VSRS Sodba II Ips 265/2013

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 1.693,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati 444.200,64 EUR. V presežku za nadaljnje zahtevane zakonske obresti, ki presegajo glavnico, je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo pravdnih stroških.

2Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi toženca in sodbo prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Spremenilo je tudi odločitev o stroških in odločilo o pritožbenih stroških.

3Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da terjatev do tožene stranke nima narave davčnega dolga. Davčni dolg je le v ozadju in ga tožeča stranka ne vtožuje več. Terjatev do glavnega dolžnika ima res svoj temelj v davčnih predpisih, narava pa je drugačna, ko gre za tožbo na podlagi spregleda pravne osebnosti proti osebi, ki ni davčni zavezanec. S tem je terjatev dobila drug pravni temelj, namreč pravila o statusu gospodarskih družb in ne več davčna pravila. Temelj zahtevka je v prikrajšanju tožeče stranke zaradi nepravilnega ravnanja toženca kot družbenika, ki ima znake spregleda pravne osebnosti. Pravi temelj je drugačen, tožena stranka ni v vlogi davčnega zavezanca, ampak v vlogi družbenika, ki je zlorabil svojo pravno osebo in je zato odgovoren tožeči stranki zaradi izpolnitve zakonskih znakov iz prvega odstavka 6. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD). Kakšna je bila obveznost, za katero tožena stranka odgovarja na podlagi ZGD, je popolnoma irelevantno; za to odgovornost je pomembno le, da je terjatev do glavnega dolžnika obstajala v trenutku vložitve tožbe. Sodišče ne more zastaranja vezati na zastaranje davčnega dolga, saj bi v takem primeru bil interes kršitelja – družbenika v zavlačevanju postopka z namenom, da doseže zastaranje, kar glede na zapletenost dejanskih stanj, povezanih s spregledi pravne osebnosti, ni težko. Ob takem stališču je pravica tožeče stranke do tožbe (sodnega varstva) časovno omejena in a priori podvržena neuspehu zaradi poteka časa, če se sodni postopek ne zaključi znotraj zastaralnih rokov po davčnih predpisih. Ti razmeroma kratki roki so prilagojeni postopku davčne izterjave in niso prenosljivi na primere, ko je postopek podvržen zapletenemu in zato potencialno dolgotrajnejšemu sodnemu postopku. Takšno varstvo ne bi moglo več doseči svojega namena in je tožeči stranki kršena ustavna pravica iz 22. in 23. člen Ustave. Po mnenju tožeče stranke je vprašanje solidarne ali subsidiarne obveznosti v zvezi z vprašanjem zastaranja irelevantno. Davčni zahtevek in zahtevek na podlagi spregleda pravne osebnosti imata povsem različno pravno naravo, saj je davčni dolg le dejansko ozadje tega spora, argument za to razlikovanje pa je že v samem tipu postopka: davčni dolg zoper zavezanca je mogoče uveljavljati le v upravnem (davčnem) postopku, zahtevek proti osebi, odgovorni zaradi spregleda, pa le v pravdnem postopku Ne gre samo za razliko v vrsti postopka, ampak tudi za razliko glede ugotavljanja dejstev in uporabe materialnega prava. Očitno je v pravdnem postopku zaradi spregleda pravne osebnosti treba ugotavljati številna dodatna dejstva in jih subsumirati pod pravila materialnega prava (ZGD), kar je v konkretnem primeru prvostopenjsko sodišče tudi storilo. Tudi v primerjalnem in evropskem pravu je sprejeto stališče, da dejstvo, da je v ozadju določenega zahtevka davčna obveznost, ne spremeni narave konkretne obveznosti, ki se vtožuje v postopku, ki je različen od davčnega. Tako je odločilen samo konkreten predmet spora in ne njegovo ozadje. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbo toženca zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

4Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena toženi stranki, ki je v odgovoru nanjo predlagala, da Vrhovno sodišče revizijo zavrne.

5Revizija ni utemeljena.

6Spregled pravne osebnosti pomeni izjemo od siceršnjega pravila, da družbe odgovarjajo za svoje obveznosti (le) s svojim premoženjem (drugi odstavek 5. člena ZGD). O spregledu govorimo takrat, kadar zakon, sodna ali upravna odločba zanemari, zavestno prezre samostojno, z zakonom zagotovljeno bit pravne osebe in prenese učinke nekega, prvotno na pravno osebo navezanega stanja na osebo ali na osebe, ki stoji(jo) za pravno osebo. Spregled pravne osebnosti pomeni, da se zanika ločenost med pravno osebo in njenimi pripadniki.(1) Iz tega (in iz samega izraza spregled) izhaja, da družbenik odgovarja za obveznost družbe, ta obveznost pa je po svoji naravi taka (ostaja taka), kot je bila obveznost družbe. Spregled je le temelj, pravna podlaga za njegovo odgovornost za obveznosti družbe, za katere sicer po zakonu glede na organizacijsko obliko družbe ne odgovarja, medtem ko temelj, pravna podlaga same obveznosti ostaja nespremenjena. V konkretnem primeru je obveznost družbe davčna, zato ostaja takšna tudi obveznost družbenika. Na to ne vpliva dejstvo, da družbenik sam ni bil davčni zavezanec in z davčno odločbo davek ni bil odmerjen njemu. V primeru, če bi šlo za obveznost po pogodbi, ki jo je sklenila družba, bi družbenik zanjo odgovarjal, pa čeprav ni bil pogodbenik in čeprav pogodba ustvarja pravice in obveznosti (samo) za pogodbeni stranki. Za obveznost – takšne narave, kot je bila obveznost družbe – torej po spregledu odgovarja družbenik. ZGD namreč ni temelj obveznosti družbe, pač pa je ZGD temelj spregleda, torej vzpostavitve odgovornosti družbenika za obveznosti družbe, tedaj podlaga, ki jo kot izjemo od načela popolne odgovornosti družbe za lastne obveznosti določa tretji odstavek 5. člena ZGD.(2) Zato dejstvo, da je v postopku treba ugotoviti pogoje za spregled pravne osebnosti po 6. členu ZGD, ne vpliva na naravo - v tem primeru davčnega - dolga, prav tako tudi ne okoliščina, v kakšnem postopku (sodnem, upravnem, davčnem) se ta dolg uveljavlja ali izterjuje. Tožeča stranka sicer trdi, da je zaradi neplačila davka „prikrajšana“, pri čemer pa je to prikrajšanje razumeti zgolj kot posledico neplačila njene terjatve.(3)

7Drugačne razlage ne narekuje niti zadeva Sodišča Evropske unije, na katero se sklicuje tožeča stranka. V omenjeni zadevi je Sodišče Evropske unije že sprejelo odločitev(4), ki pa, kakor pravilno opozarja tožena stranka v odgovoru na revizijo, v ničemer ne vpliva na tu obravnavano zadevo, saj obravnava povsem drugo vprašanje (vprašanje pristojnosti) in povsem drugačno terjatev (odškodnino).

8Ker ostaja narava obveznosti po spregledu pravne osebnosti nespremenjena, za njen obstoj in zastaranje veljajo pravila kot za obstoj in zastaranje „temeljne“, „osnovne“ obveznosti družbe. Zastaranje je institut, ki zavezancu za davek in tudi davčnemu organu po preteku določenega časa onemogoči procesno dejanje - davčnemu zavezancu onemogoči vračilo neupravičeno plačanega davka, davčnemu organu pa onemogoči, da bi po pretečenem času opravil davčno odmero oziroma izterjavo že odmerjenega dolga. To pomeni, da so pravice odmere, izterjave in refundacije ugasnile in jih ni več.(5) Po petem odstavku 126. člena Zakon o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP) davčna obveznost ne glede na določbe o zastaranju pravice do odmere in izterjave preneha, ko poteče deset let od dneva, ko je prvič začelo teči. Davčni dolg - njegova odmera in izterjava - torej z absolutnim zastaranjem preneha.(6) Absolutno zastaranje pa nastopi s potekom predpisanega časa ne glede na to, ali se obveznost uveljavlja ali ne in če se, v kakšnem postopku (sodnem, upravnem, davčnem). Zato so neutemeljeni vsi pomisleki tožeče stranke o „časovno omejenem sodnem varstvu“ kot tudi o interesu dolžnika po zavlačevanju postopka odmere in izterjave davka. Prav pa ima revizija tožeče stranke, da je vprašanje solidarne ali subsidiarne obveznosti družbenika za vprašanje zastaranja irelevantno, zaradi česar Vrhovno sodišče podrobneje nanj ne odgovarja.

9Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato zavrnilo.

10Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določilu prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. člena ZPP. Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, mora toženi stranki povrniti njene potrebne revizijske stroške, ki obsegajo stroške sestave odgovora na revizijo, materialne stroške in DDV.

----

Op. št. (1) : Zakon o gospodarskih družbah s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1993, stran 37.

Op. št. (2) : Tako tudi VS RS III Ips 12/2004 in odločba US RS Up 520/2002.

Op. št. (3) : Nikakor pa ne prikrajšanja v smislu neupravičene pridobitve ali podobnega civilnopravnega instituta.

Op. št. (4) : Sodba sodišče Evropske unije v zadevi C-49/12 z dne 12. 9. 2013: Pojem „civilne in gospodarske zadeve“ v smislu člena 1(1) Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah je treba razlagati tako, da zajema tožbo, s katero organ države članice od fizičnih in pravnih oseb s stalnim prebivališčem ali sedežem v drugi državi članici zahteva odškodnino za škodo, povzročeno s protipravnim dogovorom z namenom utaje davka na dodano vrednost, ki je dolgovan v prvi državi članici.

Op. št. (5) : Zakon o davčnem postopku s komentarjem, Davčno izobraževalni inštitut, Ljubljana, januar 2008, stran 297.

Op. št. (6) : To je tudi bistvena značilnost absolutnega zastaralnega roka, ki ga sicer civilno pravo (za razliko od upravnega oziroma davčnega prava) ne pozna.