VSC sklep Cp 1978/2003

1. Pritožbi se ugodi, sodba prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču
prve stopnje v novo sojenje.
2. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

:

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je prvotoženec dolžan plačati tožnici 57.360,00 ATS oziroma sedaj 4.168,51 EUR s 15 % letnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 9.237,00 ATS od 12.7.1995, od zneska 9.237,00 ATS od 22.8.1995, od zneska 38.886,00 ATS od 15.12.1995 do 31.12.2001, od tedaj dalje omenjeni zneski preračunani v EUR, kar znaša 4.168,51 EUR, z enako 15 % letno obrestno mero do plačila, v tolarski protivrednosti na dan plačila po srednjem tečaju B. S. v 15 dneh, da ne bo izvršbe, kakor tudi, da ne bo izvršbe v zastavljeno nepremičnino v zemljiškoknjižnem vložku št. 173 k.o. K.. Prav tako pa je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek, da sta drugotoženec in tretjetoženec dolžna priznati in dopustiti, da je tožnica upravičena zahtevati poplačilo terjatve, ki jo ima do prvotoženca v višini 57.360,00 ATS oziroma sedaj 4.168,51 EUR s 15 % letnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 9.237,00 ATS od 12.7.1995, od zneska 9.237,00 ATS od 22.8.1995, od zneska 38.886,00 ATS od 15.12.1995 do 31.12.2001, od tedaj dalje omenjeni zneski preračunani v EUR, kar znaša 4.168,51 EUR, z enako 15 % letno obrestno mero do plačila, v tolarski protivrednosti na dan plačila po srednjem tečaju B. S., iz zastavljenih nepremičnin v zemljiškoknjižnem vložku ... k.o. K. z izvršbo na te nepremičnine, s tem, da sta drugotoženec in tretjetoženec svoje obveznosti prosta, če to terjatev plačata v 15 dneh, če pa jo plača prvotoženec, sta obveznosti prosta drugotoženec in tretjetoženec, prvotoženec pa, če jo plačata drugotoženec in tretjetoženec.

Zoper takšno sodbo se je pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov iz I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku in predlagala, da sodišče druge stopnje sodbo prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo pošlje sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi je navedla, da je prvostopno sodišče zmotno ocenilo, da je potrebno za zahtevek zoper prvotoženca uporabiti slovensko in ne avstrijsko pravo. V konkretni zadevi gre za subrogacijo, torej vstopa v vse pravice in obveznosti tisti, ki je imel pravni interes nekaj izpolniti, tožnica pa je plačala tisto, kar je bila po zavarovanju terjatve dolžna plačati. Pogoj za sklenitev kreditne pogodbe je bila garancija, da bo tožnica izplačala znesek po kreditni pogodbi, če ga kreditojemalec ne bo plačal. Pogodba med kreditojemalcem in banko pa je bila sklenjena v A., kjer je tudi izpolnitveni kraj. Zavarovalno polico, ki je imela samo vlogo zavarovanja bodoče in pogojne terjatve, sta sklenili banka in zavarovalnica, ne pa kreditojemalec. Zastaralni roki so po avstrijskem pravu daljši in sicer je zastaralnih roki po ODZ 30 let. Tožnica je zato predlagala vpogled v pravdni spis Okrožnega sodišča v Celju, kjer banka zahteva plačilo od prvotoženca. Terjatev do zastaviteljev je odvisna od veljavnosti terjatve do prvotoženca, ni pa pomembno, ali je terjatev do prvotoženca zastarana, ampak je pomembno le, da je terjatev veljavna. Na samo veljavnost terjatve pa okoliščina, da je terjatev zastarana, ne bi imela nobenega vpliva. To je razvidno iz 368 čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, ki govori o tem, da v primeru če je terjatev zavarovana z zastavo ali s hipoteko in ko poteče čas zastaranja se upnik lahko poplača le iz obremenjene stvari, če je njegova pravica vpisana v javni knjigi. V kolikor bi bila pravno veljavna terjatev zastarana, bi moralo sodišče prisoditi obresti iz zavarovane stvari, iz hipoteke za zadnje tri leta pred vložitvijo tožbe. O tem govori tudi ODZ. Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih pa glede hipoteke izrecno govori o tem, da hipoteka preneha, če dolžnik plača terjatev ( terjatev v tem primeru ni plačana ), če se hipotekarni upnik odreče hipoteki. Tožnica se ni odrekla hipoteki, nepremičnina ni prešla v družbeno lastnino, ista oseba ni postala imetnik lastninske pravice in imetnik hipoteke, obremenjena nepremična s hipoteko pa tudi ni bila uničena. Zastavna pravica je stvarna pravica na tuji stvari, ki predstavlja varovalno razmerje, saj je namen ustanovitve zastavne pravice zavarovanje upnikovega položaja za primer dolžnikove neizpolnitve. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je zastavna pravica akcesorne narave in je nedeljivo povezana s terjatvijo, zmotno pa je ocenilo, da terjatev ni zastarala, saj je terjatev prvotoženec izrecno podpisal in jo prepoznal, po drugi strani pa je bistvo hipoteke ravno varovanje upnika. Iz osnovnega kritnega razmerja gre v tem primeru za 30 letni zastaralni rok, oziroma gre v tem primeru za 5 letni zastaralni rok po slovenskem pravu, saj ne gre za zavarovalno pogodbo v smislu določil XX. poglavja Zakona o obligacijskih razmerjih. Tožnica se tako ne strinja z uporabo materialnega prava, z razlogi sodbe, z dokazno oceno, niti z ugotovitvijo dejanskega stanja.

Toženci na pritožbo nasprotne stranke niso odgovorili.

Pritožba je utemeljena.

Iz podatkov v spisu izhaja, da je prvotoženec kot kreditojemalec z S. & Co. B., D. kot kreditodajalcem dne 21.5.1992 sklenil kreditno pogodbo za kredit v znesku 400.000,00 ATS z 9,1 % letno obrestno mero, ki se ga je prvotoženec zavezal vrniti v 60 zaporednih mesečnih obrokih po 10.263,00 ATS, ki zapadejo v plačilo vsakega 1. v mesecu ( priloga A 15 ). Istega dne je S.& Co. B. s tožnico sklenila zavarovalno pogodbo ( polica št. 0239 RA/92 za zavarovanje kredita prvotoženca pod prilogo A16 ). Prav tako dne 21.5.1992 pa je bila med tožnico in vsemi tremi toženci kot solastniki nepremičnine vpisane v vl. ... k.o. K. sklenjena zastavna pogodba ( priloga A4 ), s katero je bila v korist tožnice ustanovljena zastavna pravica na zgoraj navedeni nepremičnini v solasti tožencev za zavarovanje terjatve v znesku 1,232.000,00 ATS in tudi prepoved odtujitve. Iz zemljiškoknjižnega izpiska pod prilogo A 19 pa izhaja, da je sta bili tako hipoteka v korist tožnice kot tudi prepoved odtujitve pri zgoraj navedeni nepremičnini v solasti tožencev vpisani v zemljiški knjigi pri Okrajnem sodišču v Velenju. Ker prvotoženec posojilne obveznosti ni izpolnil ( ni plačal vseh zapadlih obrokov najetega kredita ), jo je izpolnila tožnica v skladu s svojo pogodbeno obveznostjo iz zavarovalne pogodbe, sklenjene s kreditodajalcem. In sicer je dne 12.7.1995 in dne 28.8.1995 plačala po 9.237,00 ATS, nato pa dne 19.9.1995 še znesek 38.886,00 ATS, skupaj torej znesek 57.360,00 ATS, ki ga od prvotoženca kot osebnega ( iz pogodbe o najemu kredita ) in zastavnega dolžnika ( iz zastavne pogodbe ) ter drugotoženca in tretjetoženca kot zastavnih dolžnikov ( iz zastavne pogodbe ) zahteva s tožbo, ki je bila vložena 7.4.1999.

Zavarovalna pogodba v konkretnem primeru ni bila sklenjena med tožnico in prvotožencem, ampak sta jo sklenili tožnica in banka, ki je dala kredit, zato ima pritožba prav, da je sodišče prve stopnje glede zastaranja tožničine terjatve zmotno uporabilo določbe III. odst. 380. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih ( v nadaljevanju ZOR ), ki urejajo zastaranje terjatev iz zavarovalnih pogodb. Med tožnico in prvotožencem ni bila sklenjena zavarovalna pogodba, ampak je tožnica, ker prvotoženec pri banki najetega kredita ni v celoti vrnil, na podlagi zavarovalne pogodbe, sklenjene z kreditodajalcem, plačala njegov dolg. Zato je potrebno uporabiti 300. čl. ZOR o subrogaciji po zakonu ( zakonita subrogacija oziroma cessio legis ), ki določa, da če izpolni obveznost kdo, ki ima pri tem kakšen pravni interes, preide nanj ob izpolnitvi po samem zakonu upnikova terjatev z vsemi stranskimi pravicami, kajti kreditodajalec svoje terjatve do prvotoženca na tožnico ni prenesel s pogodbo ( cesija ). Tožnica je imela tudi pravni interes za izpolnitev za izpolnitev obveznosti prvotoženca, saj je s tem izpolnila svojo obveznost iz zavarovalne pogodbe sklenjene s kreditodajalcem. Na ta način se je tožnica s plačilom dolga prvotoženca izognila morebitni tožbi, torej je njen pravni interes pri izpolnitvi obveznosti očiten. Tožnica je plačala dolg, za katerega je bila odgovorna na podlagi sklenjenega zavarovanja, zato je nastopila zakonita subrogacija in je po samem zakonu s trenutkom plačila dolga prvotoženca na tožnico prešla kreditodajalčeva terjatev z vsemi stranskimi pravicami. Za zastaranje tožničine terjatve je tako potrebno uporabiti splošni zastaralni rok iz 371. čl. ZOR, ki znaša pet let in začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (I. odst. 361. čl. ZOR ) in ne tri letni zastaralni rok iz III. odst. 380. čl. ZOR. Prvostopno sodišče je torej zmotno uporabilo materialno pravo in napačno zaključilo, da je tožničina terjatev zoper prvotoženca zastarala..

Glede na to, da je bila terjatev tožnice zavarovana s hipoteko na nepremičnini tožencev, ki je bila vknjižena v zemljiški knjigi, pa tudi v primeru, če bi terjatev zastarala, sodišče prve stopnje tožbenega zahtevka zoper tožence, kljub ugovoru zastaranja, ki ga je podal le prvotoženec, ne bi smelo zavrniti. Na podlagi 368. čl. ZOR se namreč upnik, čigar terjatev je zavarovana z zastavo ali hipoteko, ko preteče čas zastaranja, lahko poplača iz obremenjene stvari, če jo ima v rokah, ali če je njegova pravica vpisana v javni knjigi. Zastavna pravica na nepremičnini torej obstaja še naprej, čeprav je terjatev zastarana. Ko preteče zastaralni rok, pa se lahko upnik, čigar terjatev je zavarovana s hipoteko, poplača iz obremenjene stvari, če je njegova pravica vpisana v javni knjigi. Ker je terjatev tožnice zavarovana s hipoteko vpisano v zemljiški knjigi, bi imela tožnica tudi v primeru zastaranja terjatve zoper vse tožence kot solastnike obremenjene nepremičnine še vedno pravico do hipotekarne tožbe. Na podlagi pogodbene hipoteke, vpisane v zemljiški knjigi, ima namreč tožnica kljub zastaranju terjatve še vedno pravico od lastnikov obremenjene nepremičnine zahtevati njeno poravnavo iz vrednosti z zastavno pravico obremenjene nepremičnine.

Neutemeljene pa so pritožbene navedbe, da bi bilo potrebno uporabiti avstrijsko pravo. Glede uporabe prava je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku ( Uradni list RS št. 56/1999 - v nadaljevanju ZMZPP ), ki vsebuje pravila o določanju prava, ki ga je treba uporabiti za razmerja z mednarodnim elementom. Na podlagi 8. čl. ZMZPP se za zastaranje uporabi pravo, ki velja za vsebino pravnega posla oziroma pravnega razmerja. Za pogodbo se uporabi pravo, ki sta ga izbrali pogodbeni stranki, če ta zakon ali mednarodna pogodba ne določata drugače ( lex causae ) ( 19. čl. ZMZPP ). Če pa stranki nista izbrali prava, ki naj se uporabi, se uporabi pravo, s katerim je razmerje najtesneje povezano. Če posebne okoliščine ne napotujejo na drugo pravo, se šteje, da je najtesnejša zveza podana s pravom države, v kateri ima stranka, ki je zavezana opraviti za posamezno pogodbo značilno izpolnitev, stalno prebivališče oziroma sedež ( načelo najožje koneksnosti oziroma načelo karakteristične spolnitve ) ( 20. čl. ZMZPP ). Zavarovalno pogodbo sta res sklenili tožnica in banka, ki ima sedež v A., vendar se pogodbeni stranki nista dogovorili, katero pravo naj se uporabi, zato je potrebno uporabiti 20. čl. ZMZPP. Značilna spolnitev iz te pogodbe pa je plačilo neplačanega kredita, torej izpolnitev tožnice, ki ima sedež v Kopru, zato je v skladu z načelom najožje koneksnosti pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se v konkretnem sporu uporablja slovensko pravo.

Prvostopno sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo in sicer določbe ZOR o zastaranju terjatve, v posledici česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, sodbo prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje ( 355.čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP ).

Zaradi razveljavitve sodbe prvostopnega sodišča in vrnitve zadeve v novo sojenje se na podlagi določbe III. odst. 165. čl. ZPP odločitev s stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom pridrži za končno odločbo.