VSL sklep II Cpg 1245/2001

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. tč. sklepa) razveljavi ter se zadeva vrne v nov postopek.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom določilo izvršitelja ter sklenilo, da mora upnik v osmih dneh založiti 50.000,00 SIT predujma na žiro račun izvršitelja. V pritožbi je upnik navedel, da je že dne 5.7.1999 plačal 5.000,00 SIT predujma za rubež, pri čemer pa ga sodišče ni obvestilo, ali je bil le-ta sploh opravljen. Zaradi tega je sodišče neupravičeno naložilo plačilo stroškov izvršilnega postopka v višini 50.000,00 SIT, saj ima še vedno neporabljen predujem v znesku 5.000,00 SIT. Pritožba je utemeljena. Pritožnik ima prav, ko pravi, da mu je sodišče prve stopnje neupravičeno naložilo plačilo izvršilnih stroškov v višini 50.000,00 SIT. Stroške, povezane z opravo izvršbe, plača najprej upnik (1. odst. 38. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ)) in sicer v obliki predujma, ki mu ga določi sodišče v sklepu o določitvi izvršitelja (2. odst. 38. čl. ZIZ). Skladno z 11. čl. Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (v nadaljevanju: Pravilnik) sodišče določi višino predujma na podlagi lastne ocene stroškov, ki bodo predvidoma nastali z opravo dejanja izvršbe, vendar najmanj v višini 150% cene storitev po tar. št. 1, kar za obravnavano zadevo, upoštevajoč vrednost zahtevka, znaša najmanj 30.000,00 SIT. Sodišče je tako v sklepu o določitvi predujma dolžno obrazložiti, kako je določilo višino slednjega ter v ta namen konkretizirati opravila izvršbe, za katera je le-ta namenjen. Izpodbijani sklep pa razlogov o tem ne vsebuje, saj opravila izvršbe niso določno opredeljena, niti ni obrazložena višina predujma (50.000,00 SIT), prav tako pa tudi ni navedeno, kaj je bilo storjeno z že plačanim predujmom v znesku 5.000,00 SIT (list. št. 11 spisa; sodišče bi predhodno plačani predujem moralo všteti v novo določenega). Upoštevajoč zgornje zaključke, je sodišče druge stopnje tako ob preizkusu izpodbijanega sklepa našlo bistvene kršitve določb izvršilnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. v zvezi s 366. čl. ZPP. Sklep sodišča prve stopnje ima namreč pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih, to je o višini predujma (14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ. Zato je bilo treba pritožbi ugoditi, izpodbijani sklep razveljaviti ter zadevo vrniti v nov postopek.