razpolaganju postane stečajni upravitelj zakoniti zastopnik stečajnega dolžnika. Z ostalim premoženjem oziroma pravicami pa torej lahko stečajni dolžnik samostojno razpolaga. Omejitve so predpisane zaradi preprečitve zmanjševanja premoženja (stečajne mase), ki je namenjeno poplačilu upnikov. Izid konkretnega postopka toženca zavezuje, da se izseli iz tožničinega stanovanja, kar pomeni, da predmet spora v tej zadevi sploh ni premoženje toženca, ki bi vplivalo na stečajno maso oziroma spadalo vanjo (glej 389. člen ZFPPIPP). Zato tudi prekinitev postopka zaradi začetka stečajnega postopka v tej zadevi ni smiselna oziroma ne pride v poštev. To je pritožniku pravilno pojasnila tudi tožnica v odgovoru na pritožbo.

Pavšalna navedba, da je toženec iz opravičenih razlogov zamudil z odgovorom na tožbo, ne predstavlja relevantnega očitka katere od predvidenih postopkovnih kršitev, kolikor pa je z navedbami v tej smeri utemeljeval predlog za vrnitev v prejšnje stanje, z njim po podatkih spisa ni uspel. Da sicer zamudne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ga je pravilno poučilo že sodišče prve stopnje v pravnem pouku izpodbijane sodbe.

Sodba je prestala tudi preizkus z vidika kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Glede na svoj neuspeh s pritožbo mora toženec tožnici, ki je vložila argumentiran odgovor na pritožbo, plačati nastale stroške pritožbenega postopka v znesku 329,28 EUR v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (154. in 155. člen ZPP). Stroški so odmerjeni upoštevaje vrednost spornega predmeta (4.000,00 EUR) in v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi, predstavljajo pa nagrado odvetnici za postopek po tarifni št. 3210 v višini 254,40 EUR, materialne stroške po tarifni št. 6002 v znesku 20,00 EUR in na oboje obračunani 20 % DDV po tarifni št. 6007.

----------------------------------------

op. št. 1: Ki ureja prenos pooblastil na stečajnega upravitelja.