UPRS sodba II U 9/2013

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju Zavod RS) je z obvestilom z dne 24. 12. 2012 obvestil tožnika, da se ne sprejme ponudba za izvedbo projekta v okviru programa „Prvi izziv“. V obrazložitvi akta navaja, da je tožnik na podlagi Javnega povabila delodajalcem za izvedbo projekta v okviru programa „Prvi izziv“, ki zajema subvencijo za zaposlitev vključenih brezposelnih oseb iz ciljnih skupin, objavljenega na spletnih straneh zavoda, pravočasno oddal formalno popolno ponudbo. Strokovna komisija je ponudbo točkovala na podlagi meril, ki so bila navedena v Javnem povabilu. Kot pogoj je bilo tudi določeno, da se ponudbe obravnavajo in sprejmejo po vrstnem redu glede na datum in čas njihovega prispetja ter po vrstnem redu glede na število točk. Ob upoštevanju razpoložljivih finančnih sredstev je bilo mogoče sprejeti le ponudbe, ki so bile sprejete do 7. 11. 2012 do 18. ure. Ker je bila vloga tožeče stranke vložena po tem datumu in uri, ponudba ni bila sprejeta.

Tožeča stranka v tožbi ugovarja, da je ugotovitev tožene stranke napačna, saj je popolno ponudbo oddala pravočasno oz. še pred porabo razpoložljivih sredstev. Tožnik je namreč že dne 18. 10. 2012 oddal ponudbo, v kateri je predlagal kandidata A.A. V zvezi z navedeno ponudbo pa je tožena stranka dne 15. 11. 2012 izdala obvestilo o nesprejemu ponudbe, ker tožnik naj ne bi imel poravnanih vseh davkov in drugih obveznih dajatev. Glede navedenega je tožnik sam opravil poizvedbe pri Davčnem uradu Maribor, ki mu je dne 5. 12. 2012 izdal potrdilo, da je imel na dan 30. 9. 2012 poravnane vse davke in obveznosti. Davčni urad je tudi pojasnil, da je bilo prvotno potrdilo napačno zaradi nedelovanja informacijskega sistema DURS. Kljub temu je tožena stranka vztrajala, da mora oddati ponovno vlogo, zato je tožnik dne 8. 11. 2012 v skladu z navodili tožene stranke ponovno oddal ponudbo, v kateri je predlagal kandidata B.B. Ne glede na to meni, da bi morala tožena stranka upoštevati, da je dne 18. 10. 2012 oddala popolno ponudbo, ter po prejemu obvestila davčnega organa o storjeni napaki razveljaviti obvestilo z dne 15. 11. 2012 in ponudbo tožeče stranke sprejeti. Predlaga, da sodišče obvestilo tožene stranke z dne 24. 12. 2012 razveljavi, da se ponudba z dne 18. 10. 2012 šteje za pravočasno in kot takšna sprejme. Prav tako zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je o prvi ponudbi tožeče stranke z dne 18. 10. 2012 odločila z obvestilom z dne 15. 11. 2012, ki ga ni mogoče več uspešno izpodbijati v upravnem sporu. Navedena odločitev je zaradi poteka roka za sodno varstvo že postala pravnomočna. Glede druge ponudbe, ki je bila oddana 8. 11. 2012, pa tožnik dejanskega stanja o prejemu ponudbe, kakor tudi o razlogih za odločitev, ne izpodbija. Čeprav prva ponudba ne more biti več predmet sodne presoje, tožena stranka zavrača očitke o nepravilnostih pri vodenju postopka. Še pred sprejemom odločitve ter obvestilom Davčnega urada Maribor je tožeča stranka obvestila toženo stranko, da se je brezposelna oseba, za katero je uveljavljala dodelitev subvencije, zaposlila pri drugem delodajalcu, zaradi česar je želela v ponudbi navesti drugo brezposelno osebo. Navedeno bi pomenilo spremembo ponudbe, kar pa je v nasprotju z javnim povabilom. V obrazcu ponudbe je bilo namreč jasno navedeno, da mora ponudnik vpisati ime in priimek izbrane brezposelne osebe, saj se subvencioniranje odobri za zaposlitev točno določene osebe. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne ter tožeči stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožba ni utemeljena.

Predmet tožbe v tem upravnem sporu je odločitev tožene stranke z dne 24. 12. 2012, da ne sprejeme ponudbe tožeče stranke vložene dne 8. 11. 2012 na Javno povabilo za projekt „Prvi izziv“.

V zadevi ni sporno, da je bilo v Javnem povabilu določeno, da se v primeru, ko razpoložljiva finančna sredstva ne omogočajo sprejetja vseh ustreznih ponudb, sprejmejo ponudbe po vrstnem redu glede na datum in čas prispetja. Prav tako v zadevi ni sporno, da je bila zadnja ponudba, za katero so bila odobrena sredstva, sprejeta 7. 11. 2012 do 18. ure, ter da je tožeča stranka vlogo, na katero se nanaša izpodbijano obvestilo, vložila 8. 11. 2012. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje ter določbe Javnega povabila, ki v tem primeru predstavlja materialno pravno podlago za dodelitev sredstev, je tudi po presoji sodišča odločitev tožene stranke pravilna in zakonita.

Sodišče ugotavlja, da se tožbeni ugovori tožeče stranke po vsebini nanašajo na nesprejem ponudbe, ki jo je tožeča stranka na isto Javno povabilo vložila dne 18. 10. 2012. Navedeno ponudbo pa je tožena stranka zavrnila z obvestilom z dne 15. 11. 2012, zoper katerega pa tožeča stranka ni vložila tožbe v upravnem sporu. Navedena odločitev je tako postala pravnomočna, zato tožnica v tem upravnem sporu, ki se nanaša na drug akt, ne more uspešno uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na odločitev tožene stranke v zvezi z drugo ponudbo. Ne glede na to, pa se sodišče strinja s stališčem tožene stranke v odgovoru na tožbo, da vloge, ki jo je tožeča stranka vložila dne 8. 11. 2012, ni mogoče obravnavati kot spremembo oziroma dopolnitev prve ponudbe. Nova ponudba se je namreč nanašala na dodelitev subvencije za zaposlitev druge brezposelne osebe (B.B.), kot je bila navedena v prvi ponudbi (A.A.). Ker je bilo treba v vlogi za dodelitev pomoči navesti konkretno brezposelno osebo, saj so se ponudbe točkovale za vsako predlagano osebo posebej, sprememba navedbe brezposelne osebe za subvencionirano zaposlitev pomeni novo ponudbo. Tožena stranka je zato pravilno štela, da je tožnik, s tem, ko je v vlogi navedel drugega kandidata, vložil novo vlogo in jo kot tako tudi obravnavala.

Po vsem navedenem je sodišče presodilo, da tožba ni utemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Sodišče je tudi zavrnilo zahtevka tožeče in tožene stranke za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.