VSL sklep I Cp 3157/2013

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče strank, da se toženi stranki prepove odtujitev in obremenitev posameznega dela št. 2 v stavbi št. 1135 k.o. X. (ID 000), ki v naravi predstavlja stanovanje št. 2 v 2. etaži v izmeri 63,56 m2, v stavbi na parc. št. 394/5, k.o. X.; da se prepoved iz prejšnje točke tega sklepa zaznamuje v zemljiški knjigi; da začasna odredba velja do pravnomočne odločitve o tem sporu in še 30 dni po pravnomočnosti in da tožena stranka tožeči stranki plača stroške v zvezi z izdajo začasne odredbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa o začasni odredbi, v 8 dneh, pod izvršbo.

2Proti navedenemu sklepu se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Najprej uveljavlja kršitev 15. točke 2. odstavka 339. člena, ker je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepa o vsebini listin in med listinami. Tožena stranka je po svojem pooblaščencu tožeči stranki oz. njenemu pooblaščencu dne 16. 9. 2013 posredovala e-mail, v katerem je navedla, da ji nepremičnine v K. ni pripravljena prodati. Naslovno sodišče razlogovanju tožeče stranke po nasprotnem argumentu – a contrario (da bo predmetno stanovanje prodano tretji osebi) ni sledilo z obrazložitvijo, da naj slednje ne bi zadostilo standardu konkretizirane nevarnosti, ki ga je treba izkazati kot pogoj za izdajo začasne odredbe. V skladu z življenjskimi izkušnjami in logičnostjo sklepanja je, da če tožena stranka tožeči stranki ni več pripravljena prodati predmetnega stanovanja, da (upoštevaje dejstvo, da ga prodaja) ga bo verjetno prodala tretji osebi. Sodišče je dejansko stanje tudi napačno materialnopravno opredelilo, ko je zapisalo, da tožnik svoje varstvo lahko še vedno doseže z zaznambo spora in bo proti tretji (nedobroverni) osebi varovan tudi na ta način. V skladu z 79. členom ZZK-1 predmetnega spora ni dovoljeno zaznamovati, če predlagatelj uveljavlja pridobitev lastninske pravice na izvedeni način. Naslovno sodišče je nadalje spregledalo tudi dokazni standard izkaza verjetnosti, pri katerem že zadošča, da so razlogi, ki govore v prid obstoju dejstva močnejši od razlogov, ki govore proti. E-mail z dne 16. 9. 2013, ki govori v prid nevarnosti, in dokazni predlog z zaslišanjem tožene stranke, s katerim bi slednja dejstva nevarnosti dokazovala, sta namreč močnejša od razlogov, ki govore proti obstoju nevarnosti. Sodišče tudi ni pojasnilo, zakaj z zaslišanjem, s katerim bi tožeča stranka dokazovala obstoj verjetne nevarnosti, slednje ne bi zadoščalo za dokaz verjetne nevarnosti. Po obrazložitvi izpodbijanega sklepa bi se z izvedbo dokaza potrdila zgolj navedba stranke in sicer, da mu je tožena stranka zagrozila, da bo stanovanje prodala tretji osebi, kar pa tožeče stranke ne prepriča. Tudi v primeru, da bi tožeča stranka o predlogu za začasno odredbo predlagala zaslišanje priče, bi ta predmetna priča zgolj potrjevala navedbe tožeče stranke, ne pa morda lastnih, saj v predmetnem pravdnem postopku ni aktivno legitimirana. Naslovno sodišče se v izpodbijanem sklepu sklicuje na sodno prakso, po kateri bi morala tožeča stranka predložiti objavo oglasa za prodajo, predložiti ustrezne listine, vezane na zatrjevano prodajo in predlagati zaslišanje prič in podobno. Tožeča stranka objave oglasa res ni predložila, je pa predložila listino, ki izkazuje na nameravano prodajo.

3V odgovoru na pritožbo je tožena stranka navedla, da tožeča stranka skuša elektronskemu sporočilu z dne 16. 9. 2013 pripisati vsebine, ki je ta nima. Neresnični so očitki, da hoče tožena stranka nepremičnino prodati tretji osebi.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (1. odstavek 272. člena ZIZ). Za verjetno mora izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; da dolžnik z izdajo začasne odredbe ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

6Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker je zaključilo, da tožeča stranka ni izkazala obstoja zatrjevane predpostavke iz 1. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ in sicer, da je začasna odredba potrebna, saj bi bila sicer uveljavitev terjatve tožeče stranke onemogočena ali precej otežena. Sodišče prve stopnje ni sledilo argumentu tožeče stranke, da iz izjave tožene stranke, da ni več pripravljena prodati nepremičnine tožeči stranki, izhaja po argumentu a contrario, da bo predmetno stanovanje prodano tretji osebi. Takemu stališču višje sodišče pritrjuje.

7Izdajanje začasnih odredb je predvideno za primere, ko je nujnost posega z začasno odredbo indicirana s konkretnimi ravnanji dolžnika. Z začasno odredbo je izvršen poseg v dolžnikove pravice pred izvedbo kontradiktornega postopka, zato je pri njeni dovolitvi potreben restriktiven pristop. Izdajanje začasnih odredb je zato predvideno le za prej navedene primere (1). Nevarnost oteževanja ali onemogočanja uveljavitve terjatve iz 1. alineje 272. člena ZIZ je pravni standard, ki ga v vsakem konkretnem primeru napolni sodišče. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožeča stranka ni uspela dokazati konkretne nevarnosti, višje sodišče pa s tako presojo soglaša. Iz trditev in dokazov tožeče stranke izhaja, da jo je tožena stranka z elektronskim sporočilom z dne 16. 9. 2013 obvestila, da se je odločila za prekinitev pogajanj in ji nepremičnine v K. ne bo prodala. Z navedenim sporočilom tudi po oceni višjega sodišča tožeča stranka ni izkazala konkretizirane nevarnosti, da bo tožena stranka nepremičnino prodala tretji osebi. Tožeča stranka se sicer zavzema za sklepanje po nasprotnem razlogovanju in trdi, da „če tožena stranka ni pripravljena prodati predmetnega stanovanja tožeči stranki, ga je torej a contrario pripravljena prodati tretji osebi“. Čeprav gre za zavarovanje denarne terjatve, kjer se zahteva verjeten izkaz objektivne nevarnosti (2), morajo biti ravnanja dolžnika (tožene stranke) kljub vsemu konkretizirana. Takih ravnanj pa tožeča stranka ni dokazala z zahtevano stopnjo verjetnosti. Pravilno je namreč tudi stališče sodišča prve stopnje, da je trditev tožeče stranke, „da ji je tožena stranka v telefonskih konferencah večkrat zagrozila, da bo stanovanje prodala tretji osebi“ preveč pavšalna, da bi izpolnila standard zahtevane verjetnosti. Tožeča stranka je za dokazovanje navedene trditve ponudila svoje zaslišanje, vendar se višje sodišče strinja tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da bi s tem dokazom lahko potrdila le svojo ne dovolj konkretizirano navedbo, ki tako ne bi mogla prestopiti okvirov pavšalnosti. Ob tem je treba še poudariti, da sodišče izkazanost pogojev za izdajo predlagane začasne odredbe presoja predvsem na podlagi trditev v predlogu za izdajo začasne odredbe in v predlogu predlaganih dokazov za pravno relevantne trditve.

8Glede pritožbene navedbe, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bo tožeča stranka varstvo dosegla z zaznambo spora, pa višje sodišče ugotavlja, da gre le za rezervni argument in da je sodišče prve stopnje svojo odločitev prvenstveno oprlo na zgoraj navedene razloge, ki jim je višje sodišče pritrdilo.

9Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

10Stroški, povezani z začasno odredbo, so pravdni stroški, o katerih bo odločeno s končno odločbo (163. člen ZPP).

--------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) VSL I Cp 1038/2012.

(2) Za razliko od zavarovanja denarnih terjatev, kjer se načeloma zahteva dolžnikovo zavestno/subjektivno ravnanje, usmerjeno k ogrozitvi izpolnitve upnikove terjatve.