VDSS sodba Psp 526/2013

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 22. 2. 2011 in št. ... z dne 24. 8. 2010 ter da se tožnika razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do premestitve na drugo lahko psihofizično nezahtevno delo, brez vsiljenega ritma in norme, brez prisilne drže vratne in ledvene hrbtenice, brez dvigovanja bremen težjih od 5 kg, brez počepanja ali dvigovanja s tal, v ugodnih mikroklimatskih pogojih, v polnem delovnem času, od 19. 1. 2010 dalje. Odločilo je, da tožnikovi stroški bremenijo proračun.

Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je izvedensko mnenje v nasprotju z izvidi, ki jih je pridobil med zdravljenjem. Glede na priporočila ortopeda z dne 19. 1. 2010 in mnenje specialistke medicine dela, prometa in športa z dne 24. 10. 2002 se ne more strinjati z ugotovitvijo izvedenca, da ne potrebuje nikakršnih razbremenitev. V izvedenskem mnenju ni bila upoštevana izpoved tožnika. Sodni izvedenec je glede na poročilo osebnega zdravnika z dne 19. 4. 2010 in nevrologa z dne 10. 2. 2011 podal napačno izvedensko mnenje. Prav tako izvedenec ni upošteval ostalih zdravstvenih težav tožnika (tri operacije kile, gastroskopije, poslabšanje vida, težave z uriniranjem). Glede na oceno izvedenca, da tožnik ni zmožen dvigovati bremen, težjih od 40 kg, tožnik dela na delovnem mestu, na katerem je bil razporejen pred brezposelnostjo, ne more opravljati. Sodišče bi moralo delazmožnost tožnika ocenjevati z vidika poklicne usposobljenosti tožnika (pomožnega delavca). Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo s dejanskimi in pravnimi razlogi.

V skladu s 60. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno z ZPIZ-1, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje.

Sodišče prve stopnje je zaključek o neobstoju invalidnosti v smislu navedene pravne opredelitve pravilno oprlo na strokovno oceno prim. A.A., dr. med., v pisnem izvedenskem mnenju z dne 29. 4. 2013, pisni dopolnitvi z dne 14. 6. 2013 in v ustno podanem mnenju 12. 9. 2013, ki je prepričljivo pojasnil, da pri tožniku do izdaje dokončne odločbe ni prišlo do nobene invalidnosti. V utemeljitev navedb glede poslabšanja zdravstvenega stanja in invalidnosti se tožnik v pritožbi sklicuje na izvid ortopeda z dne 19. 10. 2010 in mnenje specialistke medicine dela, prometa in športa z dne 24. 10. 2002. Izvedenec se je opredelil do izvida z dne 19. 10. 2010 in natančno povzel ugotovitve ortopeda, da pri tožniku ni nevroloških izpadov, da so zapestja, rame in kolki mirni ter da je gibljivost in stabilnost kolen v redu. Glede navedb ortopeda o degenerativnih spremembah je izvedenec pojasnil, da te niso objektivizirane, za predlagane delovne obremenitve pa ni imel na razpolago objektivnih pokazateljev. Pritožbeno sodišče takšna pojasnila izvedenca sprejema in dodaja, da so priporočila glede razbremenitev v izvidu splošna in primerna za vsakogar, ki želi preprečiti nastanek težav s hrbtenico in sklepi. Prav tako sprejema ugotovitve izvedenca v delu, kjer navaja, da specialistka medicine dela, prometa in športa za svoja priporočila v letu 2002 glede delovnih omejitev ne podaja objektivnih medicinskih utemeljitev. Tožnikova ocena v pritožbi, da je bila njegova delovna zmožnost že takrat zmanjšana, ni pravilna, saj je bila s pravnomočno odločbo tožene stranke z dne 12. 2. 2003 na podlagi ugotovitve, da pri tožniku ni invalidnosti, zavrnjena zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Pritožbeno sodišče sicer verjame tožnikovi izpovedi, da ima pogoste bolečinske motnje, zlasti ortopedskega izvora, vendar te brez ugotovljene objektivizirane patološke podlage niso razlog za tožnikovo invalidnost v smislu 60. člena ZPIZ-1. Ob upoštevanju priloženega verodostojnega opisa delovnega mesta in obremenitev (dvig max 20 kg) na delu "vodenje in vzdrževanje ..." z dne 20. 12. 2002 in tožnikovega poklica "pomožnega delavca" pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da delovna opravila v okviru tožnikovega zadnjega delovnega mesta po svoji zahtevnosti ustrezajo tožnikovemu zdravstvenemu stanju ter so pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene.

Do izdaje dokončne odločbe zbrana medicinska in delovna dokumentacija ne dokazuje zmanjšanja delovne zmožnosti oz. ne daje podlage za razvrstitev tožnika v III. kategorijo invalidnosti, ki je po drugem odstavku 60. člena ZPIZ-1 podana, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen. Zavrnilni odločbi tožene stranke sta glede na obrazloženo pravilni in zakoniti.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi stroške pritožbe.