UPRS sklep I U 453/2014

Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se odloži izvršitev odločbe Ministrstva za pravosodje Republike Slovenije št. 560-4006/2013 z dne 27. 2. 2014 do pravnomočne odločitve o glavni stvari.

Tožnik je dne 12. 3. 2014 vložil tožbo, s katero izpodbija odločbo Ministrstva za pravosodje, s katero je bilo odločeno, da se dovoli izročitev tožnika pristojnim organom Bosne in Hercegovine zaradi izvršitve kazni zapora v trajanju pet let in šest mesecev, izrečene s sodbo Vojaškega sodišča v Travniku, senata v A., št. ... z dne 5. 11. 1994 zaradi kaznivega dejanja umora po drugem odstavku 36. člena Kazenskega zakonika Bosne in Hercegovine. Izročitev se dovoli pod pogoji, da se tožnika ne sme preganjati zaradi kakšnega drugega kaznivega dejanja, storjenega pred izročitvijo, da se zoper tožnika ne sme izvršiti kazen za kakšno drugo kaznivo dejanje, storjeno pred izročitvijo, in da se tožnika ne sme izročiti kakšni tretji državi zaradi kazenskega pregona zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil, preden je bila dovoljena izročitev.

Tožnik v tožbi predlaga odpravo izpodbijane odločbe ter odločitev, da se njegova izročitev ne dovoli, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Hkrati s tožbo vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero naj se odloži izvršitev odločbe do izdaje pravnomočne odločitve o tožbi. Z izvršitvijo odločbe bi mu nastala nepopravljiva škoda, saj bi bila njegova izročitev Bosni in Hercegovini nepovratno izvršena. Po drugi strani pa z izvršitvijo odločbe ne more nastati škoda oziroma ne more biti prizadeta nikogaršnja korist, tožnik je namreč v priporu.

Tožena stranka v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe navaja, da javni interes narekuje zavrnitev zahteve za izdajo začasne odredbe, saj 22. 11. 2014 nastopi absolutni zastaralni rok izvršitve kazni zapora. Po mnenju tožene stranke gre v konkretnem primeru za namen tožnika zavlačevati postopek ter tako doseči, da se kazni zapora ne bo moglo izvršiti. Tožnik niti ni dokazal nastanka težko popravljive škode v primeru izvršitve odločbe, z odložitvijo izvršitve odločbe pa bi nastale nepopravljive posledice za javno korist. Predlaga, naj sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrne. V odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe tožena stranka tudi podrobneje pojasnjuje, zakaj po njenem mnenju niso utemeljene tožbene navedbe.

Sodišče je zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo iz naslednjih razlogov:

Tožnik je vložil zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), po katerem sodišče na zahtevo tožnika odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

Po presoji sodišča tožnik utemeljeno opozarja, da bi mu z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala težko popravljiva škoda. Zoper izpodbijano odločbo je sprožil upravni spor, vendar pa tožba ne zadrži izvršitve odločbe, kar je tudi izrecno navedeno v pravnem pouku. V kolikor bi bila izpodbijana odločba izvršena še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, se tožnik v času odločanja ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije in ne bi bil več pod jurisdikcijo te države. Zato v upravnem sporu ne bi več izkazoval pravnega interesa, saj bi mu zaradi dejstva, da se ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije, ta pravni interes naknadno prenehal. Zgolj ugotavljanje zakonitosti oziroma nezakonitosti izpodbijane odločbe pa bi bilo za tožnika brez učinka, ker bi prenehala možnost odločanja o tem, kar je bilo predmet upravnega spora. S tem je po ustaljeni upravno-sodni praksi izkazana škoda v zvezi z ustavno pravico tožnika do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave.

Sodišče je tudi presodilo, da odložitev izvršitve izpodbijanega akta ne nasprotuje javni koristi. Sodišče se ne more strinjati z navedbo tožene stranke, da je v javnem interesu, da se zahteva za izdajo začasne odredbe zavrne iz tega razloga, ker 22. 11. 2014 nastopi absolutni zastaralni rok izvršitve kazni. Dejstvo, da takrat nastopi absolutni zastaralni rok, bo sodišče upoštevalo tako, da bo zadevo obravnavalo kot nujno in bo tudi o sami tožbi odločilo v najkrajšem možnem času. Glede tistih navedb v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe, kjer tožena stranka oporeka tožbenim navedbam, pa se sodišče v tem sklepu ne more opredeliti, saj je to že stvar presoje utemeljenosti tožbe.

Iz navedenih razlogov je sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 ugodilo.