VSL sodba I Cpg 589/2012

Pritožbi se zavrneta in se sodba v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdi.

Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 24077/2008 z dne 9. 5. 2008 ohranilo v veljavi v I. in III. točki tako, da je tožena stranka v roku 8 dni dolžna plačati znesek 11.772,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2007 dalje do plačila ter preostanek zapadlih a neplačanih zakonskih zamudnih obresti, ki so se natekle do dne 31. 12. 2006 v znesku 549,90 EUR ter ji povrniti stroške izvršilnega postopka v višini 40,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 5. 2008 dalje do plačila (I. točka izreka). Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 1.615,63 EUR v paricijskem roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje (III. točka izreka). V preostalem delu pa je zaradi umika tožbe v znesku 1.000,00 EUR v 1. točki sklep o izvršbi, naveden v I. točki izreka, razveljavilo in postopek v tem delu ustavilo (II. točka izreka).

2Proti I. in III. točki izreka se je tožena stranka pravočasno pritožila (osebno in po pooblaščencu). Pooblaščenec je v pritožbi uveljavljal pritožbena razloga nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagal, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in naloži tožeči stranki plačilo stroškov prvostopenjskega in pritožbenega postopka. Smiselno enako (čeprav laično) je predlagala tožena stranka v svoji pritožbi.

3Tožeča stranka na pritožbi ni odgovorila.

4Pritožbi nista utemeljeni.

5Sodišče druge stopnje najprej pojasnjuje, da bo hkrati odgovarjalo na pritožbene navedbe v obeh pritožbah.

6Sodišče druge stopnje se v celoti strinja z dokazno oceno v izpodbijani sodbi in se nanjo sklicuje.

7Stališči pravdnih strank sta se razhajali glede spornega dejstva, ali je med pravdnima strankama obstajal dogovor, s katerim sta se pogodbeni stranki dogovorili, da je tožeča stranka izročila blago toženi stranki, ki se je prodajalo po pravilih konsignacije, ali je tožeča stranka toženi stranki blago prodala.

Tožena stranka v pritožbi le ponavlja stališče, ki ga je oblikovala že v prvostopenjskem postopku in sicer, da je bila med strankama sklenjena konsignacijska in ne kupoprodajna pogodba. Sodišče druge stopnje pa v pritožbenem postopku preizkuša pravilnost in zakonitost prvostopenjske sodbe, ki jo mora predvsem z vidika dejanskega stanja in morebitnih relativnih bistvenih postopkovnih kršitev, tožena stranka kot pritožnik izrecno napadati. Tožena stranka iztrgano iz izpovedb prič v pritožbi daje poudarke samo delom izpovedb priče V. P.(list. št. 120 do 127), I. K. (list. št. 45 do 46). Tožena stranka pa ne napada dokazne ocene izpovedbe priče A. W., njenemu pričanju pa je sodišče prve stopnje popolnoma sledilo in nanj oprlo tudi odločitev o tem, da je bila med strankama sklenjena kupoprodajna in ne konsignacijska pogodba.

Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da I. K., ki je bila zaposlena pri toženi stranki in je žena zakonitega zastopnika tožeče stranke, sodišče v dokazni oceni ne bi smelo verjeti. Slednja je namreč prepričljivo pojasnila, zakaj so se v trgovini tožene stranke evidence delale za vsakega dobavitelja posebej. Evidenca se je delala predvsem informativno, da bi posamezni dobavitelj videl, kaj se je dejansko prodalo v trgovini (primerjaj njeno izpovedbo list. št. 45). Takšno omenjeno pojasnilo pa ne daje podlage za zaključek, da bi bila med pravdnima strankama sklenjena konsignacijska pogodba. Če bi bila takšna pogodba sklenjena, kar je pojasnila A. W., bi tožena stranka na podlagi mesečnih odjav za tožečo stranko prejemala račune s strani tožeče stranke in tudi plačila tožene stranke tožeči bi morala biti izvedena v enaki višini kot prodaja. Dejansko pa ni bilo tako, ker je bil za vse blago izdan en račun.

8Tožena stranka ni uspela omajati zaključkov prvostopenjskega sodišča, da je tožeči stranki plačevala „po obrokih“. Če bi šlo za konsignacijo, bi bili zneski delnih plačil usklajeni z dejansko prodajo, kar pa v konkretnem primeru niso bili. Tega tožena stranka v pritožbi ne izpostavlja in ne napada. Tudi DDV bi bil v primeru konsignacije plačevan sukcesivno, torej glede na vsak izdan račun, ki bi bil, kot je bilo že rečeno, usklajen z dejansko prodajo. V postopku pred sodiščem prve stopnje pa je bilo ugotovljeno, da je bil 1. 3. 2005 izdan račun za celotno blago, ki se je prodajalo v trgovini tožene stranke. Navedeni račun je bil knjižen na kontu 220 – obveznosti do dobaviteljev in ne na konto 9, kjer se po izpovedbi V. P. knjižijo konsignacije. Ugotovljenega dejanskega stanja, kot ga je sodišče druge stopnje povzelo v tej odločbi, tožena stranka v pritožbi ni uspela izpodbiti.

9Tožena stranka je v 5. točki prve pripravljalne vloge z dne 5. 1. 2009 (list. št. 20) navedla, da je tožena stranka s podpisom izpisa odprtih postavk na dan 10. 1. 2008 potrdila, da se v njeni trgovini še vedno nahaja blago tožeče stranke v vrednosti 11.772,28 EUR. S temi svojimi trditvami je zatrjevala, da izpisek odprtih postavk ne dokazuje obstoja kupoprodajne pogodbe med pravdnima strankama. Ni pa nasprotovala višini tožbenega zahtevka. Pravno neodločilne so bile njene trditve, da je tržna vrednost blaga precej manjša kot pa vrednost blaga na spornem računu, ki mu ni nasprotovala. Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da sama višina zahtevka ni sporna (14. točka razlogov prvostopenjskega sodišča). Pritožbeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni utemeljen.

10Sodišče druge stopnje je odgovorilo na pravno pomembne pritožbene trditve (1. odstavek 360. člena ZPP).

11Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje pa tudi po uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ugotavlja, da ni podana nobena absolutna bistvena postopkovna kršitev (2. odstavek 350. člena ZPP), materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno. Zato je neutemeljeni pritožbi zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12Tožena stranka s pritožbama ni uspela, zato sama nosi pritožbene stroške (1. odstavek 165. v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).