UPRS sodba IV U 216/2013

Tožba se zavrne.

1Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se zavrne prošnja za brezplačno pravno pomoč A.A. (tožnika v tem sporu) z dne 4. 7. 2013, v zvezi z kazensko zadevo Okrožnega sodišča v Celju, št. I K 41070/2011. V obrazložitvi navaja določbo prvega odstavka 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ko sodišče presoja okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, to je, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh. Po vpogledu v spis je tožena stranka ugotovila, da je prosilec obtožen kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). V nadaljevanju navaja elemente kaznivega dejanja, kot to izhaja iz obtožnice, kar pa sodišče v sodbo ne povzema. Premoženjska škoda, ki je bila s tem povzročena znaša 974,29 EUR. V nadaljevanju tožena stranka navaja vse listine, ki so bile predložene v kazenski spis in zaključuje, da glede na opis in težo očitanega kaznivega dejanja ter vsebino listinskih dokazov v spornem primeru, ne bodo obravnavala pravno in dejansko zapletena vprašanja, ker so bile okoliščine že raziskane v postopku preiskave. Tožilstvo je tudi predlagalo izvedbo obsežnih dokazov na glavni obravnavi, to so izjave prič, listine ter vsebinska dokazila. Iz obtožnice in listin ne izhaja, da prosilec ne bi bil sposoben razumeti česar je obtožen in je sposoben, da se pred očitki brani. Navaja 3. člen Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki določa domnevo nedolžnosti, dokler ni njegova krivda ugotovljena s pravnomočno sodbo. Velja tudi načelo iskanja resnice po 17. členu ZKP, ki zavezuje sodišče, da v okviru obtožbe med drugim ugotavlja dejstva, ki so obdolžencu v korist. Tudi načelo, da se v dvomu odloči v korist obdolženca narekuje odločitev, da prosilcu zagovornik ni potreben. Tožena stranka zaradi neizpolnitve pogoja po 24. členu ZBPP, v nadaljevanju ni presojala ali prosilec izpolnjuje tudi subjektivni kriterij za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ki mora biti podan kumulativno.

2Tožnik v tožbi smiselno uveljavlja nepravilno ugotovitev dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja, da je laik na področju prava in tako postavljen v neenakopraven položaj pred sodiščem. To se mu je že zgodilo v pravdnem postopku, ker zaradi slabega poznavanja postopkovnih predpisov ni mogel dobro predstaviti dejstva in dokaze, s katerimi bi ovrgel trditve B.B. s.p., da mu dolguje 974,29 EUR. Ta je namreč zaračunal storitev, ki je bila dogovorjena, ni pa bila v celoti izvedena. Ni opravil fine montaže in izvedel preizkusa kvalitete izvedenih del, ter o tem ni izdelal zapisnika. Čeprav ni izvedel ta dela, je izstavil račun in vložil kazensko ovadbo. Sklicuje se na pravdo št. P 321/2012, v kateri vtožuje dolg od investitorjev C.C. in D.D., v katerem je zajeto tudi plačilo za izdelavo sistema centralnega ogrevanja. Znesek zadržanega plačila znaša 219,29 EUR. Ker pa vsako neplačilo računa še ni kaznivo dejanje, je to čisti konstrukt tožilstva. Ima slabo materialno stanje, ogrožena je eksistenca družine, ker ima dva mladoletna šoloobvezna otroka. Zanj je izid zadeve življenjskega pomena, kot tudi za njegovo družino. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

3Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

4Tožba ni utemeljena.

5Po presoji sodišča je tožena stranka na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja uporabila pravilne materialne predpise, zato sodišče v izogib ponavljanju dejanskih in pravnih razlogov ponovno ne navaja, ker jim v celoti sledi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja;

6Na drugačno odločitev ne more vplivati navedbe tožnika v tožbi, da je izvajalec B.B. s.p. zaračunal storitev, ki je bila dogovorjena, ni pa bila v celoti izvedena, in da gre za neplačilo računa iz poslovnega razmerja, kar pa samo po sebi še ne pomeni kaznivo dejanje. Tožena stranka same utemeljenosti obtožnice in dokazov, ki so podlaga za njeno sestavo, v postopku brezplačne pravne pomoči ne more presojati, ker lahko v spornem primeru presoja zgolj to, ali bi bil tožnik, glede na zapletenost kazenske zadeve in svoje osebne lastnosti upravičen do dodelitve brezplačne pravne pomoči oziroma, ali bi bila takšna dodelitev v nasprotju z interesi pravičnosti (tretji odstavek 24. člena ZBPP). Tako je bila pravilna presoja tožene stranke, da bo tožniku v času postopka glede na zakonske določbe ZKP, ki določa domnevo nedolžnosti (3. člen) in temeljno načelo iskanja materialne resnice (17. člen), dana možnost obravnavanja vseh dokaznih sredstev, ki ne samo dokazujejo njegovo krivdo, temveč tudi tožnikovo nedolžnost. Glede na to, da je sodišče dolžno v kazenskem postopku postopati v skladu z načelom materialne resnice in v dvomu odločiti v korist obdolženca, in da iz listin kazenskega spisa in tudi tožbenih navedb ne izhaja, da tožnik ne bi bil sposoben razumeti česa je obtožen, sodišče ne more sprejeti drugačne odločitve, kot jo je že tožena stranka.

7Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil izpodbijani upravni akt pravilen in je izpodbijana odločba na zakonu utemeljena.