VSL sodba I Cp 516/2013

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh plačati 481,95 EUR stroškov za odgovor na pritožbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 25.000,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo in za plačilo 8,00 GBP ter 17,50 GBP odškodnine za premoženjsko škodo s pripadki. Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi stranki plačati 1.549,09 EUR pravdnih stroškov.

2Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh razlogov po 338. členu ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je izkazala nastanek premoženjske škode iz naslova neupravičeno zaračunanih provizij za dvig gotovine v tujini. Tudi zavrnitev zahtevka za nepremoženjsko škodo je zmotna. Tožena stranka je s prepočasnim reševanjem reklamacij, z opominjanjem tožnice na plačilo nečesa, česar ni bila dolžna, in z ožigosanjem z negativnim predznakom dolžnice, posegla v njene osebnostne pravice do dobrega imena, osebnega dostojanstva in notranjega miru ter ji povzročila duševne bolečine, tudi v obliki stresa. Sodišče neutemeljeno ni dopustilo izvedbe predlaganih dokazov o intenzivnosti duševnih bolečin tožnice. Graja tudi odločitev o stroških postopka.

3Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe. Pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da ne gre za pravno priznano škodo. Poleg tega iz pravnomočne sodbe izhaja, da ni bilo protipravnega ravnanja tožene stranke, ki je pravilno zaračunavala provizijo za dvig gotovine v tujini, zaradi česar so bile reklamacije tožnice neupravičene in jih tožena stranka ni bila dolžna priznati. Z nepriznanjem reklamacij ni posegla v osebnostne pravice tožnice. Sploh pa tožnica ni izpolnjevala obveznosti do tožene stranke, kot je sama priznala.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnica je s tožbo zahtevala odškodnino za premoženjsko škodo, ki naj bi ji nastala zaradi neupravičeno zaračunane provizije za dvig gotovine v tujini, in sicer 4-odstotno provizijo v znesku 8,00 GBP po računu št. 000 (sklic) za dvig 200,00 GBP gotovine v Londonu dne 02.03.2007 in provizijo v znesku 17,50 GBP po računu št. 001 (sklic) za dvig 437,45 GBP gotovine v Londonu dne 04.05.2007. Prvostopenjsko sodišče je v 7. odstavku na 4. strani sodbe pravilno presodilo, da protipravnega ravnanja tožene stranke ni, ker iz pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani VI P 1619/2008 z dne 10.03.2011 izhaja, da je toženka tožnici upravičeno zaračunavala provizijo za dvig gotovine v tujini na podlagi 5. člena Pravil in pogojev za članstvo v X. Tožnica je bila dolžna plačati pravilno zaračunano provizijo, zato tožbeni zahtevek za vračilo provizije kot odškodnine za premoženjsko škodo ni utemeljen. Pritožbeno sodišče še dodaja, da tožnica ni trdila, še manj pa izkazala, da bi navedena zneska provizije toženi stranki kadarkoli plačala. Zneska provizije sta namreč na plačanih računih v prilogah spisa (A1, A2, A6) zavedena kot stornirana (z minusom spredaj) in nista všteta v končni znesek računa. Tožnica je zatrjevala, da naj bi tožena stranka provizijo zaračunala dvakrat, vendar tega ni dokazala. Na računih je provizija stornirana, v odprtih on-line postavkah (2. stran priloge A6) pa je zaračunana le enkrat in ne dvakrat, kot trdi tožnica. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnica z ničemer ni izkazala obstoja vtoževane premoženjske škode.

6Tožnica je od tožene stranke zahtevala tudi 25.000,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo, zaradi posega v osebnostno pravico do dobrega imena in časti (179. člen OZ).

7Kot protipravno ravnanje tožene stranke je tožnica navajala:

da je toženka neutemeljeno zaračunala zamudne obresti, zaradi česar je morala tožnica vložiti reklamacijo (ki je bila uspešno rešena);

da toženka ni pravočasno poravnala zavarovalne premije, ki jo je tožnica plačala prek X, zaradi česar je tožnica od zavarovalnice po krivici dobila opomin in bila vpletena v reševanje dolžniško-upniških razmerij med toženo stranko in zavarovalnico;

da je toženka ustvarjala konfliktne situacije, ker je neupravičeno zaračunavala provizijo za dvig gotovine v tujini, in to kar dvakrat, nato pa ni rešila reklamacije v 8-dnevnem roku iz Zakona o varstvu potrošnikov;

da je toženka poskušala tožnico ožigosati z negativnim predznakom prek izvršilnega postopka;

da je toženka tožnici onemogočila nadaljnje poslovanje s kartico X;

da je toženka tožnico neupravičeno vodila kot plačnika z zamudo in jo z opomini opominjala na plačilo nečesa, česar ni bila dolžna plačati.

8Tožnica je zatrjevala, da je bila zaradi ravnanja tožene stranke vznemirjena, obremenjena s pisanjem reklamacij, poseženo je bilo v notranji mir in osebnostne pravice, doživela je hud stres in občutek ponižanosti ter osebnostnega razvrednotenja.

9Da nastane nepogodbeno razmerje odgovornosti za škodo, morajo biti kumulativno izpolnjene štiri predpostavke civilnega delikta: 1.) škodljivo ravnanje mora biti nedopustno (protipravno), 2.) nastati mora pravno priznana škoda, 3.) podana mora biti vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter 4.) podana mora biti odgovornost (1).

10Sodišče prve stopnje je v 7. odstavku na 4. strani sodbe pravilno izpostavilo, da protipravno ravnanje tožene stranke ni izkazano, ker je glede na že obrazloženo tožena stranka upravičeno zaračunavala provizijo za dvige gotovine v tujini in so bile reklamacije tožnice neupravičene. Dolg tožnice do toženke je dejansko obstajal, kar je tožnica tekom postopka sama priznala (list. št. 51, 52) in kar je pokazal tudi pravdni postopek, v katerem je bila izdana sodba in tožnici naloženo plačilo dolga. Zato je tožena stranka tožnici upravičeno pošiljala opomine, preklicala kartico in na koncu dolg izterjala preko sodišča. Pritožbeno sodišče dodaja, da tudi sicer v ravnanju tožene stranke ni bilo nič nedopustnega, saj tudi tožnica ne navaja ničesar, kar ni običajno urejanje poslovnih odnosov s tožnico (reševanje reklamacij, pošiljanje opominov). Uslužbenci tožene stranke so bili do tožnice ves čas vljudni in spoštljivi in do nje niso izražali vrednostnih sodb. Pogoj za zatrjevani civilni delikt je, da ne gre za subjektivno dojemanje kršitve, temveč mora biti podana protipravnost ravnanja v objektivnem pogledu (2). Navedeno ravnanje pa objektivno gledano ne pomeni civilnega delikta razžalitve dobrega imena in časti (laesio honoris).

11Pritožba neutemeljeno graja odločitev o stroških pravdnega postopka. Sodišče je pravilno in povsem v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) pri vrednosti spornega predmeta 25.000,00 EUR, kar je 54.466 točk (1. odst. tar. št. 18), odmerilo za pravdo potrebne stroške tožene stranke: 700 točk za odgovor na tožbo (1. odst. tar. št. 19), 700 točk za prvo pripravljalno vlogo (1. odst. tar. št. 19), 700 točk za prvi narok za glavno obravnavo dne 21.05.2012 (1. odst. tar. št. 20), ki je trajal 40 minut, 50 točk za trajanje tega naroka (1. odst. 7. člena OT), 350 točk za nadaljnji narok dne 09.07.2012 (2. odst. tar. št. 20), kar je 50 % nagrade glede na vrednost spornega predmeta po tar. št. 18, 50 točk za končno poročilo stranki (1. odst. tar. št. 40), skupno 2550 točk, izdatke v pavšalnem znesku 2 % od skupne vrednosti storitve do 1000 točk v višini 20 točk in še 1 % od presežka nad 1000 točk v višini 15,50 točk (3. odst. 13. člena OT), skupno 2.585,50 točk, vse povečano za 20 % DDV (517,10 točk), kar skupaj znaša 3.102,60 točk x 0,459 EUR (vrednost točke), kar znaša 1.424,09 EUR, s prišteto sodno takso za odgovor na tožbo v znesku 125,00 EUR je skupni znesek 1.549,09 EUR, kot ga je pravilno izračunalo že sodišče prve stopnje. Pritožba se zmotno sklicuje na napačno odmero nagrade za drugo pripravljalno vlogo tožene stranke, ki je v zadevi sploh ni bilo, saj je tožena stranka vložila le odgovor na tožbo in prvo pripravljalno vlogo. Pritožnica tudi napak očita, da sodne takse za odgovor na tožbo ni, saj je bila sodna taksa za odgovor na tožbo določena v takrat veljavni tar. št. 2/1 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in jo je tožena stranka tudi plačala (list. št. 83).

12Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso bili podani (350. člen ZPP), je bilo treba neutemeljeno pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

13Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. členu ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, kot izhaja iz izreka te sodbe. Priznani potrebni stroški odgovora na pritožbo v skladu z Odvetniško tarifo predstavljajo po tar. št. 21 število točk glede na vrednost spornega predmeta po tar. št. 18 (700 točk), povečano za 25 % (175 točk), skupno 875 točk, vse povečano za 20 % DDV (175 točk), kar znaša 1050 točk x 0,459 EUR (vrednost točke), kar pomeni skupni znesek 481,95 EUR.

(1) Sodba in sklep II Ips 821/2005 z dne 14.04.2008.

(2) Sodba II Ips 634/2003 z dne 23.12.2004.