VSL sklep II Cp 3481/2013

Pritožbi se zavrneta in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da so v času vrnitve nepremičnin zapustniku kot članu agrarne skupnosti v zapuščino spadali tudi pripadajoči deleži skupne lastnine na podlagi delnih odločb D-321-33/91 z dne 24. 2. 2000, D-321-33/91 z dne 7. 5. 2001, D-321-33/91 z dne 29. 4. 2002 in D-321-33/91 z dne 12. 1. 2006 (I. točka izreka sklepa); da so dedinje tega premoženja zapustnikova hči V. R. kot članica agrarne skupnosti ter preostale zapustnikove hčerke kot nujne dedinje vsaka do 1/28 (II. točka izreka sklepa); da je v trenutku uvedbe dedovanja to premoženje prešlo na dedinjo V. R. v naravi, na ostale dedinje pa v obliki pravice do uveljavitve nujnega deleža v denarju (III. točka izreka) ter napotilo dedinje M. Š., P. K., A. Z., M. J., Z. V. in A. D. na pravdo na plačilo zneska v denarju iz naslova premoženja in na plačilo zneskov iz naslova prejetih odškodnin za umik zahteve za denacionalizacijo, v višini njihovih nujnih deležev (IV. točka izreka sklepa).

2Zoper sklep sta bili pravočasno vloženi dve pritožbi - pritožba V. R. in pritožba udeleženk M. Š., P. K., A. Z., M. J., Z. V. in A. D.

3Udeleženka V. R. predlaga spremembo sklepa tako, da se nujnim dedinjam določi pravica do nujnega deleža v višini 1/56. Do zapuščine po pokojnem sta bili upravičeni hči V. R. in vdova P. V., ki je bila upravičena do nujnega deleža v višini 1/4 celotne zapuščine. Zaradi tega so dedinje po pokojni P. V. upravičene do 1/7 od 1/4 zapuščine, torej do 1/28. Glede na to, da je v konkretnem primeru osnova za določitev nujnega dednega deleža preostalim sodedinjam Zakon o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja (ZPVAS), bi sodišče moralo upoštevati, da so dedinje upravičene zgolj do nujnega deleža od 1/28, torej do 1/56 celotne zapuščine. Pritožbenih stroškov udeleženka ni priglasila.

4Preostale udeleženke v skupni pritožbi navajajo, da se ne strinjajo s stališčem sodišča, da je v zadevi potrebno uporabiti 221. člen Zakona o dedovanju (ZD) in ne 80. člen Zakona o denacionalizaciji (ZDen). S sklepom o dedovanju iz leta 1982 je bilo odločeno zgolj o dedovanju zaščitene kmetije zapustnika, ne pa tudi o premoženju, ki mu je bilo vrnjeno v postopku denacionalizacije. Dedinje so se odpovedale dedovanju zato, da so zadostile zahtevam specialnih predpisov takrat veljavnega Zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (ZDKZ). V skladu z dednopravno teorijo veljajo za dedovanje zaščitenih kmetij drugačna pravila kot za dedovanje drugih mas. V takšnem primeru lahko pride do pluralitete zapuščinskih mas, ki se obravnavajo po različnih predpisih. Stališče, da je tveganje vključeno v bistvo odpovedi neuvedenemu dedovanju ne more veljati za primere, ko je bilo naknadno vrnjeno premoženje po pravilih o denacionalizaciji. Sprememba družbenopolitičnega sistema nedvomno predstavlja tveganje, ki ga dediči niso mogli pričakovati in katerih posledic ni mogoče prevaliti izključno nanje. Institut naknadno najdenega premoženja kot splošen institut ZD je specialneje urejen v ZDen in ZPVAS, zato bi uporaba prvega odstavka 221. člena ZD pomenila izigravanje specialnih predpisov. Dejansko v predmetni zadevi ne gre več za dedovanje vrnjenih premoženjskih pravic, saj so te že prešle na tretje osebe, pač pa za protivrednost teh pravic, s katerimi je brez pravnega naslova razpolagala dedinja V. R. Denacionalizirano premoženje, ki je predmet dedovanja v tem postopku, se ne šteje za novo najdeno premoženje, temveč je potrebno na njem izpeljati nov zapuščinski postopek. Pritožba se ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da jim pripada zgolj nujni delež, ter da morajo plačilo zneskov v denarju zahtevati v pravdnem postopku. Dedinje so namreč zahtevale izplačilo zakonitih in ne zgolj nujnih deležev. Zgolj na podlagi dejstva, da sta V. R. in pokojna vdova zapustnika sklenili dedni dogovor, ni mogoče sklepati, da je imela slednja izključno pravico do nujnega deleža le v višini 1/4. Njuna dedna deleža sta bila enaka, saj bi lahko katerakoli od njiju prevzela zaščiteno kmetijo. Vrednost celotnega premoženja je bila že ugotovljena in na to ugotovitev je sodišče vezano. Višina je razvidna iz listin o nadaljnji odsvojitvi relevantnih nepremičnin, iz katerih se da ugotoviti, da je V. R. prejela skupno 563.110,45 EUR. Sodišče bi ji tako moralo naložiti plačilo ustreznega zneska, ne pa dedinje napotiti na pravdo. Stroškov pritožnice ne priglašajo.

5Udeleženke M. Š., P. K., A. Z., M. J., Z. V. in A. D. so na pritožbo udeleženke V. R. odgovorile in predlagajo njeno zavrnitev.

6Pritožbi nista utemeljeni.

Glede pritožbe V. R.

7Pritožba sodišču prve stopnje očita napačen izračun nujnega deleža, ki pripada preostalim dedinjam. Znašal naj bi 1/56 in ne 1/28. Argumentacija pritožbe ne zdrži presoje pritožbenega sodišča. V izpodbijanem sklepu je bilo pravilno ugotovljeno, da je bila vdova zapustnika kot njegova dedinja upravičena zgolj do nujnega deleža v višini 1/4 zapuščine (v skladu s takrat veljavnim Zakonom o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev). Tudi po ZPVAS so dediči, ki niso člani agrarne skupnosti, upravičeni zgolj do izplačila nujnega deleža (drugi odstavek 8. člena ZPVAS). Tudi na naknadno vrnjenem premoženju nujni delež zapustnikove vdove tako znaša 1/4. Ker pa je vdova pred izdajo izpodbijanega sklepa že umrla, je do dedovanja po zapustniku po pravilu o vstopni pravici upravičenih njenih sedem hčera. Vsaki od njih tako pripada nujni delež v višini 1/7 od mamine 1/4, torej 1/28. Zmotno je razlogovanje pritožbe, da bi morali za potrebe dedovanja po ZPVAS od tega deleža nadalje ponovno izračunati nujni delež, zaradi česar bi bile dedinje upravičene zgolj do 1/56. Če bi zapustnikova vdova še živela, bi bila na novo najdenem premoženju upravičena do nujnega deleža v višini 1/4. Vstopna pravica, po kateri bodo ta nujni delež dedovale udeleženke, pomeni pravico potomca, da deduje dedni delež, ki bi pripadel njegovemu predniku, kadar prednik ne deduje. Udeleženke bodo tako skupaj podedovale 1/4 delež v gotovini v smislu drugega odstavka 8. člena ZPVAS, na vsako od njih pa odpade delež v višini 1/28.

Glede pritožbe ostalih udeleženk

8Pritožba (ponovno) graja uporabo materialnega prava in vztraja na stališču, da bi se morala odpoved neuvedenemu dedovanju presojati po določbah ZDen in ne po ZD. Pritožbeno sodišče je njeno argumentacijo zavrnilo že v svoji prejšnji odločbi (1) in se (glede na to, da so pritožbene navedbe identične) v celoti sklicuje na svojo prejšnjo obrazložitev. Bistveno je, da drugi odstavek 8. člena ZPVAS izrecno napotuje na uporabo ZD, kar izključuje uporabo ZDen v zvezi z dedovanjem vrnjenega premoženja. Zakonodajalec bi v ZPVAS za dedovanje vrnjenega premoženja lahko uporabil pristop iz ZDen (da bi se na vrnjenem premoženju izvedel nov zapuščinski postopek), vendar se je izrecno odločil za drugačno rešitev - da se vrnjene premoženjske pravice štejejo za pozneje najdeno premoženje in se zanje dedovanje izvede po ZD (2).

9Tudi argument o pluraliteti zapuščinskih mas, po katerem naj bi se udeleženke dedovanju odpovedale izključno iz razloga, ker naj bi zapuščino predstavljala zgolj zaščitena kmetija, ne zdrži presoje sodišča druge stopnje. Iz sklepa o dedovanju D 20/82-7 z dne 30. 7. 1982 namreč izhaja, da so zapuščino poleg zaščitene kmetije sestavljala tudi denarna sredstva v obliki različnih hranilnih vlog, in da je po dednem dogovoru med P. V. in V. R. slednja prevzela v last vse zapustnikovo premično in nepremično premoženje. Že v času izdaje prvotnega sklepa o dedovanju je tako premoženje zapustnika obsegalo več kot le zaščiteno kmetijo, udeleženke pa so dedovanju kljub temu odpovedale. Pritožbeno sodišče tako ostaja pri svojem dosedanjem stališču, da njihova odpoved neuvedenemu dedovanju učinkuje tudi za pozneje najdeno oz. vrnjeno premoženje.

10Pritožba nadalje izpodbija ugotovitev sodišča, da pritožnicam pripada zgolj nujni delež na vrnjenem premoženju. Po presoji pritožbenega sodišča pa je takšno razlogovanje pritožbe neutemeljeno. Ni res, da je zapustnikova vdova bila upravičena do 1/2 zapuščine. Vdova je z V. R. namreč sklenila dedni dogovor, po katerem je slednja postala lastnica vsega zapustnikovega premičnega in nepremičnega premoženja. Ker je zapuščina obsegala tudi zaščiteno kmetijo, je zapustnikova vdova obdržala pravico do denarne vrednosti nujnega deleža (skladno s 15. členom ZDKZ, ki določa, da zapustnikov zakonec, zapustnikovi otroci in posvojenci ter zapustnikovi starši, ki ne dedujejo kmetije, dedujejo denarno vrednost nujnega deleža). Njen delež na zapuščini v višini 1/4 sedaj dedujejo udeleženke po pravilu o vstopni pravici.

11Pritožnice izpodbijajo tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki jih je napotilo, da morajo plačilo zneskov v denarju zahtevati v pravdnem postopku. Sklicujejo se na to, da so bile sporne nepremičnine že odsvojene in tako (po njihovem mnenju) v predmetni zadevi sploh ne gre več za vrnitev premoženjskih pravic po ZPVAS. Takšna interpretacija pa je nepravilna. V zadevi je treba ločiti postopek vračanja nepremičnin, ki so bile zapustniku kot članu agrarne skupnosti vrnjene v naravi, od postopkov, kjer je bila namesto vrnitve v naravi dogovorjena odškodnina. Glede prvih se je vrnitev izvedla v skladu z ZPVAS in je lastninska pravica na nepremičninah prešla na V. R. kot edino dedinjo zapustnika, ki je tudi članica agrarne skupnosti. Dejstvo, da je nepremičnine že odtujila, na naravo vrnjenega premoženja ne vpliva. Nepremičnine so bile vrnjene v naravi, zato preostalim udeleženkam pripada zgolj nujni delež v gotovini. Glede odškodnin za umik denacionalizacijskih zahtevkov pa sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da to premoženje ni bilo vrnjeno zapustniku po določbah ZPVAS, zato je udeleženke pravilno napotilo na pravdo za uveljavitev zahtevanih plačil od V. R., ki je s T. L. tudi sklenila poravnavo in proti plačilu odškodnine umaknila zahtevo za vrnitev premoženja. Pritožba tu sicer utemeljeno izpostavlja, da se je zahtevek pritožnic glasil na zakoniti in ne nujni delež na odškodnini, vendar pritožbeno sodišče opozarja, da stranke na napotitveni sklep zapuščinskega sodišča niso vezane in bodo morale same poskrbeti za pravilno oblikovanje tožbenega zahtevka.

12Sodišče prve stopnje je udeleženke na pravdo pravilno napotilo tudi glede uveljavljanja nujnega deleža na vrnjenih nepremičninah. Ni res (kot to trdi pritožba), da je vrednost nepremičnin bila že uradno ugotovljena, na kar naj bi bilo sodišče vezano. Med udeleženkami je očitno sporna metoda vrednotenja vrnjenih nepremičnin. V. R. je predlagala oceno vrednosti v času vrnitve nepremičnin, ostale udeleženke pa predlagajo vrednotenje po cenah iz nadaljnjih kupoprodajnih pogodb. Udeleženke bodo morale svoje pravice uveljavljati v pravdi.

13Zaradi navedenega in ker ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbi zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Glej sklep VSL II Cp 2864/2012 z dne 6. 2. 2013, točka 7. obrazložitve.

(2) Glej drugi odstavek 8. člena ZPVAS.