VSC sklep Cp 829/2013

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Pritožnica sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje pod I izdalo začasno odredbo, s katero je do pravnomočnosti sklepa uredilo stike očeta z mladoletnima L. L. K. in D. K., pod II je zavrnilo predlog predlagatelja za ureditev stikov in pod III odločilo kako bodo potekali stiki med očetom R. K. in obema mladoletnima otrokoma. O ugovoru zoper sklep o začasni odredbi je sodišče prve stopnje že odločalo in je ugovor zavrnilo, sklep o začasni odredbi pa je postal pravnomočen.

Sodišče prve stopnje je uredilo stike mladoletne L. L., rojene 4. 1. 2001 in mladoletnega D. K., rojenega 28. 8. 2003 z očetom tako, da ti potekajo vsako tretjo soboto od 9.00 ure zjutraj do 20.00 ure zvečer, v kolikor pa iz opravičljivih razlogov stika ne bi bilo pa se prestavi na prvo naslednjo soboto po odpadlem razlogu v istem obsegu in na identičen način, v primeru dolgotrajnejše bolezni pa se stiki ne nadomeščajo, v primeru, ko stik odpade pa se režim izvajanja stikov ne zamakne. S takšno odločitvijo je sodišče prve stopnje spremenilo stike, ki so bili določeni v zadevi N 260/2010. Zaključilo je, da ni potrebe, da bi se stiki izvajali pod nadzorom centra za socialno delo in da je v korist otrok, da stiki potekajo na tako določen način, čeprav se mati s tem ni strinjala. Sodišče je tako odločilo na podlagi 106. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR).

Nasprotna udeleženka se je zoper sklep pravočasno pritožila in v pritožbi izpostavlja, da ne obstajajo pogoji za spremembo stikov. Iz vseh dokazov izhaja, da stiki otrok z očetom izven nadzora CSD in brez navzočnosti tretje osebe za otroka predstavljajo stisko. Pri tem se sklicuje na kronologijo izvajanja stikov od novembra 2010 dalje ter izpostavlja dejstvo, da takšni stiki niso v korist otrok, ki stike odklanjata. Sodišču očita, da v sklepu ni razlogov o tem, da so stiki otrok z očetom brez nadzora CSD ali katerekoli druge osebe zanju stresni in da otroka postavljajo v stisko, zato niso v korist otrok. Ne strinja pa se tudi z zaključki sodišča o tem, da se sama ne strinja s stiki. Zato sodišču očita, da je takšna odločitev vsebinsko pomanjkljiva in zmotna ker temelji na izhodišču, da je potrebno stike spremeniti zato, ker naj bi sama nasprotovala tem stikom. To pa ne drži. Izpostavlja tudi mnenje izvedenke M. R. M. iz katerega naj bi izhajalo, da stiki izven nadzora CSD niso v korist otrok. Tudi izvedenka klinične psihologije V. S. je zaključila, da je v takšnem primeru najkoristneje vsaj v začetku, da se stiki izvajajo na način, da je pri njih prisotna kakšna zaupna oseba izven strokovnih krogov. Ko je izvedenka na zadnjem naroku spremenila svoje stališče ni opravila novega razgovora z otrokoma in sodišče ni razčistilo dejanskega stanja o tem ali otroka stik z očetom ob navzočnosti tretje osebe ali brez nje doživljata enako. Še posebej sodišču očita, da ni upoštevalo ugotovitev izvedenke klinične psihologije, da je pri L. L. zaznan bolj odklonilen odnos do očeta. Sodišče ne utemeljuje pravnega standarda koristi otroka, zato je odločitev nepravilna, sklep pa nima razlogov o ključnih in pravno pomembnih dejstvih. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se izrek sklepa v točki 3 v tem delu razveljavi in vrne sodišču v ponovno odločanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Predlagatelj je vložil odgovor na pritožbo v katerem predlaga, da sodišče pritožbo zavrne in navaja, da stiki med očetom in otrokoma ne potekajo že od 24. 3. 2013 in da ni njegovi strani nobenih okoliščin zaradi katerih stiki ne bi smeli potekati.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ni obravnavalo tistega dela pritožbe, ki je po vsebini ugovor zoper sklep o začasni odredbi, saj je o ugovoru že odločeno, ta del sklepa pa je postal pravnomočen.

Pritožnica s pritožbo izpostavlja naslednja dejstva:

- stiki brez nadzora niso v korist otrok in jih otroka odklanjata,

- nikoli ni vplivala na voljo otrok, pač pa sta otroka sama odklanjala stike in jih ni mogla prisiliti, še posebno, ko se je odklon otrok do stikov manifestiral v zdravstvenih težavah otroka,

- če je že sodišče izhajalo iz stališča, da so stiki otrok z očetom nujni in potrebni, potem bi jih moralo sodišče določiti in opredeliti v skladu s koristjo otrok, ne pa na način in z vzvodi kako morebiti zaobiti odklonilen odnos nasprotne udeleženke do izvajanja stikov; sodišče ne more spremeniti obseg in način izvajanja stikov iz razloga, da bi jo prisililo do tega, da bi sprejemala in vzpodbujala stike,

- sodišče bi moralo razčistiti ali na njeni strani obstoji odklonilen odnos do stikov in ali se ta manifestira v voljo otrok.

Sodišču očita tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker sklep nima razlogov o tem, da so stiki otrok z očetom brez nadzora centra zanju ustrezni, otroka postavljajo v stisko in takšni stiki niso koristni.

Tako pritožnica z obširnimi pritožbenimi navajanji sodišču očita, da je odločilo v nasprotju s koristmi otrok, kot tudi zatrjuje, da je sama storila vse, da bi otroka pripravila do tega, da bi se stiki lahko izvrševali. Vendar pa obširni dokazni postopek, ki ga je izvedelo sodišče prve stopnje ne potrjuje takšnih pritožbenih navedb.

Pritožbeno sodišče je že v sklepu, s katerim je razveljavilo prvotno odločitev sodišča prve stopnje navedlo, da so stiki pod nadzorom, ki jih ureja peti odstavek 106. člena ZZZDR izjema od pravila, da ima drugi od staršev, ki mu otroka nista dodeljena, pravico do stikov brez nadzora tretje osebe in da je izjeme potrebno razlagati restriktivno. Po petem odstavku 106. člena lahko sodišče pravico do stikov odvzame ali omeji samo, če je to potrebno zaradi varovanja otrokove koristi. Stiki niso v otrokovo korist, če pomenijo za otroka psihično obremenitev ali če se sicer z njimi ogroža njihov telesni ali duševni razvoj. Pravni standard korist otroka je vrednostni pojem, ki ga je treba konkretizirati z upoštevanjem vseh okoliščin posameznega primera, izhaja pa iz določb ZZZDR. V otrokovo korist je, da se zdravo razvija, zato so starši otroku dolžni zagotoviti pogoje za zdravo rast, skladen in osebnosti razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo. Zdravo rast otrok pa prav gotovo omogočata oba starša, tako mati kot oče, saj je vloga nasprotnih spolov v družini drugačna in potrebna za normalen razvoj otrok. To pa v konkretnem primeru pomeni, da je dolžnost matere, ki sta ji otroka zaupana v varstvo in vzgojo in ob dejstvu, da ima oče še vedno roditeljsko pravico in da otrok ni last le enega od staršev, v tem, da poskrbi tudi za to, da bosta otroka imela primeren odnos do očeta. Šesti odstavek 106. člena ZZZDR posebej določa, da v kolikor tisti od staršev, pri katerem otrok živi, onemogoča stike med otrokom in drugim od staršev in stikov ni mogoče izvrševati niti ob strokovni pomoči centra za socialno delo, lahko sodišče na zahtevo drugega starša odloči, da se staršu, ki onemogoča stike, odvzame varstvo in vzgoja in se otroka zaupa drugemu od staršev, če meni, da bo ta omogočal stike in če je le tako mogoče varovati otrokove koristi. Kakšen odnos imata otroka do drugega od staršev je praviloma odsev vzgoje tistega od staršev, ki mu je otrok zaupan, zato mora storiti pri vzgoji vse, da otroku privzgoji zdrav odnos do drugega roditelja. Ali, kot je na zaslišanju pojasnila izvedenka klinične psihologije V. S., stroka ne priporoča, da ima glas otroka veliko težo, ampak se ocenjuje zrelost staršev, koliko so sposobni ravnati v otrokovo korist.

Da bi ugotovilo kakšne so koristi obeh mladoletnih otrok, je sodišče pravilno zaslišalo izvedenko klinične psihologije, ki je sodišču pojasnila dejstva pomembna za odločitev kakšni bi bili najprimernejši stiki in njihovo koristnost za vsakega otroka. Sodišče prve stopnje je mnenje izvedenke obrazložilo v točkah 9 do 18 sodbe. Takšna obrazložitev je obširna, v njej pa je prepričljivo odgovorjeno tudi na toženkine trditve o tem, da stiki brez nadzora niso v korist obeh otrok. Sodišče prve stopnje je povzelo tudi tisti del mnenja izvedenke, ki je opisala kakšen je materin vpliv na voljo otrok in v točki 10 sklepa navedlo, da mati tudi v času očetovega stabilnega funkcioniranja ni stimulirala stikov oziroma jih je stimulirala le na verbalni ravni, posebej nestimulativna pa je bila do stikov pod nadzorom takrat, ko se je izkazovalo ustrezno očetovo vedenje do otrok. Zato ne držijo pritožbene navedbe o tem, da sodišče ni ugotavljalo odnosa matere do stikov, saj je izvedenka v svojem mnenju to dejstvo obrazložila, v sklepu pa ga je v točki 10 obrazložilo tudi sodišče. Pritožbeno sodišče pa k temu še dodaja, da je iz vseh izvedenih dokazov, predvsem pa poročil centra za socialno delo o tem kako so potekali stiki pod nadzorom izhaja, da nista bila otroka tista, ki bi odklanjala očeta. Izvedenka je v mnenju celo navedla, da sta se oba otroka razveselila očeta tudi ob priliki, ko sta prišla k njej na razgovor.

Tako pritožnica s pritožbo neutemeljeno sodišču očita, da o stikih ni odločalo tako, da bi bili v korist otroka, saj to ne drži, saj se je sodišče ves čas postopka z obširnim izvajanjem dokazov trudilo in tudi ugotovilo, da so stiki brez nadzora tretje osebe v korist obeh otrok. Kot je razvidno iz celotnega poteka obravnavanja te zadeve in tudi iz sklepa sodišča prve stopnje, pa tudi iz mnenja izvedenke, so dejansko razlogi za tako obširen dokazni postopek tudi na strani nasprotne udeleženke, ki je sicer skrbna mati vendar pa v odnosu do stikov otrok z očetom odklanja vsako strokovno pomoč čeprav je očitno, da tu ni objektivna in bi bila takšna pomoč ne samo v njeno korist ampak tudi v korist otrok.

Ne držijo pritožbene navedbe o tem, da je odločitev sodišča zmotna in vsebinsko pomanjkljiva, ker temelji na izhodišču, da je potrebno stike spremeniti zato, ker naj bi nasprotna udeleženka stikom nasprotovala in jih zato ne izvršuje v okviru stikov na centru za socialno delo. Sodišče ni določilo stikov brez nadzora zaradi nasprotovanja nasprotne udeleženke, ampak iz razlogov, ker so edino taki stiki normalni in ker ni več razlogov na strani očeta, da bi stiki potekali pod nadzorom. Sodišče prve stopnje je v sklepu to dejstvo obširno utemeljilo, zato pritožbenemu sodišču ni jasno kje pritožnica vidi absolutno bistveno kršitev določb postopka. Pritožnica pri svojih pritožbenih izvajanjih izhaja iz napačnega izhodišča in se ne zaveda, da so stiki ne le pravica otrok, kot to v pritožbi poudarja, ampak tudi pravica in dolžnost staršev, saj se preko stikov izvršuje roditeljska pravica, da morajo stiki potekati najmanj obremenjujoče za vse in da so stiki pod nadzorom le izjema in ne pravilo. Zato smejo stiki pod nadzorom trajati le toliko časa kot je to nujno glede na posebno podane okoliščine.

Sodišče prve stopnje je tako na podlagi obširnega dokaznega postopka ob ugotovljenem dejanskem stanju, ki ga je v sklepu obširno obrazložilo in odgovorilo tudi na sedanje pritožbene navedbe nasprotne udeleženke, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno zaključilo, da ni več razlogov, da bi stiki potekali pod nadzorom, in pravilno odločilo da se stiki uredijo tako kot izhaja iz izreka sklepa. Pri tem pa ne drži pritožbeni očitek nasprotne udeleženke, da bi izvedenka ponovno morala opraviti razgovor z obema otrokoma, saj na podlagi obširnega gradiva in dokaznega postopka, kot je to pojasnilo sodišče prve stopnje, to ni bilo potrebno. Pritožnica pa tudi neutemeljeno sodišču očita, da sklep nima razlogov o ključnih in pravno odločilnih okoliščinah. Pritožbeno sodišče takšne kršitve ni našlo.

Glede na vse navedeno pritožba nasprotne udeleženke ni utemeljena in jo je bilo potrebno v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrniti.

Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške pritožbenega sodišča (ZPP člen 165, 154/1).