VSM sodba I Cp 1271/2013

I. Pritožba se zavrne in se v I. in III. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je dolžna tožena stranka (v nadaljevanju toženec) opustiti vsakršno poseganje v solastninsko pravico tožeče stranke (v nadaljevanju tožnika) na nepremičnini 32/1 k.o. K. in je dolžna v roku 30 dni na tej nepremičnini vzpostaviti prejšnje stanje, tako da iz zemljišča parc. št. 32/1 k.o. K. odstrani nizkonapetostni kabel, ki poteka od omarice razdelilno merilnega značaja (postavljene na meji med nepremičninama parc. št. 32/1 k.o. K. in parc. št. 32/4 k.o. K.) do parc. št. 47/4 k.o. K., pri čemer kabel poteka od sredine navedene omarice razdelilno merilnega značaja in nato vzdolž meje med parc. št. 32/1 k.o. K. in parc. št. 32/4 k.o. K., in sicer na oddaljenosti od 0,10 m do 0,50 m od meje med navedenima zemljiščema in v skupni dolžini cca 1,40 m, ter nato po odstranitvi kabla odkopani del terena zasuje nazaj z zemljo, na vrhnji del zasutega dela nasuje humusno zemljo ter zaseje ta del zemljišča s travo I. kakovostnega razreda, sicer bo to smel storiti tožnik ali od njega pooblaščena oseba na stroške toženca (I. točka izreka). Zahtevek glede krajšega roka za izpolnitev obveznosti toženca je sodišče prve stopnje zavrnilo (II. točka izreka). Tožencu je naložilo, da je dolžan tožniku v 15 dneh plačati pravdne stroške v višini 710,16 EUR, po poteku tega roka skupaj s pripadki (III. točka izreka).

2Zoper tako prvostopno odločitev (smiselno zoper I. in III. točko izreka, v katerih ni uspel) se po svojem zakonitem zastopniku iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje toženec. V okviru smiselnega pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja sodišču prve stopnje očita, da pri svojem odločanju ni v ničemer sledilo utemeljenim in argumentiranim navedbam toženca. Navaja, da je bil nizkonapetostni elektroenergetski kabel, katerega lastnik je toženec, na nepremičnino parc. št. 32/1 k.o. K. v solasti tožnika nameščen v dogovoru z njim in nikakor na način, ki bi povzročil njegovo vznemirjanje pri izvrševanju lastninske pravice na tej nepremičnini. Navedeno naj bi izhajalo iz izpovedbe priče A.K., da se je toženec z vsemi lastniki nepremičnin, na katerih se je nameščala navedena nizkonapetostna elektroenergetska infrastruktura, dogovarjal o poteku le-te, kar velja tudi za ravnanje toženca v obravnavanem primeru. Opisano naj bi potrdila tudi s strani tožnika predlagana priča D. Ð.. Tudi iz izpovedb zaslišanih prič D.T. in A.Z. po prepričanju toženca izhaja, da se na nepremičnini v solasti tožnika dela položitve nizkonapetostne elektroenergetske infrastrukture niso izvajala brez soglasja tožnika. Toženec naj bi tako pri izgradnji nizkonapetostne elektrodistribucijske infrastrukture postopal korektno in v skladu z veljavnimi določili ter temeljnimi načeli stvarnopravne ureditve v Republiki Sloveniji in ni posegal v izvrševanje lastninske pravice tožnika na navedeni nepremičnini. V posledici sprejetih napačnih (dejanskih) zaključkov je sodišče prve stopnje po prepričanju pritožnika tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter priglaša pritožbene stroške.

3Tožnik na pritožbo ni odgovoril.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi zgolj pavšalno uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih določb. Pravno relevantno dejansko stanje je bilo pravilno in dovolj popolno ugotovljeno, na njegovi podlagi pa tudi pravilno uporabljeno materialno pravo.

6Neutemeljena je pritožbena graja zmotne ugotovitve dejanskega stanja, v okviru katere toženec izpostavlja, da naj bi bil nizkonapetostni elektroenergetski kabel na nepremičnino v solasti tožnika nameščen v dogovoru z njim. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izpeljanega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da se med pravdnima strankama v letu 2000 sklenjena pogodba o služnostni pravici (ki tožencu in njegovim pravnim naslednikom priznava brezplačno pravico vožnje in hoje ob položitvi in rednem vzdrževanju nizkonapetostnega kabla na parceli št 32/1 k.o. K.) nanaša le na nizkonapetostni kabel, ki poteka od transformatorja do omarice na nepremičnini tožnika ter se nato nadaljuje proti objektom z naslovom V. 111 in V. 111a. Sklenjena je bila namreč izključno za potrebe tega kabla v času, ko si je tožnik na svoji nepremičnini urejal električni priključek, zaradi česar je bilo treba postaviti elektro omarico. Pravilno je prvostopno stališče, da omenjena pogodba o služnostni pravici iz leta 2000 ne predstavlja podlage za omejitev lastninske pravice tožnika v korist vseh bodočih uporabnikov priključkov na navedeno omarico. Pritožbene navedbe, da naj bi bil nizkonapetostni elektroenergetski kabel na nepremičnino tožnika nameščen v dogovoru z njim, glede spornega (v letu 2005 na novo) položenega kabla, ki oskrbuje nepremičnino na naslovu V. 113 na drugi strani ceste, niso utemeljene. V pritožbi zatrjevani dogovor s tožnikom tudi ne izhaja iz izpovedbe v pritožbi izpostavljene priče A.K., ki je potrdil le, da so se z lastniki zemljišč ob posegu v zemljišča dogovarjali. Sicer sta tudi tožnik in priča Ð. potrdila, da sta bila o delih v letu 2005 obveščena, vendar naj bi v skladu z obvestilom toženca šlo za vzdrževalna dela. Vse navedeno pa ne potrjuje konkretnega dogovora za položitev spornega novega kabla po delu tožnikove nepremičnine v letu 2005. Sicer pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno izpostavilo, da izpovedbe prič manjkajoče trditvene podlage ne morejo nadomestiti (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 12), toženec pa kakega posebnega soglasja za položitev spornega elektroenergetskega kabla niti ni zatrjeval, temveč je upravičenje za njegovo položitev (neutemeljeno) izvajal zgolj iz že v letu 2000 sklenjene pogodbe o služnostni pravici, ki ga upravičuje tudi do rednih vzdrževalnih del.

7Neutemeljene in v nasprotju z izvedenimi dokazi so pritožbene navedbe, da naj bi toženčeve dogovore o poteku elektroenergetske infrastrukture z lastniki zemljišč potrjevala izpovedba priče D. Ð.. Slednji je namreč potrdil le obveščenost o izvedbi vzdrževalnih del, v okvir katerih pa po pravilnem zaključku sodišča prve stopnje ne more biti zajeta položitev spornega novega kabla v letu 2005. Tudi v pritožbi izpostavljeni izpovedbi prič D.T. in A.Z., ki ju je sodišče prve stopnje v bistvenem pravilno povzelo (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 8), za sporni v letu 2005 položeni kabel ne potrjujeta tega, kar neutemeljeno skuša prikazati pritožba, da se namreč dela položitve nizkonapetostne elektroenergetske infrastrukture niso izvajala brez soglasja tožnika.

8Ker je po vsem obrazloženem sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da toženec v letu 2005 za poseg v nepremičnino v solasti tožnika v obliki položitve novega nizkonapetostnega kabla po delu te nepremičnine (od omarice razdelilno merilnega značaja v skupni dolžini cca. 1,40 m) ni imel služnostne pravice niti soglasja tožnika, je utemeljeno zaključilo, da navedeni poseg predstavlja protipravno vznemirjanje tožnika v smislu 99. člena SPZ. Pravilna je zato izpodbijana prvostopna odločitev, s katero je sodišče tožencu naložilo prenehanje vznemirjanja tožnikove solastninske pravice tako, da odstrani brez soglasja tožnika položeni nizkonapetostni kabel in na tej nepremičnini vzpostavi prejšnje stanje, ter mu z naloženo opustitvijo vsakršnega poseganja v solastninsko pravico tožnika na nepremičnini parc. št. 32/1 k.o. K. prepovedalo nadaljnje vznemirjanje.

9Vse navedeno je narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela prvostopne sodbe (353. člen ZPP).

10Ker toženec s pritožbo ni uspel, krije v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona sam svoje stroške pritožbenega postopka.