VSL sklep II Cp 816/2000

Pritožba prvo toženke M.O. se zavrže.

Pritožba drugega toženca B.O. se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje delno ugodilo ugovoru tožene stranke in sklep o izdani začasni odredbi spremenilo tako, da je drugemu tožencu B.O., v zavarovanje denarne terjatve tožnika, prepovedalo razpolaganje in dvig denarnih sredstev z njegovega tekočega računa pri A banki d.d. Ljubljana, navedenega v izreku, A banki pa je prepovedalo tožencu B.O. izplačilo ali izročitev denarnih sredstev s tega računa in sicer do 2/3 prejemkov, na katere se seže z izvršbo, vendar tako, da dolžniku ostane najmanj znesek v višini zajamčene plače.

Proti temu sklepu sta oba toženca vložila pravočasno pritožbo. Navajata, da vlagata pritožbo iz razloga kršitve določb o pravdnem postopku, nepopolne in napačne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi pritožbe navajata, da je sodišče sklep o začasni odredbi izdalo v popolnem nasprotju z izvršilnim pravom. Sodišče povzroča nepopravljivo škodo, če bo sklep ostal v veljavi. Sodišče naj obrazloži in pove kako naj preživi štiričlanska družina, če bo ta sklep ostal v veljavi. Ogrožena je dobrina - eksistenca družine, ki je v našem pravnem redu večja vrednota, kot pa, da sodišče po vsej sili, ker je poprej z izdajo začasne odredbe ravnalo očitno protizakonito, sedaj to korigira na način, da zadosti normam, ki jih je poprej kršilo. Začasna odredba je v neskladju s pravnim redom in Ustavo RS. Če sodišče rubi posamezniku, mu mora ostati najmanj toliko, da ni ogrožena njegova eksistenca in življenjski minimum. Zakon ne gre tolmačiti tako, da naj bi bil življenjski minimum tistemu, ki se mu rubi, garantiran, njegovi družinski člani pa naj kar umrejo. Sodišče ne upošteva podatkov o t.i. košarici in o življenjskem minimumu in dela grobe napake zoper moralo in naravno pravo. Sodnica je narok za preizkus upravičenosti izdaje začasne odredbe vodila v smeri razsojanja o glavni stvari. Sodnici ni bilo potrebno razpisati naroka za ugotovitev, da je bila ara dana (zato je verjetnost terjatve izkazana), to je bilo jasno, vendar je sodnica sedaj že determinirala odločitev o glavni stvari, saj točno to iz navedenega sklepa izhaja. Sodišče je, ne da bi zaslišalo zastopnika tožencev M., pavšalno navedlo, da ga ne prepričajo navedbe, da tožnik ni imel denarja. Sodišče je ravnalo pristransko, saj je odločilo o glavni stvari. Da tožnik ni imel denarja se lahko izkaže z zaslišanjem Megliča. Enako velja glede zaslišanja predstavnika T.. Sodišče ne more odločati o stvareh, ki jih ni dokazno preizkusilo. Tudi 80. čl. ZOR je sodišče pristransko tolmačilo.

Pritožba prve toženke M.O. ni dovoljena, pritožba drugega toženca B.O. pa ni utemeljena.

Po določbi 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljnjem besedilu ZIZ) se v postopku zavarovanja smiselno uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku, če ni v tem, ali v kakšnem drugem zakonu drugače določeno. Ob odsotnosti specialnih določb je pritožbeno sodišče, pri odločanju o pritožbi, upoštevalo tudi določbe ZPP. Po 366. čl. ZPP se v postopku s pritožbo zoper sklep smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za pritožbo zoper sodbo, razen določb o odgovoru na pritožbo in o obravnavi pred sodiščem druge stopnje. Določba 1. odst. 333. čl. ZPP daje pravico do pritožbe le strankam postopka (1. odst. 363. čl. ZPP). Odločba sodišča prve stopnje o začasni odredbi se nanaša samo na drugega toženca, B.O.. Pritožba prve toženke zoper odločitev, ki se nanjo ne nanaša, ni dovoljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrglo, ker ni dovoljena (1. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 352. čl. ZPP).

Pritožba ne obrazloži trditve, da je sodišče prve stopnje pri izdaji odločbe kršilo določbe Zakona o pravdnem postopku. Pritožbeno sodišče je zato, na podlagi 2. odst. 350. čl. ZPP, v zvezi s 15. čl. ZIZ, ugotavljalo ali je bila v postopku pred prvostopenjskim sodiščem storjena katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih mora paziti po uradni dolžnosti. Ugotovilo je, da nobena od teh kršitev ni bila storjena. Sodišče prve stopnje je kot materialno podlago presoje utemeljenosti predlagane začasne odredbe upoštevalo določbo 1. in 2. odst. 270. čl. ZIZ. Upoštevalo je, da sme sodišče izdati začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če je terjatev verjetno izkazana in če upnik verjetno izkaže nevarnost, da je zaradi dolžnikovega ravnanja uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Glede na to, da je začasna odredba sredstvo za zavarovanje bodoče prisilne izvršitve sodne odločbe, zakon predpisuje obveznost, da mora biti terjatev tožeče stranke verjetno izkazana. V tem je razlog, da je prvostopenjsko sodišče ugotavljalo verjetnost terjatve in je brez utemeljene podlage pritožbeni očitek, smiselno da je sodišče prve stopnje prejudiciralo odločitev o tožbenem zahtevku. Na osnovi izpovedbe tožnika kot tudi obeh tožencev in po vpogledu v predloženih listin je sodišče prve stopnje, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, napravilo pravilen sklep, da obstajajo razlogi, ki kažejo na obstoj zatrjevane terjatve tožnika in je tedaj pravilen sklep sodišča prve stopnje, da je njegova terjatev verjetno izkazana. Za zaključek o verjetnem obstoju terjatve zadošča, da so razlogi, ki govorijo za resničnost določenega pravno odločilnega dejstva močnejši in številčnejši kot pa razlogi, ki govorijo proti. Kot povedano, pritožbeno sodišče soglaša s sklepom sodišča prve stopnje, da izpovedbe pravdnih strank in listinski dokazi omogočajo zaključek o verjetnem obstoju tožnikove terjatve in tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zaslišanje prič ni potrebno. Pritožba pravilnosti zaključka prvostopenjskega sodišča o tem, da je podana nevarnost, da bo uveljavitev denarne terjatve tožeče stranke onemogočena ali precej otežena, ne izpodbija. Ob neprerekanih dejstvih, da sta toženca, kljub temu, da sta od tožnika prejela aro in se z njim dogovarjala o prodaji nepremičnine, le to v istem času prodala tretji osebi, da razen parcele v B. drugega premoženja nimata, da je zaposlen le drugi toženec, sprejelo pravilno odločitev, da je izpolnjena tudi druga predpostavka za izdajo predlagane začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tudi določbo 1. točke 1. odst. 102. čl. ZIZ. S to določbo je že zakonodajalec upošteval eksistenčni minimum dolžnika oz. njegovih družinskih članov. Nikakršne pravne podlage ni imelo sodišče prve stopnje, da bi izven zakonskih okvirov drugemu tožencu oz. njegovim družinskim članom zagotovilo višji eksistenčni minimum, kot mu ga priznava zakon.

Po navedenem se pokaže, da pritožba drugega toženca ni utemeljena in jo je zato pritožbeno sodišče kot takšno zavrnilo, sklep sodišča prve stopnje pa v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).