VSL sodba in sklep IV Cp 2049/2013

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje glede preživnine za mladoletna otroka Č. in A. spremeni tako, da znaša preživnina za Č. 290,00 EUR mesečno, za A. pa 240,00 EUR mesečno.

Pritožbi tožeče stranke se v delu, ki se nanaša na čas plačevanja preživnine ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi za čas od dneva razveze dalje ter v tem obsegu vrne pred sodišče prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki plačevanje preživnine za sina Č. v višini 270,00 EUR mesečno in za hčerko A. v višini 220,00 EUR mesečno. Tožnici pa je naložilo plačevanje preživnine za sina U. v višini 220,00 EUR mesečno. Sodišče je določilo plačevanje preživnine obema pravdnima strankama od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje (15. 1. 2013) dalje.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Sodišču očita, da ne bi smelo upoštevati otroškega dodatka, ki ga je sodišče upoštevalo pri določitvi preživnine. Napada tudi izračun deleža, po katerem naj plačujeta pravdni stranki preživnino. Tožeča stranka ni mogla uveljavljati spremenjenih okoliščin, ki utemeljujejo višjo preživnino za sina Č. in hčerko A. ter nižje preživnine za sina U.. Tožeča stranka, je spremenjene okoliščine uveljavljala od 20. 9. 2011 dalje. Že ob začetku sojenja je prišlo do spremenjenih okoliščin glede preživninskih potreb Č. in A. zaradi njunega odraščanja ter prestopa v višjo stopnjo šolanja. Prikaz preživninskih potreb obeh otrok pa ni pretiran in nerealen. Stroški prehrane 16-letnega fanta presegajo stroške prehrane odrasle ženske. Zmotna je tudi ocena prvostopenjskega sodišča glede stroškov za šolske potrebščine, šolo v naravi in dodatne šolske aktivnosti ter obšolske dejavnosti za Č. in A.. Žepnina za Č. je povsem realen izdatek in minimalen strošek. Tudi A. porabi svojo žepnino, ko se s prijateljicam odpravi v kino ali nakupovalni center. Preživninske zmožnosti tožnice, so ocenjene napačno. Te so se po 20. 9. 2011 poslabšale vsaj za 221,55 EUR mesečno. Prvostopenjsko sodišče navedenih relevantnih navedb tožeče stranke sploh ni upoštevalo in ni izvedlo predloženih dokazov. Napravilo je tudi napačne zaključke glede nakupa osebnega vozila Golf, saj je splošno znano, da je to vozilo srednjega cenovnega razreda in njegov nakup ne predstavlja pretiranega in neprimernega stroška. Tožeča stranka je tožbo vložila 4. 2. 2011 in od takrat dalje zahtevala plačilo preživnine. Izpodbijana sodba nima razlogov o tem, ali je toženec pred izdajo sodbe dejansko prispeval k preživljanju otrok ali ne, in v kakšnem znesku, ter je zato v tem delu ni mogoče preizkusiti. Pravdni stranki sta zaslišani na naroku 15. 1. 2013 res izpovedali, da so bili otroci pri vsakem od njiju približno enako v času do izdaje razvezne sodbe. Ni pa res, da bi enako izpovedali tudi za čas po razvezi, niti ju sodišče ni v tej smeri spraševalo. Za vse A. obveznosti v šoli ter šolske potrebščine, malice in izlete ter darila je poskrbela tožnica. Tudi Č. stroške glede šole, šolskih potrebščin, oblek in aktivnosti je nosila izključno tožnica. Za dokazovanje je predložila številne račune. Toženec otrokom v tem obdobju ni dajal denarja.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožeča stranka v pritožbi ne sprejema ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, kakšne so potrebne mladoletnih tožnikov, o tem, kakšno so tožničine preživninske zmožnosti in kakšne izdatke ima ter ali so ti potrebni. Napada pa tudi čas, od katerega je sodišče naložilo plačevanje preživninske obveznosti. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da so potrebe, kakršne je v razpredelnici za oba mladoletna otroka navedla mati, nekoliko pretirana. Če bi za oba otroka dejansko porabila toliko, kot navaja, bi bilo to po eni strani glede na potrebe otrok take starosti pretirano, po drugi strani pa bi presegalo premoženjsko stanje staršev (oziroma tožnice same). Sodišče prve stopnje pa je pri ugotavljanju potreb mladoletnih otrok, ki jih je navedla mati, pristopilo pretirano restriktivno. Pritožbeno sodišče kot realno potrebo obeh otrok (ki je skladna potrebam otrok njune starosti) ocenjuje tudi strošek, namenjen za žepnino, mobitel in obisk kinopredstav. Zato je posledično zaradi ugotovljenih večjih potreb obeh otrok preživnino zvišalo, in sicer za 20,00 EUR mesečno za vsakega. Sicer pa matematični izračun, kakršnega tožnica ponuja v pritožbi, ne ustreza pravni naravi in razlogi določbe 129. in 129.a člena ZZZDR. Ostale preživninske potrebe je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ocenilo realno. Pritožbeno sodišče sprejema tudi ugotovitve prvostopnega sodišča glede ugotovljenih spremenjenih razmer.

Ustaljena in večinska sodna praksa pri določitvi preživnine upošteva otroški dodatek. V zadnjem času se je pojavilo tudi stališče, po katerem naj sodišče oceni potrebe otroka brez upoštevanja otroškega dodatka. Prvostopenjsko sodišče je pri odločanju sledilo večinski in ustaljeni sodni praksi in ravnalo po oceni pritožbenega sodišča pravilno, ko je od ugotovljenih potreb otrok odštelo otroški dodatek.

Neutemeljeni pa so pritožbeni očitki o tem, da je sodišče napačno presodilo preživninske zmožnosti tožnice. Preživninske potrebe otrok imajo prednost pred kreditnimi obveznostmi, zato je prvostopenjsko sodišče postopalo pravilno, ko je restriktivno ocenjevalo strošek za nakup novega avtomobila.

Utemeljeno pa pritožba očita prvostopenjskemu sodišču, da ni navedlo razlogov o tem, zakaj je prisodilo plačevanje preživnine šele od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje. Tožeča stranka je že s tožbenim zahtevkom zahtevala plačevanje preživnine od dneva vložitve tožbe. Prvostopenjsko sodišče je že enkrat razsodilo v tej zadevi in sicer, ko je razvezalo pravdni stranki. Po razveljavitvi preživninskega dela s strani višjega sodišča je prvostopenjsko sodišče ponovno odločilo o preživninski obveznosti, vendar od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje. Sodišče ni ugotovilo, kakšen je bil dejanski režim plačevanja stroškov in potreb za mladoletna otroka, pač pa se je sklicevalo na razloge, ki jih je ugotovilo ob prvotni določitvi preživnine (ki pa je bila kasneje razveljavljena). Poleg tega so bile takrat ugotovljene razmere, kakršne so obstajale do dneva izdaje tiste sodbe. Kot očita pritožba, pa ni ugotovljeno, kakšne so bile razmere od razveze dalje. Tožeča stranka zatrjuje, da je od takrat dalje večinoma sama skrbela za otroka. Zaradi navedenega je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi česar je bilo potrebno pritožbi ugoditi, izpodbijano sodbo v tem delu razveljaviti in jo v tem obsegu vrniti prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, ko naj sodišče ugotovi, kakšne so bile razmere med pravdnima strankama glede preživljanja otrok in kritju njihovih potreb od razveze dalje.