VSL sodba IV Cp 2801/2013

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožnikovemu zahtevku za zvišanje preživnine. Doslejšnjo preživninsko obveznost toženke, ki je znašala 142,47 EUR, je zvišalo na 220,00 EUR. Tako določeno preživninsko obveznost je toženki v breme prisodilo od 1. 9. 2013 dalje, saj je ugotovilo, da so bili pretekli preživninski obroki v tolikšni višini že plačani.

2Proti zavrnitvi višjega zahtevka vlaga pritožbo tožnik. Sklicuje se na vse zakonske pritožbene razloge iz 338. člena ZPP (1) ter sodišču predlaga, naj sodbo spremeni in zahtevku tudi v zavrnilnem delu ugodi. Pritožnik najprej trdi, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje glede spremenjenih potreb. To utemeljuje s sklicevanjem na svojo trditveno podlago, v kateri je po zneskih navedel, koliko znašajo stroški za študijske pripomočke (opremo za šport) ter za toaletne potrebščine. Enako stori glede stroškov za prehrano. Pritožba v bistvu vztraja na trditvah, ki so bile podane v tožbeni podlagi in se opirajo na v denarju izražene potrebe.

3Opira se tudi na splošno znana dejstva glede stroškov študija. Opozarja, da študira na fakulteti za šport in da je to po splošno znanih dejstvih zvezano s stroški številnih športnih rekvizitov in oblačil.

4Poleg tega pa pritožnik napada še dve pravni stališči, ki ju je uporabilo sodišče prve stopnje. Zavrača ravnanje, s katerim je sodišče prve stopnje pri izračunu preživninske obveznosti upoštevalo kreditno obveznost toženke. Prav tako pa zavrača, da je sodišče upoštevalo tudi njegov lastni dohodek.

5Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

6Pritožba ni utemeljena.

7Izhodišče sodišča pri odločanju o preživnini je vselej vrednotno in ne matematično. To velja tako tedaj, ko sodišče o preživnini odloča prvič, kakor tedaj, ko so zaradi bistveno spremenjenih razmer podani pogoji za ponovno odločanje o višji ali nižji preživnini od tiste, ki je bila že pravnomočno določena (132. člen ZZZDR (2) ).

8Tako je zaradi določbe 129. člena ZZZDR, ki vzpostavlja soodvisen vrednotni trikotnik, od katerega je nazadnje odvisna višina mesečne preživninske obveznosti. Ta vrednotni trikotnik tvorijo: potrebe otroka – preživninske zmožnosti očeta – preživninske zmožnosti matere. Odločitev o višini potreb, ki jih je mogoče zadostiti, je odvisna od obsega preživninske zmožnosti enega in drugega starša (3). Iz teh pravnih razlogov pritožbeno sodišče zavrača pritožnikov pristop, ki gradi prav na metodi matematičnega izračuna in se ne ozira na soodvisnost ugotovitve višine potreb z dohodki staršev. Tako v citiranih kakor v drugih odločbah tega pritožbenega sodišča je bilo tudi že poudarjeno, da v denarju izražene potrebe seveda nudijo objektivno oporo pri odločanju o višini potreb, ki jih morata starša zagotoviti. Ni pa med temi opornimi točkami in odločitvi o višini potreb, ki bodo zadoščene, enačaja. Ni ga, ker ga ne more biti.

9Preden pritožbeno sodišče opravi vrednotni preizkus izpodbijane odločitve, je treba odgovoriti še na dve pravni vprašanji. Na obe namreč izrecno opozarja pritožnik.

10Prvo vprašanje je, ali je bilo ravnanje sodišča prve stopnje, ki je v okviru toženkinih preživninskih zmožnosti upoštevalo dejstvo, da je njen dohodek obremenjen s kreditno obveznostjo, materialnopravno pravilno ali ne. Navkljub ustaljenemu stališču sodne prakse, da se „kreditne obveznosti pri izračunu preživninskih obveznosti načeloma ne upoštevajo“ (4), je odgovor pritožbenega sodišča pritrdilen.

11Že citirana predhodna odločba je v svojem nosilnem argumentu (v točki 7 sodbe VSL IV Cp 1907/2013) relativna. Kreditne obveznosti se namreč „načeloma“ ne upoštevajo. To pomeni, da bi bilo po predhodnem stališču sodišča (ki je primer ustaljene sodne prakse) v določenih okoliščinah lahko tudi drugače.

12Okoliščine konkretnega primera, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svoje stališče, so pojasnjene v 20. točki izpodbijane sodbe. Te okoliščine tudi po prepričanju pritožbenega sodišča omogočajo najmanj odstop od ustaljene sodne prakse z najmilejšo metodo odstopa, to je z razlikovanjem (distingushing) (5).

13Pri tej metodi gre v resnici za teleološko redukcijo ustaljene sodne prakse. V konkretnem primeru to pomeni, da se kreditne obveznosti praviloma ne upoštevajo. A tako je zato, ker je kreditna obveznost protidajatev za poprejšen prejem kredita. S prejemom denarnega zneska na podlagi kreditne pogodbe preživninski zavezanec običajno krije svoje življenjske stroške. Kreditna pogodba v življenju preživninskega zavezanca zato praviloma pomeni predvsem to, da ta prerazporeja svoje dohodke in prihodke na daljše časovno obdobje, kar pa ni razlog, zaradi katerega bi bile na daljše časovno obdobje njegove preživninske zmožnosti manjše (to sicer ne velja za breme obresti, a to akcesorno obveznost kreditne pogodbe mora pač pisati na svoj rovaš). Pravkar opisani argument pa ne velja za izreden strošek, ki se navezuje izključno na rešitev stanovanjskega problema (še toliko bolj to velja, če se s tem rešuje tudi stanovanjski problem drugega otroka). Tako kot je treba v okviru preživninskih zmožnosti upoštevati strošek za plačevanje najemnine (in po ustaljeni sodni praksi se ta strošek upošteva), po prepričanju pritožbenega sodišča velja prav v enaki meri glede plačevanja anuitet, katerih ekonomsko bistvo je odplačevanje kupnine za (edino) stanovanje.

14Drugo pravno vprašanje se nanaša na dohodke tožnika, ki jih je sodišče prav tako upoštevalo pri določitvi preživninskega bremena, in sicer tako, da je preživninsko breme obeh staršev zato ustrezno nižje (točka 21 izpodbijane sodbe). Brez obširnega utemeljevanja pritožbeno sodišče s tem soglaša. Prvič zato, ker je takšno normativno stališče skladno z dejanskim stanjem zmožnosti in potreb. Drugič pa zato, ker glede polnoletnih preživninskih upravičencev velja, da morajo po svojih močeh (se pravi upoštevaje časovno breme študijskih obveznosti) tudi sami prispevati k lastnemu preživljanju. Z upoštevanjem mesečnega prispevka v višini 65,00 EUR, ki ga tožnik dejansko prejema, ga sodišče prve stopnje kot študenta ni nesorazmerno obremenilo.

15Nazadnje pritožbenemu sodišču ostaja še preizkus ustreznosti vzpostavitve ravnovesja v preživninskem vrednotnem trikotniku. V denarju izražene potrebe, na katere se opira sodišče prve stopnje, predstavljajo življenjsko sprejemljivo vrednotno oceno, do kakšne mere je zaradi zadovoljevanja višje zatrjevanih potreb, še mogoče obremeniti toženko. Ob dejstvu, da toženki za preživljanje nje same in njene hčerke po plačilu kredita za stanovanje ter rednih položnic, ki so vezane na uporabo tega stanovanja in življenje v njem (glej razloge v 20. točki sodbe), ostane za vsako le še po 256,00 EUR, bi bilo tudi po stališču pritožbenega sodišča nesorazmerno, če bi bila zaradi zadovoljevanja višjih tožnikovih potreb obremenjena bolj kot z 220,00 EUR mesečno. Tožnik ima namreč še očeta, ki zasluži nekoliko več od toženke. Z izpodbijano odločitvijo, je bilo po stališču pritožbenega sodišča pravilno uporabljeno materialno pravo (129. in 129a člen ZZZDR). Ker pritožba ni utemeljena, podani pa niso niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo. Procesno pooblastilo za odločitev je podalo v 353. členu ZPP.

--------------------------------------------------------------------------------------------------------------(1) Zakon o pravdnem postopku.

(2) Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.

(3) Razloge, zaradi katerih sprejema vrednotni in zavrača matematični pristop, je to pritožbeno sodišče podalo že večkrat. Podrobneje glej npr. odločbe: VSL, IV Cp 800/2012, IV Cp 2633/2012, IV Cp 835/2013, IV Cp 1519/2012 in druge.

(4) Tako npr. sodba VSL IV Cp 1907/2013.

(5) Podrobneje glej Tilen Štajpihler, Precedenčni učinek sodnih odločb pri pravnem utemeljevanju, GV Založba, Ljubljana 2012, stran 176 do 183.