VSL sodba II Cp 700/2013

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da je izročilna pogodba in sporazum o odpovedi o neuvedenem dedovanju, sklenjena 8. 6. 2009 med J. Z. kot izročevalcem, tožencem S. Z. kot prevzemnikom, Z. Z. kot sopogodbeno stranko, J. Z. kot dednim upravičencem in S. F. kot dedno upravičenko, v notarskem zapisu št. SV-340/2009, brez učinka proti tožnici, kolikor je potrebno za poplačilo terjatve po sodbi Okrožnega sodišča v Krškem P 193/2009 v znesku 11.240,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 9.803,54 EUR od 21. 9. 2009 dalje do prenehanja obveznosti in od zneska 1.437,18 EUR od 14. 3. 2011 do prenehanja obveznosti ter pravdnih stroškov v znesku 4.147,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 4. 2012 dalje in je toženec dolžan tožnici zaradi poplačila te terjatve dopustiti izvršbo na nepremičnine in premičnine. Odločilo je še, da je tožnica dolžna povrniti tožencu pravdne stroške v znesku 1.359,00 EUR.

2Zoper takšno odločitev je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku. Navaja, da so ZPIZ in organizacije za plačilni promet zadrževali dolžnikova denarna sredstva po začasni odredbi P 193/2009 z dne 1. 6. 2011. Po sklepu o izvršbi I 97/2012 z dne 30. 5. 2012, ki se vodi za prisilno poplačilo tožničine terjatve po pravnomočni sodbi P 193/2009 z dne 1. 6. 2011, ni zadržanih sredstev. Denarna sredstva so torej zadržana na podlagi začasne odredbe, ne pa sklepa o izvršbi za poplačilo terjatve, ki izhaja iz sodbe P 193/2009. ZPIZ še ni začel z odtegovanjem denarnih sredstev tožnikove pokojnine za realizacijo sklepa o izvršbi I 97/2012. Od navedenega sklepa ima boljši vrstni red sklep I 179/2009. Ko bo na dan 31. 5. 2014 ZPIZ lahko začel z odtegovanjem denarnih sredstev dolžnikove pokojnine v višini 300,07 EUR mesečno, bo terjatev znašala že 20.760,62 EUR. Tega pravno relevantnega dejstva sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe ni ugotovilo. Banka 1 je 22. 6. 2012 na račun pooblaščenke plačala 2.269,39 EUR. Ta sredstva so bila izplačana v nasprotju z začasno odredbo Z5/2012. Ta sredstva, ki jih je banka 1 plačala na fiduciarni račun tožničine pooblaščenke, je iz svojih sredstev vrnila na dolžnikov račun. Ta sredstva bo banka 1 lahko terjala od tožnice nazaj. Sredstva v višini 1.686,38 EUR, ki so zadržana na podlagi začasne odredbe iz zadeve P 193/2009 bodo zaradi prenehanja veljavnosti začasne odredbe sproščena. Sodišče je pri ugotavljanju, ali ima dolžnik zadosti sredstev za poplačilo tožničine terjatve, napačno upoštevalo znesek 2.269,00 EUR. Tudi sredstva pri banki 2 so bila zadržana na podlagi začasne odredbe iz P 193/2009, kar pomeni, da tožničina terjatev iz teh sredstev ne bo mogla biti poplačana. Enako velja glede sredstev zadržanih pri banki 3 v višini 2.382,01 EUR. Iz teh sredstev bodo na podlagi vrstnega reda najprej poplačane druge terjatve. Tožnica ima pravico biti poplačana v celoti takoj. Tožničina celotna terjatev bi morala biti že davno poplačana, zato je v nasprotju z določili OZ stališče prvostopenjskega sodišča, da bi morala tožnica za poplačilo svoje celotne terjatve čakati na posamezna nakazila ZPIZ in da zato njen zahtevek ni utemeljen, ker obstaja neka oddaljena in teoretična možnost, da bo tožnica z odtegljaji od tožnikove pokojnine oziroma z nakazili ZPIZ nekoč vendarle v celoti poplačana. Za utemeljenost tožbe zaradi izpodbijanja tožnikovih pravnih dejanj ni potrebno, da bi moral dolžnik predhodno bankrotirati, bistveno je, da dolžnikovo premoženje ne zadošča za celotno poplačilo upnika. Opozarja, da je trditveno in dokazno breme glede dejstva, ali je imel dolžnik zadosti sredstev za poplačilo tožničine terjatve na toženi stranki, vendar pa temu dokaznemu bremenu ni zadostila. Toženec ni zatrjeval pri katerih organizacijah naj bi bila zadržana dolžnikova sredstva po sklepu o izvršbi I 97/2012 z dne 30. 5. 2012, prav tako pa tudi ni navedla na katerem mestu (vrstni red) za prisilno poplačilo se nahaja navedeni sklep o izvršbi. Prvostopenjsko sodišče tako ni moglo ugotavljati ali se bodo po sprostitvi dolžnikovih denarnih sredstev, ki so zadržana na podlagi obravnavane začasne odredbe, le-ta uporabila za prisilno poplačilo tožničine terjatve, ki se izterjuje v zadevi I 97/2012 ter v kolikšni višini.

3Pritožba ni utemeljena.

4Tožnica izpodbija izročilno pogodbo, ki jo je sklenil toženec z njenim dolžnikom v obsegu potrebnem za poplačilo njene terjatve po sodbi Okrožnega sodišča v Krškem P 193/2009 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2494/2011 in po kateri je dolžnik dolžan plačati tožnici 11.240,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 4.147,53 EUR. Za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj je aktivno legitimiran upnik, če je resno ogrožena njegova možnost poplačila. Če upnik lahko uspe s poplačilom na kakršenkoli drug način, tudi s težavami, pogoji za izpodbijanje niso podani (1). Obligacijski zakonik (OZ) tako določa dva pogoja potrebna za utemeljenost tožbe na izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj, in sicer zapadlost terjatve in neplačevitost. Terjatev mora biti zapadla, ne glede na to, kdaj je nastala, neplačevitost pa mora biti objektivna, oziroma, da dolžnikovo premoženje ne zadošča za poplačilo upnika. Napačno je pritožbeno stališče, da je dokazno breme objektivne neplačevitosti na dolžniku. Upnik je tisti, ki mora dokazati dolžnikovo neplačevitost. Pri tem pride kot dokaz objektivne neplačevitosti v poštev predvsem dejstvo, da je bila delno ali v celoti neuspešna izvršba denarne terjatve na dolžnikovo premoženje (2).

5Prav tako ne drži pritožbena trditev, da naj bi toženec v postopku zatrjeval zgolj, da naj bi bila na dolžnikovih računih pri organizacijah za plačilni promet zadržana sredstva po začasni odredbi izdani v postopku P 193/2009, ki ne velja več, ne pa tudi v izvršilnem postopku I 97/2012 v katerem tožnica izterjuje svojo terjatev po omenjeni sodbi P 193/2009. Toženec je že pred prvim narokom za glavno obravnavo (pripravljalna vloga z dne 4. 7. 2012) navajal, da ne drži trditev tožnice, da izvršba I 97/2012 ne bo uspešna. Navedel je, da iz navedenega izvršilnega postopka izhaja, da ima dolžnik na računih organizacij za plačilni promet, na katere je predlagana izvršba, denarna sredstva, s katerimi se bo lahko poplačala terjatev tožeče stranke. Na prvem naroku za glavno obravnavo (29. 8. 2012) pa je navedel, da so navedena denarna sredstva na podlagi sklepa o izvršbi I 97/2012 zadržana oziroma blokirana in zadoščajo za poplačilo terjatve po sodbi P 193/2009. Enako pa je navedel tudi na zadnjem naroku za glavno obravnavo (5. 10. 2012). Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je tožnica zaradi izterjave obravnavane terjatve vložila predlog za izvršbo pod opr. št. I 97/2012 in da je izvršilno sodišče predlagano izvršbo dovolilo. Iz omenjene izvršilne zadeve tudi izhaja, da so organizacije za plačilni promet prejele sklep o izvršbi v izvršitev. V skladu s 138. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) to pomeni, da so denarna sredstva, ki jih ima dolžnik pri navedenih organizacijah za plačilni promet blokirana v višini obveznosti iz sklepa o izvršbi. Ne drži torej pritožbena trditev, da je zadržanje denarnih sredstev pri navedenih organizacijah za plačilni promet posledica začasne odredbe, ki ne velja več in da bodo zato sproščena.

6Pravilen pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da so navedena sredstva zadostna za izpolnitev tožničine terjatve. Pri tem je neutemeljena pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje zmotno upoštevalo znesek 2.269,32 EUR kot delno poplačilo terjatve. Tudi, če bo morala tožnica ta sredstva vrniti na dolžnikov račun, bo to pomenilo, da se je za ta znesek povečala njegova plačevitost. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče upoštevalo sredstva, ki naj bi jih imel dolžnik enkrat v prihodnosti. To velja delno le za denarno terjatev tožnika, ki jo ima pri ZPIZ in na katero ni predlagana omenjena izvršba. ZPIZ pa ima po omenjeni začasni odredbi še vedno pridržanih 198,26 EUR, prav tako pa že od oktobra 2010 odteguje po 62,32 EUR mesečno, kar med strankama ni sporno. Gre za sredstva, ki vplivajo na dolžnikovo plačevitost in na katera lahko tožnica razširi omenjeno izvršbo. Poleg že omenjenih sredstev pri banki 1 pa ima dolžnik pri banki 2 sredstva v višini 13.050,00 EUR in pri banki 3 2.382,01 EUR, ki so, kot je bilo navedeno, blokirana na podlagi omenjenega izvršilnega sklepa. Sodišče prve stopnje je v sklepu navedlo, da ima tožničina terjatev, ki jo izterjuje v zadevi I 179/2009 prednost, kar pa ne vpliva na pravilnost izpodbijane odločitve. Iz omenjenega izvršilnega spisa namreč izhaja, da je tožnica kot upnica omejila izvršbo v navedeni zadevi po delnem poplačilu glavnice iz naslova prodaje vrednostnih papirjev na znesek 166,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7Ker je bilo dokazno breme objektivne neplačevitosti na tožnici in ker ta ni dokazala, da bo izvršba njene denarne terjatve na dolžnikovo premoženje neuspešna, je prvostopenjsko sodišče pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi neizpolnjenosti pogojev za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj določenih v 255. členu OZ. Pritožba se tako izkaže za neutemeljeno in jo je bilo treba zavrniti ter potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) M. Juhart v Obligacijski zakonik s komentarjem (Splošni del, 2. knjiga, str. 253).

(2) Ibidem, str. 255.