VSL sodba I Cp 1688/2013

Pritožbe se zavrnejo in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je prvemu tožencu naložilo plačilo 7.200,00 EUR odškodnine, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 9. 2011 dalje do plačila. Zavezalo ga je tudi k povračilu tožničinih pravdnih stroškov v višini 1.655,95 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zoper prvega toženca zavrnilo; v celoti pa je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek zoper drugo toženko in tožnici naložilo, da ji povrne 212,40 EUR pravdnih stroškov, stranskemu intervenientu na njeni strani pa 20,00 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper takšno odločitev se pritožujejo tožnica, prvi toženec in stranski intervenient na njegovi strani. Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del in stroškovni del odločitve ter uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1). Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obema tožencema naloži plačilo vtoževanega zneska, vključno s pravdnimi in pritožbenimi stroški. Napačen je zaključek prvostopenjskega sodišča, da druga toženka ni odgovorna za škodni dogodek. Med prvim tožencem in drugo toženko je bila sklenjena pogodba za izvajanje rednega dnevnega čiščenja poslovnih prostorov. Dežurna čistilka bi morala biti na razpolago v vsakem trenutku. Ker se dežurna čistilka kritičnega dne ni pravočasno odzvala na klice delavcev prvega toženca, je soodgovorna za nastali škodni dogodek, saj bi morala biti v vsakem trenutku dosegljiva za morebitne intervencije čiščenja. Opozarja na slabo organizacijo in razpored dela čistilk, saj bi se ena izmed njih morala ves čas nahajati v drugi polovici objekta, kjer se je zgodil škodni dogodek. Prvostopenjsko sodišče ni povsem sledilo standardu glede pravične denarne odškodnine in ji je prisodilo prenizko odškodnino. Opozarja na hude bolečine in nevšečnosti ter na izvedeniško mnenje. Napačni so tudi zaključki glede vtoževanega strahu. Sekundarni strah hude intenzitete je trpela bistveno dlje, kot je zaključilo prvostopenjsko sodišče, zato je tudi odškodnina iz tega naslova prenizka. Ostale so ji trajne posledice in ni pričakovati, da bi se njeno zdravstveno stanje izboljšalo, ampak se bodo težave s starostjo le še stopnjevale. Zato bi moralo prvostopenjsko sodišče v celoti slediti njenemu zahtevku iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pritožuje pa se tudi glede odločitve o odmeri stroškov drugi toženki in opozarja na prisojeni znesek iz naslova kilometrine v višini 192,40 EUR, ki ni ustrezno specificiran, enako pa velja za stroške fotokopij v višini 20,00 EUR. Z ničemer pa tudi niso izkazani stroški stranskega intervenienta druge toženke v znesku 20,00 EUR. Opozarja, da ji prvostopenjsko sodišče neutemeljeno ni priznalo nagrade za preizkus uspeha pravnega sredstva.

3Prvi toženec vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter vračilo zadeve prvostopenjskemu sodišču v nov postopek oz. spremembo izpodbijane odločitve. Opozarja na zmotnost ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je blagajničarka A. Z. čistilko klicala šele po tožničinem padcu. Poudarja, da je bila čistilka klicana trikrat, in to še pred padcem, kar potrjuje tudi pričanje M. P. Čistilka ne bi bila klicana na GSM in iskana s strani varnostnika že samo ob enem klicu, kar kaže na to, da je bilo klicev več, ker se čistilka ni takoj odzvala. Prvostopenjsko sodišče je zmotno ugotovilo odločilno dejstvo in se ni opredelilo glede nasprotujočih izpovedb tožnice o tem, da pozivov čistilki ni slišala. Graja odločitev o objektivni odgovornosti in opozarja na zmotno ugotovljeno lokacijo razlitja. Razlitje mehčalca je bilo dovolj vidno, saj je bil mehčalec modre barve; do razlitja pa je prišlo na mestu, oddaljenem od blagajne, zato ni mogoče govoriti o nevarni stvari in posledično o objektivni odgovornosti. Poudarja, da je v obravnavani zadevi podana odgovornost druge toženke, saj je bila čistilka trikrat pozvana na čiščenje, vendar se pozivom ni odzvala. Druga toženka je krivdno odgovorna, ker je kršila pogodbene obveznosti. Izpostavlja sokrivdo tožnice, ki pri zapuščanju trgovine ni ravnala z zadostno skrbnostjo. Gledati bi morala predse in pod noge; ker pa tega ni počela je tudi sama soodgovorna za nastalo škodo.

4Stranski intervenient na strani prvega toženca v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlaga spremembo izpodbijane sodbe takó, da se tožbeni zahtevek zoper prvega toženca v celoti zavrne; podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vračilo zadeve v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Meni, da je napačna odločitev prvostopenjskega sodišča o podani odgovornosti prvega toženca, tožnici pa je bila prisojena tudi previsoka odškodnina. V obravnavani zadevi ni podana niti krivdna niti objektivna odgovornost prvega toženca. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da so mokra in spolzka tla nevarna stvar, je napačen. Podana pa tudi ni krivdna odgovornost prvega toženca, saj ni mogoče z ničemer potrditi, da je blagajničarka A. Z. izpovedala drugače, kot pa se je dejansko zgodilo. Priča M. G. ni z gotovostjo potrdil, da blagajničarka A. Z. ni klicala snažilke pred tožničinim padcem; možno pa je tudi, da ni bil dovolj pozoren pri poslušanju klica po zvočniku, kar pa še ne pomeni, da klica ni bilo. Ugotoviti bi bilo treba tudi dejstvo, koliko časa je minilo od klica snažilki do njenega prihoda na mesto škodnega dogodka, saj je snažilka dopustila možnost, da je že bila klicana, pa klica ni slišala. Opozarja na možnost, da je časovna analiza, ki jo prvostopenjsko sodišče ponudi kot podlago za obrazložitev svoje odločitve, napačna in pomanjkljiva. Prvostopenjsko sodišče ni podrobno raziskalo, ali bi lahko priča M. P. morebitni predhodni klic po mikrofonu preslišal, še posebej zato, ker je bila pri njem stranka. Nesmiselno je, da bi morala blagajničarka o razlitju mehčalca obvestiti stranke na blagajni, saj so te lahko razlitje same opazile. Ugovarja pa tudi višini odmerjene odškodnine, ki je po njegovi oceni previsoka. Neupravičeno je bila priznana odškodnina za strah, saj tožnica primarnega strahu ni utrpela, izvedenec pa sekundarnega strahu ni potrdil; upoštevaje subjektivne navedbe tožnice, pa je prisojena odškodnina za strah previsoka. Glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti opozarja, da tožnica, razen pri prostočasnih dejavnostih, ni omejena, vendar pa tega dejstva v tožbi niti ni zatrjevala in je prvostopenjsko sodišče s priznanjem odškodnine iz tega naslova zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Odškodnina v višini 1.500,00 EUR je občutno previsoka, saj pri tožnici ni prišlo do zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Opozarja, da je bila tožba vložena 14. 9. 2011, zato so bile tožnici napačno priznane zakonske zamudne obresti od 13. 9. 2011 dalje, ko tožba sploh še ni bila vložena.

5Pritožbe so bile vročene strankam in stranskima intervenientoma, ki odgovorov nanje niso podali.

6Pritožbe niso utemeljene.

O pritožbi tožnice

7Podlago za zaključek, da druga toženka ni odgovorna za škodni dogodek, je prvostopenjsko sodišče našlo v izpovedbah prič, ki jih je ustrezno ocenilo in na njihovi podlagi napravilo časovno analizo dogodka. Največjo težo je dalo pričanju M. G., ki je bil le slučajni očividec dogodka, in brez kakršnekoli službene ali prijateljske povezave s pravdnimi strankami. Pojasnil je, da pred tožničinim padcem ni slišal pozivov čistilki. Njegova izpovedba ni v nasprotju z izpovedbo priče M. P., poslovodje prvega toženca, ki je v svojo pisarno slišal poziv čistilki, sekundo za tem pa klic blagajničarke Z. njemu. Izpovedal je, da je slišal več pozivov čistilki; prvič, ko je bil še v pisarni, drugič, ko je bil na poti proti blagajni, in tretjič, ko je ravno prišel do blagajne. Vse skupaj se je odvilo v dveh ali treh minutah, pri čemer se je k blagajničarki napotil takoj, ko je slišal klic. Časovna analiza takó izkazuje, da je do padca tožnice prišlo pred pozivi čistilki, dodatno pa jo podkrepi tudi pričanje tožnice in priče M. G., ki sta enotno izpovedala, da pred padcem pozivov čistilki nista slišala. Pritožbeno sodišče sprejema stališče sodišča prve stopnje, da čistilka tudi v primeru klica ne more biti takoj pri osebi, ki jo kliče. V obravnavani zadevi pa prvi toženec niti ni dokazal, da je bila čistilka klicana pred škodnim dogodkom, zato so tudi pritožbena zatrjevanja tožnice v zvezi z organizacijo dela druge toženke povsem irelevantna.

8Odškodnina za nepremoženjsko škodo mora biti priznana v skladu s pravnim standardom pravične denarne odškodnine iz 179. člena Obligacijskega zakonika (2). To načelo po eni strani terja upoštevanje vseh okoliščin na strani oškodovanke, po drugi strani pa upoštevanje sodne prakse v podobnih primerih, razponov odškodnin od najnižjih do najvišjih, vključno z upoštevanjem razmerij med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami. Šele na ta način določena odškodnina je pravična, tako z vidika konkretne oškodovanke kot tudi z vidika drugih. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožnici za ugotovljeno škodo po njeni širši in ožji individualizaciji prisodilo pravično denarno odškodnino, ki v celoti ustreza zgoraj navedenim merilom.

9Po mnenju pritožbenega sodišča prisojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti pomeni pravično zadoščenje, saj ustreza okoliščinam primera (načelo individualizacije) in je ustrezno uvrščena v sistem dosojenih odškodnin za primerljivo škodo (načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine). Tožnica je utrpela pretres možganov, udarnino glave, udarnino ledveno-križničnega predela in postkomocijski sindrom. Nevšečnosti, ki so tožnico spremljale ter objektivno ugotovljena stopnja in trajanje telesnih bolečin, opravičujejo dosojeno odškodnino; po presoji sodišča prve stopnje znaša pravična denarna odškodnina za prestane telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 4.500,00 EUR. Tožnica je najprej trpela bolečine hujše intenzitete, ki jih je blažila s tabletami. Doma je 14 dni ležala, poleg bolečin je imela glavobole in vrtoglavico, ponoči se je zbujala, zato je dobila napotnico za nevrologa. Dva meseca je bila v bolniškem staležu, v službi pa je še vedno imela bolečine. Utrpela je cel niz neprijetnosti: dvodnevna hospitalizacija, omejenost pri gibanju zaradi infuzije, številne RTG preiskave, 14 obiskov pri izbrani zdravnici, šest obiskov pri specialistu nevrologu, 2-kratni EEG pregled in CT slikanje glave, želodčne težave. Zaradi poškodb hrbtenice je imela težave s sedenjem, nekaj časa se sama ni mogla umivati. Šest mesecev je imela težave s spominom, za katere je izvedenec pojasnil, da so posledica postkomocijskega sindroma. Glede na ugotovljene poškodbe in nevšečnosti je tudi po mnenju pritožbenega sodišča prisojena odškodnina v višini 4.500,00 EUR povsem ustrezna.

10Glede na intenzivnost in trajanje strahu je v primernem znesku odmerjena tudi odškodnina za prestani strah. Primarnega strahu tožnica ni utrpela, ker je bila ob škodnem dogodku nezavestna, je pa s prepričljivostjo izkazala močan sekundarni strah – strah za izid zdravljenja. Bala se je, da bo ohromela, ker ni mogla sama vstati in je imela občutek, da nog ne čuti. Strah jo je bilo, da ima morda poškodovano kakšno vretence in je zato trpela strah pred eventualno ohromelostjo. Pritožbeno sodišče tako v celoti sprejema zaključek prvostopenjskega sodišča, da je strah pred ohromelostjo eden od hujših strahov za zdravje. Ta strah je tožnica s prepričljivostjo izkazala, zato je odškodnina v višini 1.200,00 EUR povsem ustrezna oblika satisfakcije.

11Ustrezno je odmerjena tudi odškodnina iz naslova pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki je posledica zgoraj naštetih poškodb. Tožnici so ostali občasni glavoboli ob spremembi vremena ter občasne težave z nespečnostjo. Onemogočene so ji vse dejavnosti, ki so povezane z daljšo izpostavljenostjo soncu (na počitnicah ali izletih). Prisojena odškodnina iz tega naslova v višini 1.500,00 EUR ni prenizko odmerjena in je skladna tudi z obstoječo sodno prakso.

12Neutemeljen je pritožbeni očitek o odmeri stroškov drugi toženki in stranskemu intervenientu na njeni strani. Kakšno kilometrino predstavlja znesek 192,40 EUR, izhaja iz izračuna na stroškovniku (list. št. 76). Enako velja tudi za administrativne stroške druge toženke in njenega stranskega intervenienta, ki so podrobneje specificirani na prej navedenem stroškovniku. Tako druga toženka kot tudi stranski intervenient sta vložila več pisanj, zato sta do prisojenega zneska v celoti upravičena.

13Pravilna je odločitev prvostopenjskega sodišča, ki tožnici v okviru pravdnih stroškov ni priznalo nagrade za preizkus možnosti uspeha pravnega sredstva po tar. št. 2100 Zakona o odvetniški tarifi. Tarif. št. 2100 ureja primere, ko odvetnik za stranko preizkusi možnost uspeha pravnega sredstva. Ta postavka se ne nanaša na predhodno sestavo odškodninskega zahtevka, marveč se nagrada prejme za dodatno proučitev zadeve in preizkus možnosti uspeha pravnega sredstva, za kar mora stranka načeloma posebej pooblastiti odvetnika. Nagrada, ki nastane zaradi preizkusa možnosti uspeha pravnega sredstva, se vračuna v kasnejšo nagrado za postopek s pravnim sredstvom. Tožnica te postavke ni ustrezno specificirala, zato ji teh stroškov prvostopenjsko sodišče tudi ni priznalo.

14Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na podlagi 353. člena ZPP pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

O pritožbi prvega toženca in stranskega intervenienta na njegovi strani

15Pritrditi je treba stališču pritožnikov, da v obravnavani zadevi ni moč govoriti o objektivni odgovornosti prvega toženca. Argumentacijo v zvezi z obstojem objektivne odgovornosti, ki jo v pritožbi ponudita pritožnika, v celoti sprejema tudi pritožbeno sodišče. Vendar pa pritožnika zmotno zatrjujeta, da ni v obravnavani zadevi podana krivdna odgovornost prvega toženca. Že v razlogih ob obravnavanju pritožbe tožnice je bila potrjena pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča glede krivdne odgovornosti prvega toženca. Izpostavljena je bila t.i. „časovna analiza“, ki jo je prvostopenjsko sodišče napravilo na podlagi izpovedb prič in tožnice. Prvemu tožencu ni uspelo dokazati, da je blagajničarka A. Z. klicala čistilko, zaposleno pri drugi toženki, še pred škodnim dogodkom, zato je zaključek prvostopenjskega sodišča o podani krivdni odgovornosti prvega toženca pravilen. Pravilen pa je tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da bi morala blagajničarka na madež opozoriti vse stranke, ki so bile na blagajni, česar pa ni storila in takó ni poskrbela za varnost strank v trgovini. Pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbenega zatrjevanja stranskega intervenienta o nesmiselnosti obveščanja strank s strani blagajničarke. Prav opustitev blagajničarke, ki strank ni opozorila na nevarnost, še dodatno utrjuje pritožbeno sodišče v prepričanju o krivdni odgovornosti prvega toženca. Pritožbena navedba stranskega intervenienta, da priči M. G. in M. P. morda nista bila dovolj pozorna pri poslušanju klica po zvočniku, predstavlja zgolj domnevo, ki pa je ostala neizkazana, saj je prvostopenjsko sodišče s prepričljivostjo ugotovilo potek dogodka in je z zadostno skrbnostjo in prepričljivostjo razjasnilo dejanske okoliščine škodnega dogodka oz. časovno sosledje posameznih dogodkov. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je ugotovitev sodišča iz 11. točke obrazložitve izpodbijane sodbe v zvezi s pričanjem M. P. in ocena izpovedi priče A. Z. zmotna, ker je vzeta izven konteksta, ter ni upoštevana celotna izpoved priče M. P. Ravno pričanje M. P. izkazuje, da blagajničarka A. Z. ni klicala tožnice pred škodnim dogodkom. Priča A. Z. je namreč zatrdila, da je čistilko klicala vsaj trikrat, in to pred škodnim dogodkom, medtem ko je priča M. P. povedal, da je slišal poziv čistilki, kakšno sekundo za tem pa je blagajničarka klicala tudi njega. Do blagajne je potreboval minuto ali dve; iz pisarne pa je odšel takoj. Prvič je slišal poziv čistilki, ko je bil še v pisarni, drugič, ko je bil na poti proti blagajni, in tretjič, ko je ravno prišel do blagajne. Na blagajni pa mu je A. Z. povedala, da je neka gospa padla. Prvostopenjsko sodišče je upoštevalo celotno izpovedbo priče M. P. in ne drži pritožbeno zatrjevanje, da je izpovedba vzeta izven konteksta. Pričanje M. P. v povezavi z izpovedbo M. G. pa s prepričljivostjo izkazuje, da so bili pozivi čistilki opravljeni šele po padcu tožnice.

16Pritožbeno sodišče v celoti sprejema zaključek prvostopenjskega sodišča, da v ravnanju tožnice ni nikakršnega soprispevka. Glede na dejstvo, da so bila tla ravna, v avli pa je bilo malo ljudi, tožnici ni mogoče očitati premajhne skrbnosti pri hoji. Nerazumno je pričakovati, da oseba pri hoji v takšnih okoliščinah, kot se je nahajala tožnica, ves čas gleda predse in pod noge.

17Neutemeljeni so pritožbeni očitki v zvezi z odmero odškodnine za negmotno škodo. Kot je bilo pojasnjeno že v razlogih k pritožbi tožnice, je prisojena odškodnina za nematerialno škodo povsem ustrezna. Čeprav se izvedenec glede sekundarnega strahu ni opredelil, saj mu v tej smeri tudi ni bilo postavljeno vprašanje, pa je tožnica s trditveno podlago in svojo izpovedbo sekundarni strah – strah za izid zdravljenja – izkazala. Pritožbeno sodišče sprejema stališče prvostopenjskega sodišča, da je utrpela močan sekundarni strah, saj se je bala, da bo ohromela. Odškodnina v višini 1.200,00 EUR pa je povsem ustrezna odmena za pretrpljeni strah.

18Ne drži pritožbena navedba, da tožnica v tožbi ni zatrjevala omejenosti pri prostočasnih dejavnostih. V tožbi je jasno zapisano, da je bila pred nezgodo zdrava in aktivna, zaradi utrpelih poškodb pa je prikrajšana za marsikatere aktivnosti, kar vse ji povzroča in ji bo v bodoče povzročalo duševne bolečine. S to navedbo je tožnica pokrila tudi prikrajšanje pri prostočasnih dejavnostih, ki ga je v svojem izvedeniškem mnenju izpostavil izvedenec.

19Pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče priznalo zakonske zamudne obresti od dneva, ko tožbenega zahtevka še niti ni prejelo, ni utemeljen. Tožba je bila poslana priporočeno po pošti 13. 9. 2011 – upoštevaje določbo 112. člena ZPP pa se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Zato je povsem irelevantno, kdaj je sodišče tožbo dejansko prejelo.

20Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je bilo treba na podlagi 353. člena ZPP zavrniti tudi pritožbi prvega toženca in stranskega intervenienta na njegovi strani. Zavrnitev pritožb vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Ur. list RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP.

(2) Uradni list RS, št. 83-4287/2001 – s spremembami, v nadaljevanju: OZ.