VSRS Sklep I Ips 48272/2012-93

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 22. 11. 2013 spoznalo T. V. za krivega storitve dveh kaznivih dejanj poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je za vsako kaznivo dejanje določilo kazen štiri mesece zapora ter nato določilo enotno kazen šest mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja ter pod nadaljnjim pogojem, da v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe plača oškodovancu S. V. znesek 270,18 EUR in oškodovanki M. B. znesek 350,00 EUR. Obdolženca je oprostilo plačila stroškov postopka, v plačilo pa mu je naložilo premoženjskopravna zahtevka oškodovancev S. V. in M. B. Sodba je postala pravnomočna istega dne (22. 11. 2013), ker so po izreku in razglasitvi sodbe okrožna državna tožilka, obdolženec in njegova zagovornica izjavili, da pritožbe zoper sodbo ne napovedujejo in se tej pravici odpovedujejo.

2Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenec dne 4. 12. 2013 vložil „pobudo za zahtevo za varstvo zakonitosti“, ki jo je naslovil na Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije. Z dopisom z dne 17. 12. 2013 je Vrhovno državno tožilstvo obsojenčevo vlogo odstopilo Okrajnemu sodišču v Ljubljani. Okrajno sodišče je obsojenčevo vlogo štelo kot zahtevo za varstvo zakonitosti in jo dne 13. 1. 2014 predložilo v reševanje Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije. Obsojenec v zahtevi navaja, da je bil po krivem oziroma brez dejanskih dokazov spoznan za krivega dejanj, ki jih ni storil ter zahteva, da se postopek še enkrat pregleda.

3Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem dne 17. 1. 2014 navaja, da zahteva ni utemeljena. Iz vsebine zahteve za varstvo zakonitosti izhaja, da obsojenec uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Tega razloga pa ni mogoče uveljavljati z izrednim pravnim sredstvom - zahtevo za varstvo zakonitosti. Obsojenec je bil z odgovorom vrhovne državne tožilke seznanjen, ter se je o njem izjavil v vlogi z dne 4. 2. 2014.

B.

4Po določbi prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) se sme zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je končan kazenski postopek in zoper sodni postopek, ki je tekel pred takšno pravnomočno odločbo, po pravnomočno končanem kazenskem postopku vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazanskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Z novelo ZKP-K(1) je bila določba prvega odstavka 420. člena ZKP dopolnjena z novo določbo, da se na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP sme vložnik zahteve za varstvo zakonitosti sklicevati samo, če jih ni mogel uveljaviti v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (predhodna izčrpanost pravnih sredstev)(2).

5V konkretni zadevi so se upravičenci do pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje tej pravici odpovedali, zaradi česar je sodba postala takoj pravnomočna. Ker vložnik zahteve za varstvo zakonitosti ni izpolnil pogoja, ki ga določa novelirani 420. člen ZKP (formalna in materialna izčrpanost), je Vrhovno sodišče obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti po določbi drugega odstavka 423. člena ZKP zavrglo(3).

6Odločitev o stroških nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu temelji na določilu 98.a v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Vrhovno sodišče je obsojenca, ki je brez premoženja ter prejema socialno pomoč, oprostilo plačila sodne takse, ker bi lahko s plačilom stroškov postopka bilo ogroženo vzdrževanje obsojenca.

----

Op. št. (1): Zakon o spremembi in dopolnitvi Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP-K), Uradni list RS, št. 91/2011, ki je stopila v veljavo dne 15. 5. 2012.

Op. št. (2): Peti odstavek 420. člena ZKP-K.

Op. št. (3): Enako tudi sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 47924/2012 z dne 5. 9. 2013.