VSC sodba Cp 389/2004

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka sama trpi stroške odgovora za pritožbo.

:

Sodišče prve stopnje je v celoti vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi I I 2001/1719 z dne 20.6.2002, po katerem je tožena stranka dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki znesek 206.588,76 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.2.2000 dalje do plačila in 12.100,00 SIT izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.6.2002 dalje do plačila. Toženi stranki je tudi naložilo, da mora povrniti tožeči stranki nastale pravdne stroške v višini 189.687,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.2.2004 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.

Zoper to sodbo je tožena stranka vložila laično pritožbo v kateri navaja, da je družba od prejšnjega direktorja vodena slabo, partnerji so zahtevali menjavo direktorja, vendar je prej prišlo do ukinitve družbe in brisanja iz registra. Tudi ni upoštevno dejstvo, da so imeli ostali partnerji enak v večini primerov pa večji vpliv na poslovanje družbe kot pritožnik, predvsem direktor. Zato bi v primeru odgovornosti morali nositi svoj delež.

Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo, ter predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo po uradni dolžnosti v skladu z dol. 350. člena ZPP in pri tem ugotovilo, da absolutno bistvene kršitve določil pravdnega postopka iz čl. 339/II ZPP, nakar mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti ni bilo. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo določilo Zakona o finančnem poslovanju podjetij ZFPPod in Zakona o gospodarskih družbah (ZGD) in sicer določilo čl. 27/IV ZFPPod in 294 ZGD. Po teh določilih je podana neomejena solidarna odgovornost družbenikov za obveznosti družb, ki so bile izbrisane iz sodnega registra, ker se niso uskladili z dol. ZGD oziroma, ker niso imeli premoženja. Odločitev sodišča prve stopnje, ko je ugodilo zahtevku je tudi v skladu z Ustavno odločbo U-I-135/00 z dne 4.11.2002, ki je med drugim ugotovilo, da je potrebno, ker vsi družbeniki niso imeli enakega vpliva na poslovanje družbe, ločiti aktivne družbenike, ki so odgovorni za obveznosti družbe in ne prave pasivne družbe, ki za obveznost družbe ne odgovarjajo. Družbenik, ki se hoče rešiti izpolnitve obveznosti izbrisane družbe, pa mora dokazati, da je bil pasivni družbenik. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvam sodišča prve stopnje, da toženec v postopku ni dokazoval niti dokazal, da je bil pasivni družbenik. Tudi pritožbene pavšalne navedbe, da so imeli drugi zlasti direktor večji vpliv, tudi ni mogoče upoštevati. Pritožnik tako ni dokazal, da je bil pasivni družbenik in je zato odločitev sodišča prve stopnje, ko je ugodilo zahtevku povsem pravilna. Tudi uradno opravljen materialni preizkus izpodbijane sodbe v odločitvi o višini iztoževanega zneska je pokazal, da je odločitev sodišča prve stopnje glede na priložene listine (račun), ko je zahtevku v iztoževani višini ugodilo v celoti tudi pravilno.

Glede na navedeno ter skladno z dol. čl. 353 ZPP je bilo pritožbo tožene stranke zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče pa tožeči stranki stroškov za odgovor na pritožbo ni prisodilo, ker jih skladno z dol. čl. 155 ZPP ni mogoče šteti kot potrebne stroške, saj k razjasnitvi zadeve niso v ničemer soprispevali.