VSL sodba II Cp 2265/2013

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 115.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 12. 2007 dalje do plačila.

2Tožnik sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov in v pritožbi kot bistveno navaja, da je sodišče prve stopnje protispisno ugotovilo, da je tožnik od toženke v pozivu zahteval le dopolnitev zemljiškoknjižnega dovolila, kar ne bi zadoščalo za prenos lastninske pravice, čeprav je jasno, da se poziv nanaša tudi na dokumentacijo, ki je potrebna za izkaz lastninske pravice v korist toženke. Meni, da je sodišče v tem smislu tudi napačno ugotovilo dejansko stanje. Sodišču prve stopnje nadalje očita napačno uporabo pravil o dokaznem bremenu v zvezi z vedenjem tožnika o tem, kje je toženka v času, ko je bil poziv poslan, živela, pri čemer je bilo netočno ugotovljeno tudi to, da tožbe toženki ni bilo mogoče vročiti, dokler tožnik ni sporočil pravega dejanskega naslova toženke. Tožnik nadalje meni, da je sodišče zmotno sledilo prejemni teoriji, zaradi česar naj tožnik, ker toženka poziva ni prejela, ne bi izpolnil zakonskega pogoja za odstop od pogodbe. Ob tem dodaja, da bi moralo sodišče uporabiti teorijo interesnih sfer, saj je toženka vedela, da svoje obveznosti ni v celoti izpolnila, zato je najmanj, kar bi morala storiti, to, da bi tožniku sporočila naslov, na katerem je dosegljiva. Stališče, kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje, nerazumno ščiti pogodbi nezvesto stranko, ki se tako lahko izogiba izpolnitvi svojih obveznosti. Ob tem navaja še, da je toženko večkrat ustno pozival, kar je dokazal s svojim zaslišanjem, pri čemer dokazovanje sploh ni bilo potrebno, saj toženka teh dejstev ni prerekala. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da poleg tega, da toženka ni razpolagala z verigo pravnih temeljev za prenos lastninske pravice, vknjižbe lastninske pravice na svoje ime ni mogla doseči, ker ni bila vzpostavljena etažna lastnina, saj je mnenja, da bi se lastninska pravica lahko prenesla v obliki solastnega deleža, kot je bilo to storjeno s sodbo, s katero je bila toženki priznana lastninska pravica v njeno korist. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3Toženka je na vročeno pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5OZ v 105. členu določa: če izpolnitev obveznosti v določenem roku ni bistvena sestavina pogodbe, obdrži dolžnik pravico, da tudi po izteku roka izpolni svojo obveznost, upnik pa, da zahteva njeno izpolnitev. Če hoče upnik odstopiti od pogodbe, mora pustiti dolžniku primeren dodatni rok za izpolnitev. Če dolžnik ne izpolni obveznosti v dodatnem roku, nastanejo enake posledice kot takrat, ko je rok bistvena sestavina pogodbe.

6Tožnik je ob sklepanju pogodbe vedel (1), da pri stanovanju, ki ga kupuje, še ni vzpostavljena etažna lastnina, zaradi česar lastninska pravica toženke še ni vknjižena v zemljiški knjigi in tudi sam svoje lastninske pravice tisti trenutek ne more vknjižiti v zemljiško knjigo. Svojo lastninsko pravico (mu) je toženka izkazala s pravnomočno sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani, iz katere izhaja, da je lastnica stanovanja, ki (mu) ga je prodala (priloga B3). Ob sklepanju prodajne pogodbe je toženka izdala zemljiškoknjižno dovolilo, tožniku izročila listino, iz katere izhaja njena lastninska pravica, in mu stanovanje tudi izročila posest (2) s predajo ključev. Zemljiškoknjižno dovolilo sicer res ni vsebovalo ustreznega identifikatorja nepremičnine, toda takšno zemljiškoknjižno dovolilo je bilo v času sklepanja pogodbe nekaj povsem običajnega. Toženka je tako po oceni pritožbenega sodišča ob sklepanju prodajne pogodbe storila vse, kar je bilo v tistem trenutku vse, kar je bilo v takem primeru običajno za prenos lastninske pravice, zato je treba šteti, da je svojo pogodbeno obveznost v celoti izpolnila: če bi kasneje, po sklenitvi kupoprodajne pogodbe ne bila vzpostavljena etažna lastnina, bi tožnik še naprej izvajal polno lastninsko pravico, kot je to počel doslej (3).

7Pritožbeno sodišče opozarja, da do prenehanja pogodbe pride šele z določitvijo naknadnega primernega roka za izpolnitev obveznosti in neizpolnitvijo tudi v dodatnem roku. Namen dodatnega roka je dolžniku ponuditi zadnjo možnost za izpolnitev pogodbe pred prenehanjem pogodbe, zato mora takšno obvestilo prejeti – velja torej prejemna teorija (4), ki jo je pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje. Razlog za sprejem te teorije je tudi v tem, da ima pogodbi zvesta stranka vselej možnost, da pozivni postopek k izpolnitvi pogodbe ponovi. Ob tem pritožbeno sodišče poudarja, da mora stranka za veljaven odstop od pogodbe v pozivu nasprotni stranki jasno določiti, kaj naj nasprotna stranka v dodatnem roku izpolni (oziroma v čem stranka, ki očita neizpolnitev pogodbe, vidi (delno) neizpolnitev), da ne bo prišlo do prenehanja pogodbe. Zlasti to velja v primeru, kadar ni očitno jasno, v čem je neizpolnitev.

8Tožnik toženki ni določil naknadnega primernega roka za izpolnitev, saj poziva na izpolnitev obveznosti ni nikoli prejela (med fizičnimi osebami ne more priti do vročanja s t. i. fikcijo, saj za kaj takega ni zakonske podlage – pošiljatelj mora dokazati prejem s podpisom naslovnika na vročilnici (tega tožnik ni dokazal – priloga A 4) ali drugače dokazati, da je naslovnik pošiljko prejel oziroma bi seznanjen z njeno vsebino). Pri tem je treba dodati, da je tožnik tudi sicer v pozivu zahteval le »izpolnitev vsega potrebnega za vpis tožnikove lastninske pravice v zemljiško knjigo«, s čimer ni natančno opredelil, kaj šteje kot neizpolnitev pogodbe ter kako naj bi toženka svojo obveznost izpolnila. Toženka je, kot rečeno, v trenutku sklenitve kupoprodajne pogodbe storila vse, kar je bilo mogoče (sklenila zavezovalni pravni posel, v katerem je podala tudi zemljiškoknjižno dovolilo ter stanovanje izročila tožniku v posest) (5), zato bi moral tožnik pojasniti kasneje nastala dejstva, zaradi katerih je štel, da toženka pogodbe ni v celoti izpolnila. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni izpolnil svojih zakonskih obveznosti za veljaven odstop od pogodbe, zato ni upravičen do vračila kupnine, je torej pravilen.

9Ob zapisanih materialnopravnih izhodiščih se ostale pritožbene navedbe izkažejo kot pravno neodločilne, zato pritožbeno sodišče nanje ne bo posebej odgovarjalo. Pritožbeno sodišče ni odkrilo pomanjkljivosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo tožnika zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

10Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, zato vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. člena ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 28. 2. 2008, opr. št. II Ips 731/2005.

(2) Iz prepričljivih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik od trenutka, ko mu je toženka stanovanje tudi izročila v posest, uporabljal, saj ga je tudi oddajal.

(3) Da se tožnik ne more vpisati v zemljiško knjigo kot lastnik, se je namreč pokazalo šele naknadno, kot je bila vzpostavljena etažna lastnina ter vpisan investitor ter se je pokazalo, da vpisani investitor ni neposrdni pravni prednik toženke in da manjka v lastniški verigi še člen med investitorjem in neposrednim pravnim prednikom toženke.

(4) Tako Juhart, dr. M., v Obligacijsko pravo, splošni del, dr. Nina Plavšak, dr. Miha Juhart, dr. Renato Vrenčur, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 412.

(5) Pritožbeno sodišče pripominja, da dejansko stanje v tej zadevi ni enako dejanskemu stanju, ki ga je Vrhovno sodišče Republike Slovenije obravnavalo v zadevi z dne 4. 3. 1999, opr. št. II Ips 150/1998, saj prvič, tam ni šlo za nevknjiženo nepremičnino, in drugič, tam prodajalki nista izdali nobenega zemljiškoknjižnega dovolila, toženka v tu obravnavani zadevi pa ga je, le tožnik se zaradi manjkajočega člena v verigi lastništev ne more vpisati.