VSC sodba Cp 656/2013

Pritožba tožeče stranke se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih, pritožbi tožene stranke se delno ugodi tako, da se točka I. izreka spremeni tako, da se zavrne zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 4.556,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 10. 1995 do 31. 12. 2001, v preostalem še izpodbijanem delu pa se pritožba tožene stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
V točki IV. se v izreku o stroških na prvi stopnji znesek 1.199,73 EUR, spremeni v znesek 2.186,85 EUR.
Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške, tožeča stranka pa je dolžna toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 296,64 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati znesek 184,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 7. 1995 pa do 31. 12. 2001 in znesek 4.556,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 27. 10. 1995 do 31. 12. 2001. S sklepom o popravi z dne 7. 5. 2013 pa je izrek, s katerim je ugodilo tožbenemu zahtevku glede načina in teka zakonskih zamudnih obresti ustrezno popravilo. Višji tožbeni zahtevek tožnika iz naslova vlaganj v nepremičnino toženke je zavrnilo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki bivali skupaj od marca leta 1995 pa do konca septembra 1995, ko so tožnika odpeljali policisti. V zvezi s številnimi vlaganji v stanovanje, katerega je zatrjeval tožnik in tudi za nakup opreme za njeno stanovanje pa je sodišče prve stopnje odločilo, da tožnik ni uspel dokazati obogatitve toženke. Ni uspel dokazati za koliko je bila toženka na račun njegovih vlaganj v obnovo stanovanja obogatena, saj je vtoževal le vračilo zneskov po posameznih računih, zato je sodišče štelo, da ni uspel dokazati obogatitve na strani toženke, zaradi česar je njegov zahtevek v tem delu neutemeljen in ga je sodišče kot takšnega zavrnilo. Ugodilo pa je tožbenemu zahtevku glede popravila osebnega vozila po računu št. ... z dne 27. 7. 1995 v višini sedanjih 184,32 EUR in sicer za popravilo vozila C. Ta račun naj bi poravnal tožnik. Prav tako je sodišče tožniku prisodilo znesek povračila najemnine za osebno vozilo P., reg. št. … v višini po 7.000,00 takratnih SIT na dan. Sodišče je v tej zvezi ugotovilo, da je tožniku uspelo dokazati, da je toženka v obdobju od 25. 5. 1995 do 27. 10. 1995 uporabljala to vozilo, za katerega je najemnino v navedeni višini plačeval tožnik. Da naj bi vozilo toženka v tem obdobju dejansko uporabljala pa izhaja iz pooblastila, katerega sta podpisali obe stranki, podpis tožnika pa je tudi overjen pri U. e. v C. Sodišče je zato ugotovilo, da je tožnikov tožbeni zahtevek utemeljen za plačilo zneska 4.741,15 EUR, v presežku pa je ugotovilo, da je zahtevek neutemeljen. Ugodilo je še zahtevku za plačilo zakonskih zamudnih obresti za prisojene zneske. O stroških nastalih na prvi stopnji je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

Zoper zavrnilni del se pritožuje tožnik. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Po mnenju tožnika je sodišče zavrnilo zahtevek, vendar pa je odločitev sprejeta v nasprotju z navedenimi dokazi, to je izpovedbami zaslišanih prič in listinskih dokazov, poleg tega pa je stališče sodišča, da tožnik ni upravičen do vračila vlaganj v nepremičnino tožene stranke pravno zmotno. Glede vrnitve posojila, je sodišče prve stopnje po mnenju pritožbe neupravičeno in nekritično sledilo izpovedbam tožene stranke in pa njunih otrok R. Š. in A. K., ki naj bi potrdila, da je tožena stranka posojilo vrnila. Pri tem je potrebno poudariti, da razen pavšalnih navedb, da bi naj posojilo vrnila, nista znala povedati niti koliko je bilo tega denarja, ki naj bi ga tožnik dobil vrnjenega, niti v kakšnih okoliščinah je bilo posojilo vrnjeno. Tožena stranka in njen sin in hči, so očitno zavajali sodišče. Tožeča stranka je po navedbah v tožbi vzela tudi posojilo, ki se je nanašalo na adaptacijo stanovanja, za katerega ima potrdilo in ki nikoli ni bilo s strani tožene stranke vrnjeno. Tožeča stranka je že dne 20. 5. 1996 naslovila na toženo stranko poziv na vračilo denarja, deviz, kakor tudi stanovanjske opreme – tehnike. Tožena stranka tožeči ni nikoli vrnila dolga, kot je to sodišču izpovedovala, ko naj bi prejela odpravnino sedmih plač. Nelogično in neživljenjsko je, da bi tožena stranka prejela posojilo proti podpisu potrdila, ko pa bi to isto posojilo vračala, pa ne bi zahtevala potrdila s strani tožeče stranke. Poleg tega je potrebno poudariti, da obe zaslišani priči sin in hči tožene stranke, nista vedela in znala pojasniti, kolikšen znesek naj bi bil vrnjen tožeči stranki, kar je vsaj čudno in nelogično, če sta bila ob tem prisotna. Edini argument tožene stranke, ki ga je v svojem odgovoru na tožbo in tekom samega postopka izpostavljala, je izključno le dvom v moralne kvalitete tožnika in čemur je sodišče očitno nasedlo. Dejstvo je, da je tožeča stranka toženi stranki posodilo denarna sredstva, kar je le-ta s podpisom potrdila. Hkrati pa tožena stranka razen pavšalnih in nekonsistentnih navedb ni imela niti enega dokaza, ki bi potrjeval njeno pavšalno navedbo, da je bil tožniku tudi dejansko vrnjen ves posojeni denar. V zvezi z vlaganjem v nepremičnino, ki jih je za račun tožene stranke izvršil tožnik, je potrebno poudariti, da je sodišče svojo sodbo oprlo na izvedbo dokaza z zaslišanjem predlaganih prič. Res se navedene priče na zaslišanju o sami zadevi niso spomnile veliko, saj je potrebno poudariti, da je od samega dogodka, do izvedbe njihovega zaslišanja poteklo že 18 let. Vendar pa so vse navedene priče, že predhodno v tem dolgotrajnem postopku podale izjave, iz katerih pa nesporno izhaja, da je bil ravno tožnik ta, ki je nabavljal stvari, ki so predmet tega tožbenega zahtevka in je tudi v celoti sam poravnal vse račune, ki so se nanašali na adaptacijo stanovanja tožene stranke. Račune za izvajalce je poravnal tožnik. Sodišče je povsem spregledalo izjave prič M. Z., A. N., M. S. in M. K., ter izjave J. J. Navedene priče so potrdile, da so za opravljeno delo v stanovanju tožene stranke prejele plačilo od tožnika. Ugotovitve sodišča, da tožnik ni uspel dokazati, da so bila vsa dela opravljena v stanovanju tožene stranke in da jih je poravnal tožnik, so napačne in protispisne. Poleg zaslišanih prič v samem postopku, dokazujejo trditve tožeče stranke tudi vse listine – računi in dobavnice, na katerih je naveden tožnik kot plačnik. Sodišče nadalje neutemeljeno navaja, da tožnik v tem postopku ni zatrjeval, koliko je bila tožena stranka na račun vlaganj tožeče stranke v njeno stanovanje in nakup stanovanjske opreme obogatena. Dokazana vlaganja v nepremičnino tožene stranke in nakup stanovanjske opreme, vsekakor že sama po sebi potrjujejo neupravičeno obogatitev tožene stranke. Obogatitev tožene stranke na račun tožnika je tako 790.000,00 SIT in 4.480.063,89 SIT na dan 2. 11. 1995. Mnenja je tudi, da je sodišče prve stopnje nepravilno odmerilo stroške tega postopka. Tožnika so v tem postopku zastopali štirje pooblaščenci, kar bi moralo sodišče upoštevati pri odmeri stroškov. Tožnik predlaga spremembo tožbe in priglaša pritožbene stroške.

Zoper prisodilni del se pritožuje tožena stranka, po svoji pooblaščenki. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Meni, da odločitev sodišča ni pravilna. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zahtevek utemeljen zato, ker iz omenjenega računa nedvomno izhaja, da je bilo vozilo last toženke, da pa je račun poravnal tožnik in da je račun poravnal iz lastnih sredstev, ter stroške založil za toženko. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo, ki ga je sama laično vložila že leta 1997 izrecno navedla, da je popravilo avtomobila ... poravnala sama. Tudi pozneje, tekom postopka te navedbe in trditve ni spreminjala. Tudi priči nista potrdili oziroma dopustili možnosti, da bi toženka ostala tožniku karkoli dolžna. Na delovnem nalogu je navedeno, da je bilo delo končano 21. 7. 1995. Neobičajno pa je, da je tako na delovnem nalogu kot tudi na blagajniškem prejemku z dne 27. 7. 1995 napisano, da je račun poravnal prejemnik, to je tožnik. Glede na okoliščine in podatke v spisu ter izvedene dokaze, je po mnenju toženke moč sprejeti trditev, da je omenjeni pripis na obeh dokumentih, ki ga je očitno napisala ista oseba, izrecno in načrtno zahteval tožnik, ki je tistega, ki ga je zapisal goljufivo zavedel in ga spravil v zmoto. Tožnik je vse delal premišljeno, z namenom, da bi sebi pridobil protipravno premoženjsko korist, zato toženka odločno zavrača zaključek prvostopnega sodišča, da se je za obravnavani znesek popravila vozila, obogatila v breme tožnika. Tožnik je le z njenimi sredstvi, v njenem imenu plačal račun. Iz spisa nesporno izhaja, da je tožnika iz toženkinega stanovanja morala odpeljati policija in ga zaradi številnih goljufij in izsiljevanja tudi priprla. Tako je bila toženka na žalost samo ena od tožnikovih žrtev, ki mora zaradi njega še vedno trpeti v tem dolgotrajnem sodnem postopku in dokazovati, da tožniku ni ničesar dolžna. Toženka je imela sredstva za plačilo popravila vozila. Nadalje je po prepričanju tožene stranke, sodišče prve stopnje tudi nepravilno in nezakonito toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 4.556,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 10. 1995 do 31. 12. 2001. Tožena stranka ne more sprejeti stališča sodišča prve stopnje, da je tožniku uspelo dokazati, da je toženka v obdobju od 25. 5. 1995 do 27. 10. 1995 uporabljala omenjeno osebno vozilo znamke P., kar naj bi izhajalo iz pooblastila z dne 29. 5. 1995 in iz računov rent-a-car B., B. R. s.p., ki je oddal osebno vozilo tožniku v najem. Iz pooblastila z dne 29. 5. 1995 izhaja samo dejstvo, da je tožnik pooblastil toženko, da ima do nadaljnjega v posesti vozilo P. reg. označbe .... Pooblastilo je bilo izdano 29. 5. 1995 in časovno ni omejeno oziroma je dano do uradnega preklica. Že iz samega pooblastila izhaja, da omenjeno obdobje od 25. 5. 1995 do 29. 5. 1995, ni zajeto. V pooblastilu ni z nobeno besedo omenjeno, da pooblastitelj tožnik, daje pooblaščenki, toženi stranki vozilo v posest odplačno in zato tudi iz tega vidika ni mogoče pritrditi zaključku sodišča, da pooblastila potrjujejo, da je toženka imela vozilo preko tožnika v najemu. V pooblastilu je zapisano, da gre za vozilo kupljeno pri firmi R. l. Takšna navedba je zavajajoča. Toženka na osnovi zadevnega pooblastila ni mogla vedeti, da je vozilo najeto in je last samostojnega podjetnika R. Tudi zadnji del zadnjega stavka pooblastila, da se dokumentacija nahaja pri R. R. ..., dodatno potrjuje te navedbe. Iz računov B. R. B. s.p. je razvidno, da je tožnik v času od 7. 2. do 27. 12. 1995 pri navedenem podjetniku najemal vozila znamke P. in sicer večkrat vozilo P. ..., reg. označbe ... in vozilo P. ..., reg. označbe ..., ki je bilo navedeno v prej omenjenem pooblastilu in naj bi ga vozila toženka, ter nazadnje 20. 12. 1995 še vozilo P. ..., označba ... V vseh računih je navedeno, da je najemnik vozila tožnik. V nobenem računu ni označeno dodatni voznik. Priča R. je priznal, da toženke ne pozna in se ne spomni, da bi bila pooblaščena za vožnjo avtomobila. V vseh računih je vpisan samo tožnik. Priča je še opozorila, da je bilo vozilo samo kupljeno pri družbi R. in da družba z najemom ni imela nič ter, da pooblastila ni podpisal in ne dal svoje štampiljke. Slednje dodatno potrjuje, da je tožnik v zvezi z najetim vozilom ravnal svojevoljno in protipravno. Toženka vozila, ki ji ga je v uporabo ponudil tožnik, ni potrebovala, saj je imela svoje vozilo AX, ki ga je le za krajši čas posodila zetu in še to je storila na pobudo tožnika, ki ji je ponudil, da ji bo uredil neko drugo vozilo. Toženka nikakor in nikoli ne bi pristala na to, da bi se vozila z rent-a-car vozilom in s tem sebi povzročala nenormalno visoke stroške, saj za to ni bilo nobene potrebe in tudi njeni dohodki, ji tega ne bi omogočali. Dejstvo je, da toženkina volja ni bila, da vozi najeto vozilo in zanj plačuje visoko najemnino. Toženka ne sprejema stališča sodišča prve stopnje, da je tožnik uspel dokazati, da je upravičen do povračila najemnine za predmetno vozilo, za obravnavano obdobje, ker je sodišče dejansko stanje ugotovilo zmotno in tako tudi materialno pravo ni pravilno uporabilo. Iz previdnosti izpodbija tudi odločitev o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Predlaga spremembo in priglaša pritožbene stroške.

Pritožbi sta bili vročeni nasprotnim strankam, ki nanjo nista odgovorili.

Pritožba tožeče stranke je neutemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena, kot to sledi iz izreka in obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje.

Ni utemeljena pritožba tožeče stranke v delu, kjer izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka uspela dokazati, da je tožniku vrnila vsa denarna sredstva prejeta na podlagi posojilne pogodbe in da je tožnik posodil toženki le 1.5000 CHF, 2.800 ATS, 500 DEM in 230.000,00 SIT, za preostale zneske, za katere še trdi, da jih je tožnik posodil toženki, namreč tožnik ni ponudil nobenega dokaza. Sodišče prve stopnje pa je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da je toženka tožniku denar za katerega je tudi podpisala potrdilo na l. št. A 5, kakor tudi denar, ki ga je tožnik plačal za adaptacijo njenega stanovanja v celoti vrnila oktobra 1995, torej v mesecu, ko so tožnika odpeljali policisti. Tožnik stanovanja ni hotel zapustiti, zato sta ji otroka R. Š. in A. K. svetovala naj ves denar tožniku vrne. Toženka je nato to tudi storila in je tožniku izročila takratnih 400.000,00 SIT pod pogojem, da takoj zapusti njeno stanovanje. Takšno izpovedbo toženke sta potrdili tudi priči A. K. in R. Š., ki sta bila oba prisotna pri izročitvi denarja. Priči sta tako po oceni sodišča prve stopnje potrdili izpovedbo toženke, da tožniku iz naslova posojila ni ostala nič dolžna, po mnenju K. A. pa je toženka, tožnika celo preplačala. Sodišče prve stopnje je tudi napravilo dokazno oceno izpovedi tako toženke, kakor tudi prič. Pri tem je ocenjevalo, da sta obe priči verodostojni, saj sta na drugi strani pa potrdili določena vlaganja v toženkino stanovanje. Toženka si vrnitve ni izmislila. Ker je bilo dokazno breme za takšne trditve, da je denarna sredstva vrnila, prav tako tudi vložena sredstva za adaptacijo bilo na strani toženke, je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, da je na podlagi pravil o dokaznem bremenu toženka uspela dokazati, da je tožniku denar vrnila in je zato pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je v tem delu zahtevek zavrnilo.

Neutemeljena je tudi pritožba glede odločitve sodišča prve stopnje v zvezi z zavrnitvijo zahtevka tožnika za povrnitev stroškov, ki jih je imel v zvezi z vlaganji v adaptacijo stanovanja in za nakup opreme za njeno stanovanje, kakor tudi ostala denarna sredstva, ki jih je porabil za toženko, vrnitev katerih je zahteval na temelju posameznih računov. Tožnik je v tožbi navedel, da uveljavlja obogatitveni zahtevek in sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da gre tožniku v tej zvezi le verzijski zahtevek glede katerega tako v teoriji kot večinski sodni praksi velja, da ima obogatitveno in ne vrnitveno naravo. To pomeni, da je odločilno vprašanje, za koliko je bil pridobitelj obogaten, ne pa koliko je prikrajšanec dal. Uporaba obogatitvenega principa v konkretni zadevi pomeni, da je bi bila toženka kot lastnica nepremičnine, v katero so bila opravljena vlaganja dolžna vrniti le znesek dosežene koristi oziroma izkazano večvrednost nepremičnine, ne pa tega, kar je tožnik kot prikrajšanec vložil v nepremičnino (torej obogatitveni princip). V povečani vrednosti nepremičnine, se bi namreč kazala morebitna obogatitev toženke. Ker ni nujno, da vlaganja povečujejo vrednost nepremičnine, zlasti pa vrednost vlaganj ni nujno enaka večvrednosti premičnine, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ne zatrjuje vseh pravno pomembnih dejstev za uporabo tega inštituta. Pravilna je materialno pravna sprejeta odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik po oceni sodišča ni uspel dokazati za koliko je bila toženka na račun njegovih vlaganj v obnovo stanovanja obogatena, saj je vtoževal le vračilo zneskov po posameznih računih, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da ni uspel dokazati obogatitve na strani toženke, zaradi česar je njegov zahtevek v tem delu neutemeljen in ga je sodišče kot takšnega zavrnilo. Po zaključku sodišča druge stopnje pa iz dokaznega postopka ne izhaja, da je tožnik s toženko glede premičnih stvari sklenil kakršnokoli pogodbo ali ustni dogovor na podlagi katerega bi tožnik izkazoval, da je aparate kupil ravno za stanovanje toženke in da mu bo te predmete morala toženka tudi vrniti. Glede količine vlaganj v adaptacijo pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je le-ta obsegala le polaganje novih ploščic v predsobi in kopalnici. Sodišče prve stopnje je tudi dokazno ocenilo izpovedi prič, zaposlenih v M. in nobena od prič ni potrdila, da je bila pri nakupih navzoča tudi toženka in da so se ti predmeti vozili v stanovanje toženke. Prav tako nobena od zaslišanih prič ni izpovedala, da je ravno od tožnika prejela kakršnakoli denarna sredstva. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik zatrjeval in dokazoval zgolj obseg svojih vlaganj v toženkino nepremično premoženje, pri tem ni zatrjeval, da bi ta vlaganja povečala vrednost toženkinega premoženja, prav tako ni zatrjeval, da obstaja kakršnakoli zaveza toženke, da te predmete tudi, če so se nahajali v njenem stanovanju, kadarkoli tožniku tudi vrne.

Pritožba tožeče stranke je tako v celoti neutemeljena in jo je sodišče druge stopnje, na podlagi določila 353 ZPP, kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Neutemeljena je pritožba tožene stranke glede odločitve sodišča prve stopnje, o dolžnosti plačila računa za popravilo vozila ... Iz navedenega računa izhaja, da gre za vozilo last toženke ter da je račun poravnal tožnik. Vsa zatrjevanja v pritožbi, da je toženka dejansko izročila denarna sredstva tožniku za plačilo računa in da je nato oseba zaposlena na servisu neutemeljeno zapisala, da je račun poravnal ravno P., pa predstavljajo v tem delu pritožbeno novoto. Tega toženka tekom postopka na prvi stopnji ni zatrjevala, zato je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo račun za verodostojen tudi v delu, kjer se navaja, da je tožnik plačal znesek iz tega računa.

Utemeljena pa je pritožba v delu, kjer toženka izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede povračila stroškov za najem osebnega vozila znamke P. ..., reg. št. ... V tej zvezi pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravno in je v nasprotju z materialnopravnim zaključkom o obogatitvenem načelu, katerega je uporabilo v zvezi z odločitvijo o stroških adaptacije in vrnitve predmetov, zaključilo, da sodišče ugotavlja, da je bil za znesek, ki predstavlja po 7.000,00 SIT na dan za 156 dni, torej za skupaj 1,092.000,00 SIT tožnik za ta znesek prikrajšan, toženka pa obogatena, zaradi česar je upravičen tudi do povračila tega stroška. Sodišče prve stopnje bi moralo zavzeti enako stališče kot ga je zavzelo in obrazložilo v točki 14, 16 in 17 obrazložitve, ker po zaključku sodišča tožnik ni uspel dokazati za koliko je bila toženka na račun njegovih vlaganj v obnovo stanovanja obogatena, saj je vtoževal le vračilo zneskov po posameznih računih. Zato je sodišče štelo, da ni uspel dokazati obogatitev na strani toženke, zaradi česar je njegov zahtevek v tem delu neutemeljen in ga je sodišče kot takšnega zavrnilo. Na podlagi istega materialnopravnega principa, bi sodišče prve stopnje moralo zaključiti, da je tudi v tej zvezi tožnik zahteval le vrnitev zneskov najemnine, katere naj bi plačal tožnik. Na drugi strani pa ni zatrjeval ustrezne obogatitve toženke. Ob istem materialnopravnem izhodišču, torej ob uporabi določbe člena 210 ZOR, bi sodišče prve stopnje moralo zavrniti zahtevek za plačilo najemnin. Pa tudi iz trditev tožnika ne izhaja, da bi toženka sprejela kakršnokoli obveznost, da bo kar za 156 dni plačevala najemnine, za najem tega osebnega vozila. To iz pooblastila, kot pravilno poudarja pritožba, ne izhaja, gre le za pooblastilo o uporabi nekega vozila, pri tem pa ni dokazan kakršenkoli pravni temelj za povrnitev najemnine, za to osebno vozilo. Toženka pa je na drugi strani tudi zatrjevala, da je sama imela svoje vozilo ... in da zato predmetnega vozila v najem za tako visok znesek ne bi vzela, saj zato ni imela nobene potrebe. Ob pravilni uporabi materialnega prava, glede na ugotovljeno dejansko stanje, je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 358 ZPP, pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo ter zavrnilo zahtevek za plačilo najemnine v znesku 4.556,83 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je bilo vsebovano v točki I izreka sodbe sodišča prve stopnje, v zvezi s Sklepom o popravi tega dela izreka z dne 7. 5. 2013.

Glede na delno ugoditev pritožbe tožene stranke, se tako izkaže, da je tožena stranka v pravdnem postopku na prvi stopnji uspela z 91,6 %, tožeča stranka pa z 8,4 %. Tako znašajo priznani pravdni stroški tožeče stranke pravilno 157,66 EUR, priznani pravdni stroški tožene stranke pa 2.344,51 EUR. Po medsebojnem pobotanju se izkaže, da je tožeča stranka dolžna plačati njene pravdne stroške, nastale na prvi stopnji v znesku 2.186,85 EUR. Zato je sodišče druge stopnje, ob uporabi določbe člena 365 ZPP v tem delu izrek o stroškovni odločitvi spremenilo, kot to izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje. Pri tem je neutemeljena pritožba tožeče stranke glede obsega stroškov, nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je namreč priznalo tiste pravdne stroške, katere je tožeča stranka po svojem pooblaščencu priglasila (člen 163 ZPP).

Ker tožeča stranka s svojo pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka je uspela na pritožbeni stopnji s 96 %, skupaj je priglasila pritožbene stroške v znesku 309,00 EUR. Tako se izkaže da je tožeča, dolžna toženi povrniti njene pritožbene stroške v znesku 296,64 EUR v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje.