VSL sklep II Cp 145/99

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v točki 2a izreka, kolikor se ta nanaša na tretje toženo stranko, razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 8.1.1997 (II Cp 939/95) že enkrat odločilo o pritožbah tožnika, druge tožene in tretje tožene stranke proti sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani, z dne 15.5.1995, opr. št. II P 636/95-119, in vse pritožbe kot neutemeljene zavrnilo in v izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Proti sodbi Višjega sodišča v Ljubljani sta vložila revizijo tožeča in tretje tožena stranka, Vrhovno sodišče Republike Slovenije pa je nato s sodbo in sklepom, opr. št. II Ips 205/97, z dne 9.12.1998, revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno, reviziji tretje tožene stranke pa je ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje v delu, ki se nanaša na zavrnitev pritožbe tretje tožene stranke (zajeto pod točko 2a izreka sodbe sodišča prve stopnje) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Sodišče druge stopnje je tako ponovno obravnavalo pritožbo tretje tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v delu, ki se nanaša na tretje toženo stranko in to v obsegu v skladu z napotilom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije - to je v točki 2a izreka sodbe sodišča prve stopnje. Tretje tožena stranka je vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, ki jih predvideva Zakon o pravdnem postopku (ZPP/77) v 1. odstavku 353. člena. V pritožbi navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da gre pri sistemu S. za avtorsko delo, na katerem ima tožnik avtorske pravice. Tak sistem namreč po pritožnikovem mnenju ni nič novega, ampak gre za znan in velikokrat uporabljen sistem krmiljenja podatkov. Sodišče ne utemeljuje posebej, zakaj naj bi ta sistem štelo za tako stvaritev, da bi lahko uživalo avtorsko zaščito po avtorskem pravu. Sodba tako nima razlogov o tem odločilnem dejstvu in gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče pa je po mnenju pritožnika tudi popolnoma neutemeljeno naložilo prvi in tretji toženi stranki nerazdelno plačilo zneska 2.057,40 SIT z obrestmi. Dejstvo je, da je prišlo do razveze pogodb med prvo toženo stranko in K.... Toda K... tudi po razvezi teh pogodb ni sklenila novih pogodb s prvo in tretje toženo stranko in se je očitno v celoti odrekla takemu ali podobnemu sistemu operativnega planiranja in krmiljenja, kot je S. Tako pravico je K... kot pogodbena stranka brez dvoma imela in iz nobene okoliščine ali dokaza v spisu ne izhaja, da bi prvo in tretje tožena stranka povzročili to, da se je K... dokončno odpovedala uvedbi takega sistema v svojo proizvodnjo. Sodišče tudi ni izvajalo nobenih dokazov v tej smeri in torej nima osnove za to, da posledice odstopa K... od pogodb oziroma od naročila sistema, pripisuje prvo in tretje toženi stranki. Sodba sodišča bi bila po mnenju pritožnika utemeljena, če bi prva in tretje tožena stranka kasneje sklenili pogodbi s K... in izločili tožnika iz tega posla. Toda to se ni zgodilo in K... še do danes ni sklenila nobenega takega posla in naročila kakršnokoli opremo za operativno planiranje krmiljenja proizvodnje. Sodišče prve stopnje je nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje. Tožnik bi glede na dejanske okoliščine lahko imel zahtevek do K…., če je ta odstopila od pogodbe in sicer na podlagi določil člena 629 Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), če je kakšno delo že opravil, nikakor pa ni upravičen kaj terjati od prve in tretje tožene stranke. Predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Pritožba je utemeljena. Sodišče prve stopnje je tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da sistem operativnega planiranja in krmiljenja (sistem S.) predstavlja avtorsko delo in da je treba tožniku priznati vlogo naročnika oziroma organizatorja ustvarjanja avtorskega dela v smislu 1. odstavka 25. člena Zakona o avtorski pravici (ZAP). Po določilu 1. odstavka 3. člena ZAP velja za avtorsko delo stvaritev s področja književnosti, znanosti in umetnosti in drugih področjih ustvarjalnosti, ne glede na vrsto, način in obliko izražanja, če ni v tem zakonu drugače določeno. Avtor je tisti, ki je delo ustvaril (1. odstavek 8. člena ZAP), v primeru, kadar ena ali več oseb organizira ustvarjanje avtorskega dela, pri katerem sodeluje več sodelavcev, ki niso z njo oziroma z njimi v delovnem razmerju (naročnik), pa je imetnik avtorske pravice na delu kot celoti naročnik, razen če ni v pogodbi drugače določeno (1. odstavek 25. člena ZAP). Sodelavci pa obdržijo avtorsko pravico vsak na svojem prispevku. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi podrobno navedlo tožnikovo delo na sistemu organizacije, planiranja in krmiljenja (S.) ter ob presoji vseh dokazov tudi po mnenju pritožbenega sodišča utemeljeno zaključilo, da je treba tožniku priznati vlogo naročnika oziroma organizatorja ustvarjanja navedenega avtorskega dela. Pritožba nima prav, ko trdi, da pri sistemu SOPIK ne gre za ničesar novega. Že sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo treba vložiti veliko dela, truda in ustvarjalnosti v stvaritev tega dela in da ta sistem zato predstavlja avtorsko delo, čeprav so bili morda določeni podobni sistemi v svetu tedaj že znani. Pritožbene navedbe v zvezi s tem so tako neutemeljene. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev glede tega, da gre za avtorsko delo, tudi obrazložilo, tako da je sodbo moč preizkusiti in zato ne gre za bistveno kršitev določb postopka, ki jo zatrjuje pritožba. V tem delu je torej pritožba neutemeljena. Utemeljena pa je pritožba tretje tožene stranke v delu, ki se nanaša na pogodbe s podjetjem K.... Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe navaja, da sta bili potem, ko sta bili pogodbi št. 276/88 in št. 276 A/88 z dne 29.3.1988 z dogovorom z dne 23.5.1988 razveljavljeni, dne 1.6.1988 sklenjeni novi pogodbi št. 310/88 in 311/88 BEST, kateri je sklenil tretji toženec preko prve tožene stranke in da je tretji toženec pridobil tudi dohodek po tej pogodbi. Pritožba trdi, da K... po razvezi pogodb ni sklenila novih pogodb s prvo in tretje toženo stranko in se je očitno v celoti odrekla takemu ali podobnemu sistemu operativnega planiranja in krmiljenja. Glede na takšne pritožbene navedbe in listine v spisu (npr. dopis podjetja K... z dne 18.12.1991, kjer to podjetje navaja, da do realizacije podpisanih pogodb ni prišlo) se pritožbenemu sodišču vzbuja dvom v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, to je v ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta bili novi pogodbi realizirani (sodišče prve stopnje namreč navaja tudi, da je tretje tožena stranka dobila dohodek po tej pogodbi). Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tretje tožene stranke ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v točki 2a, kolikor se ta nanaša na tretje toženo stranko, na podlagi določbe 1. odstavka 370. člena ZPP/77 razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje dopolni dokazni postopek (vpogleda vse listine v spisu in glede na predloge strank izvede tudi druge dokaze) in ugotovi, ali sta bili res sklenjeni in realizirani novi pogodbi s K. z dne 1.6.1988 oziroma ali je tretje tožena stranka bila kakorkoli okoriščena s tem poslom. V primeru, da do realizacije teh pogodb ni prišlo, pa pritožbeno sodišče zaenkrat ne vidi podlage, na podlagi katere bi tožeča stranka lahko zahtevala plačilo od tretje tožene stranke (v višini polovice vrednosti sklenjenega in nato razveljavljenega posla s K... z dne 29.3.1988).