UPRS sodba I U 1994/2011

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Upravni organ je z odločbo, št. 1033-1/2010-48 z dne 18. 10. 2011, odločil, da se pokojninski načrt kolektivnega prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja z oznako PN-SOP-K z dne 21. 3. 2011 ne odobri. V obrazložitvi je navedel, da je tožnik 26. 1. 2010 vložil zahtevo za odobritev Pokojninskega načrta kolektivnega prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja z oznako PN-SOP-K (v nadaljevanju PN). Med postopkom odobritve je tožnik na naslovno sodišče vložil tožbo zaradi molka organa zaradi neizdaje odločbe v zvezi s sodbo Upravnega sodišča RS, I U 892/2010 z dne 8. 3. 2011. Sodišče je v zvezi s tožbo odločilo (sodba, I U 1149/2011-12), da mora organ odločiti o odobritvi PN v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe ter tožniku povrniti stroške postopka. Predloženi PN je namenjen kolektivnemu prostovoljnemu dodatnemu pokojninskemu zavarovanju, v katerega se lahko vključijo posamezniki preko svojega delodajalca, ki v celoti ali delno financira pokojninski načrt. Poleg delodajalcev lahko premije plačujejo tudi zavarovanci sami. Upravni organ je nato citiral naslednje določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1): tretji odstavek 292. člena, tretji odstavek 296. člena, četrti odstavek 296. člena, 297. člen, prvi odstavek 382. člena in 385. člen. Glede na četrti odstavek 385. člena ZPIZ-1 je organ pridobil aktuarsko mnenje AZN. V nadaljevanju je podrobneje povzel vsebino aktuarskega mnenja, s katerim je bil seznanjen tudi tožnik, ki je nanj tudi odgovoril. Iz aktuarskega mnenja AZN, št. 40161-1052/11-3,24,37 z dne 8. 7. 2011, izhaja, da AZN ne more aktuarsko potrditi PN, ker ta ne vsebuje vseh osnovnih sestavin pokojninskega načrta dodatnega pokojninskega zavarovanja pri tožniku, saj PN ne vsebuje kriterijev za določanje višine dodatne pokojnine in višina mesečnega prispevka za posameznega zavarovanca ni aktuarsko določena glede na višino dodatne pokojnine, ne določa načina izračuna poklicne pokojnine, ne določa pogojev za pridobitev dodatne pokojnine – poklicne pokojnine, ne ureja investicijske strategije za celotno obdobje – čas varčevanja in čas izplačevanja poklicnih pokojnin (drugi in tretji odstavek 385. člena ZPIZ-1), in ker finančno stanje tožnika ne omogoča, da bi zavarovancem jamčil za zajamčen donos, s čimer bi bil ogrožen javni interes, ker tožnik ne more zagotavljati zajamčene donosnosti. Iz zgoraj navedenega izhaja, da pogoj iz četrtega odstavka 385. člena ZPIZ-1 ni izpolnjen. Organ je odločil na podlagi aktuarskega mnenja AZN z dne 8. 7. 2011, odgovora tožnika z dne 25. 8. 2011 in PN, ki ga je prejel 21. 3. 2011, saj ga tožnik kasneje ni več dopolnjeval. Organ se pridružuje aktuarskemu mnenju AZN, da tožnik ne bo mogel izpolnjevati obveznosti, določenih v PN, v zvezi z jamčenjem z lastnimi sredstvi za zajamčeni donos zavarovancev. Iz finančnih podatkov, ki izhajajo iz letnih poročil in so dostopni pristojnemu organu, tožnik izkazuje primanjkljaj sredstev v primerjavi z oblikovanimi matematičnimi rezervacijami za bodoče obveznosti zavarovancev tožnika. Iz tega izhaja, da v primeru, da zaradi slabe donosnosti upravljanja sredstev tožnik ne bi dosegal zajamčene donosnosti in ne bi imel možnosti oblikovanja rezervacij za nedoseganje zajamčene donosnosti, ne bi mogel vplačati razlike iz lastnih sredstev za izkazan primanjkljaj, kot je to določeno v PN. Zajamčena donosnost pa je ena izmed obveznih sestavin pokojninskega načrta prostovoljnega pokojninskega zavarovanja (3. alineja četrtega odstavka 296. člena ZPIZ-1), to pa velja tudi za PN tožnika po tretjem odstavku 292. člena ZPIZ-1. Institut zajamčene donosnosti je eden izmed temeljnih mehanizmov prostovoljnega pokojninskega zavarovanja, ki zavarovancem zagotavlja donosnost in upravljavce pokojninskih skladov prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja sili k premišljenemu nalaganju sredstev zavarovancev. Nemožnost izpolnjevanja obveznosti iz tega mehanizma, ki je s strani tožnika glede na izkazan primanjkljaj evidentna, je s strani organa zelo pomembna, saj mora organ skrbeti za varovanje pravic šibkejših strank, zavarovancev, vključenih v sistem prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja. Tako je zagotovo v javnem interesu, da se prepreči morebitno oškodovanje zavarovancev tožnika, še preden je podana možnost, da sploh pride do takšne situacije. Odobritev PN in s tem možnost tožnika, da začne tržiti in izvajati prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje, še preden se uredi vprašanje primanjkljaja sredstev, tako z vidika zavarovancev, ki bi se vključili v to zavarovanje, zagotovo ni v javnem interesu, saj že vnaprej obstaja nevarnost, da jim tožnik ne bi mogel zagotoviti v PN obljubljene zajamčene donosnosti. Določbe PN torej niso ustrezne, ker ne zagotavljajo, da bo zavarovancem, glede na izkazan primanjkljaj sredstev tožnika, doplačan primanjkljaj sredstev v primeru slabe donosnosti pri upravljanju sredstev pokojninskega sklada.

Tožnik je vložil tožbo iz razloga bistvene kršitve določb postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagal je, da sodišče na podlagi 2. točke prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) opravi glavno obravnavo in samo ugotovi odločilno dejansko stanje, nato pa odločbo odpravi in s sodbo odloči tako, da sprejme pokojninski načrt, toženki pa naloži, da tožniku povrne stroške upravnega spora v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega roka dalje do plačila. O zadevi je organ odločil na podlagi sodbe naslovnega sodišča, I U 892/2010, s katero je sodišče tožbi tožnika zoper odločbo toženke z dne 12. 1. 2011 ugodilo in vrnilo zadevo toženki v ponovni postopek. V ponovljenem upravnem postopku je toženka izdala izpodbijano odločbo, ki je nepravilna in nezakonita. Tožnik v isti zadevi že drugič, v podobnih zadevah pa skupno že osmič, uveljavlja pravno varstvo pravilnosti in zakonitosti postopanja toženke in AZN, zato meni, da mora sodišče v tej zadevi odločiti s polno jurisdikcijo. S citiranimi sodbami (U 1231/2008, U 1233/2008, I U 1729/2009, I U 1730/2009, I U 1289/2011 in I U 1290/2011) sta bila toženka in AZN zavezana ravnati v skladu s pravnim mnenjem sodišča na podlagi četrtega odstavka 64. člena ZUS-1. Iz izpodbijane odločbe in sodb izhaja, da toženka in AZN aktivno nasprotujeta pravnemu mnenju in zavračata avtoriteto sodišča, s čimer je izpolnjen pogoj iz 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. Sodišče naj razpiše glavno obravnavo, angažira izvedenca aktuarske stroke, ki naj preizkusi zgolj pokojninski načrt in poda aktuarsko mnenje ter načrt aktuarsko potrdi. ZUS-1 sodišča ne omejuje pri razpisu glavne obravnave, v konkretnem primeru pa tudi ni potrebno, da bi se dejansko stanje ugotavljalo v upravnem postopku. Nadalje je navedel, da so ugotovitve toženke o pomanjkljivostih PN zmotne. Četudi bi bil, pa toženka ne bi smela zahteve zavrniti, temveč bi morala tožnika pozvati, da pomanjkljivosti v skladu s 67. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) odpravi, da bi se lahko PN aktuarsko potrdil. Toženka tega ni storila, prav tako tožnika ni pozvala na predložitev ustreznih dokazov, če bi menila, da ti niso predloženi. Aktuarski preizkus je enovita analiza PN in ne njegovih posameznih delov. AZN preizkusi upoštevanje demografskih tveganj na podlagi vseh sestavin PN skupaj, sestavine pa določa ZPIZ-1. Če po mnenju aktuarja zaradi pomanjkljivosti kateregakoli dela načrta ni mogoč aktuarski preizkus PN, se torej ni mogoče izreči o vprašanju PN v celoti. Če bi torej res šlo za pomanjkljivosti, odločitev toženke, da meritorno odloči o zahtevi, ne da bi prej zahtevala od tožnika odpravo pomanjkljivosti, predstavlja bistveno kršitev določb postopka (4. točka prvega odstavka 237. člena ZUP). Zato te odločitve ni mogoče preizkusiti. Prav tako ni res, da v PN ni določen način izračuna dodatne pokojnine. Ta je določen v 49. členu PN. Pri tem je treba upoštevati, da je tožnik s PN določil, da bo namesto izplačevanja pokojninske rente z zavarovalnico sklenil ustrezno zavarovalno pogodbo. Prav tako ni res, da bi moral tožnik v PN določiti kriterije za določanje višine pokojnin. Posledica obveznosti tožnika, da ob nastopu zavarovalnega primera sklene življenjsko zavarovanja v imenu in za račun zavarovanca, je, da v takem trenutku privarčevana sredstva zavarovanca v višini, ki bo znana ob zavarovalnem primeru, namenijo za plačilo zavarovalne premije v celoti. Tožnik ne izplačuje pokojnin, pač pa prejema zavarovanec rento od zavarovalnice, pri kateri je sklenjeno življenjsko zavarovanje. Jasno je, da tožnik skupaj ne bo dolžan izplačati več kot privarčevana sredstva z vključenim donosom (najmanj zajamčenim). Višina rente se določi skladno s pogoji izplačevalca dodatne pokojnine – življenjske zavarovalnice. Zmotno in neresnično je, da mora tožnik sam izplačevati poklicno pokojnino in ne more take obveznosti prenesti na drugega izplačevalca. Tega drugi odstavek 385. člena ZPIZ-1 ne odloča. Nasprotno, osma alineja četrtega odstavka 296. člena ZPIZ-1 določa, da lahko PN določi, ali bo pokojninsko rento izplačeval tožnik, da pa bo slednji v imenu in na račun zavarovanca z zavarovalnico sklenil ustrezno zavarovalno pogodbo. To je tožnik v PN tudi določil. Toženka je tako zmotno uporabila materialno pravo. Na takem zmotnem stališču temelji tudi nadaljnji očitek, da PN ne ureja investicijske strategije za čas izplačevanja pokojnin. Zmotne in neodločilne so navedbe o poklicnih pokojninah. Poklicne pokojnine so po 8. členu ZPIZ-1 pokojnine iz obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja in ne prostovoljnega, ki ga določa PN. Tožnik namreč izvaja prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje. Tudi zgodovinsko gledano tožnik ni nikoli izvajal zavarovanj, ki imajo naravo obveznih zavarovanj. Zmotno je zato sklicevanje na drugo alinejo tretjega odstavka 385. člena ZPIZ-1. PN je nov produkt in ne obsega pokojninskega zavarovanja na podlagi Pravil Sklada za vzajemno pomoč samostojnih obrtnikov Slovenije. Slednja tožnik pri svojem poslovanju res imenuje poklicna pokojninska zavarovanja, vendar pa ti prejemki nimajo te narave. Tožnik tovrstnih zavarovanj tudi ne sklepa več (od leta 1996), zato ne morejo biti predmet PN, prav tako s predpisi ni določeno, da naj taka zavarovanja tožnik vključi v PN. AZN PN ni mogla potrditi (kot navaja toženka), kar pomeni, da ga ni zavrnila, to pa predstavlja zmotno ugotovitev odločilnih dejstev v zvezi s pogoji za zavrnitev sprejema PN. Toženka je tudi zmotno menila, da je predmet postopka o sprejemu PN tudi ugotavljanje ustreznega obsega sredstev tožnika, s katerimi se pokriva razlika med dejanskim in zajamčenim donosom po PN. Zmotno je tudi stališče AZN, da je predmet aktuarske potrditve ugotavljanje ustreznega obsega sredstev tožnika. Pri tem se je AZN neutemeljeno ter povsem neprepričljivo sklicevala na zasebnopravne akte Slovenskega aktuarskega društva, ki vplivajo na položaj aktuarja v društvu, nimajo pa splošne veljave. Tako AZN kot toženka sta se s svojimi stališči očitno zoperstavila zanju zavezujočemu pravnemu mnenju sodišča glede uporabe materialnega prava. Sodišče je že v sodbah, U 1232/2008 in U 1233/2008, pojasnilo, da je skladno z gnoseološko, sistematično in vsaj še teleološko razlago treba tretji odstavek 292. člena ZPIZ-1 razlagati tako, da zagotavlja enake pogoje vseh izvajalcev pri odločanju o sprejemu PN. Pri tem je treba odločanje o sprejemu omejiti zgolj na PN, ne pa širiti na druge pogoje za opravljanje dejavnosti. O enakosti pogojev potrditve PN se je sodišče izreklo tudi v sodbah, I U 1729/2009, in I U 1730/2009. Na to stališče pa se je oprlo tudi sodišče v sodbi, I U 892/2010. ZPIZ-1 v četrtem odstavku 385. člena določa, da AZN načrt aktuarsko potrdi, toženka pa sprejme zgolj PN. Pri tem se ne presoja, ali so izpolnjeni pogoji za opravljanje dejavnosti, zlasti ne, ali je izkazana kapitalska in premoženjska ustreznost. Zmotno je stališče toženke, da z nesprejetjem PN varuje zavarovance tožnika. Temu so namenjeni postopki za izdajanje dovoljenj za opravljanje dejavnosti, kar je sodišče že jasno obrazložilo. Povsem neodločilno je, ali tožnik razpolaga z ustreznimi finančnimi sredstvi za pokrivanje zajamčenega donosa. S tako razlago AZN postavlja nove zahteve tožniku v zvezi z aktuarsko potrditvijo in tej daje nov pomen. Aktuarsko potrjevanje je preverjanje računskih formul in predpostavk, ki jih je toženka določila s PN in sicer na pravilnost v skladu s pravili aktuarske matematike, ne pa preverjanje, ali so izračunane zavarovalno-tehnične rezervacije pokrite s premoženjem tožnika, kar je že regulatorna funkcija v zvezi z izdajo dovoljenj. Zavrnitev aktuarske potrditve PN s sklicevanjem na finančne podatke tožnika je zato zmotno. Ker je toženka zmotno uporabila materialno pravo, je zmotno menila, da so odločilna dejstva tista glede kapitalske in premoženjske ustreznosti in je zato zmotno zavrnila sprejetje PN. Tožniku pa glede teh podatkov, na katere se je oprla, toženka tudi ni dala možnosti, da se izjavi. S tem je bila kršena pravica do izjave. Tožnik je še priglasil tam specificirane stroške postopka.

Toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da ne nasprotuje predlogu tožnika, da sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije, le da pri tem opozarja, da je treba pri odločitvi upoštevati tudi interese bodočih zavarovancev tožnika. Tožniku je bil tudi poslan dopis, ki je vseboval aktuarsko mnenje, s čimer je bilo tožniku omogočeno, da odpravi pomanjkljivosti PN, v dopisu z dne 25. 8. 2011 pa je tožnik tudi navedel, da pomanjkljivosti ne namerava odpraviti. Odločilno dejstvo, da toženka ni odobrila PN tožnika, je, da AZN ni aktuarsko potrdila PN tožnika, s čimer ni izpolnjen zakonski pogoj za odobritev PN. Gre za kogentno določbo ZPIZ-1, ministrstvo pa je na to mnenje o potrditvi tudi vezano in ne more odločiti drugače. Tožnik pa dovoljenja za opravljanje dejavnosti ne potrebuje, ker je že vpisan v sodni register in mu že ZPIZ-1 podeljuje to dovoljenje. Že aktuarsko mnenje pa vsebuje podatke iz letnih poročil tožnika, zaradi česar navedba, da se tožnik o tem ni mogel izjaviti, ne drži.

Tožnik je v prvi pripravljalni vlogi še dodal, da ni res, da je navedel, da pomanjkljivosti PN ne namerava odpraviti, temveč, da PN ni pomanjkljiv, saj to, kar toženka navaja, sploh ni obvezna sestavina PN. Opozoril je, da če bo sodišče menilo, da je kapitalska in premoženjska ustreznost pri sprejemu PN odločilna, tožnik iz previdnosti navaja, da mu možnost izjaviti se o takih dejstvih ni bila dana. Tožnik je sledil predhodnemu mnenju sodišča in ni mogel pričakovati, da bo toženka izpodbijano odločbo oprla na neodločilna dejstva. V nadaljevanju je nato pojasnil svoj nastanek kot pravne osebe in delovanje vse do danes. Navedel je še, da je v primeru potrditve (spremenjenega) PN za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, ki ga izvaja Sklad obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja (v nadaljevanju SODPZ), upravlja pa Kapitalska družba d.d., AZN ravnala povsem drugače, kot v konkretnem primeru, kar dodatno utemeljuje prepričanje tožnika, da mu ni zagotovljena enak obravnava. AZN je potrdila PN za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, čeprav je v gradivu predloga novega ZPIZ navedeno, da okrog 90 % zavarovancev SODPZ ne bo imelo zadosti sredstev za pridobitev poklicne pokojnine. Tožniku se neutemeljeno postavljajo dodatni pogoji. Priglasil je dodatne stroške.

Toženka je v odgovoru na prvi pripravljalni spis tožnika še dodala, da sodišče zgolj opozarja na tožnikovo finančno stanje. Aktuarsko mnenje AZN se le v manjši meri opira na kapitalsko in premoženjsko (ne)ustreznost tožnika. Opozorila je tudi na mnenje iz sodbe, U 1233/2008, da bi organ ob odobritvi PN lahko odločil, da tožnik do pridobitve potrebnega dovoljenja ne more začeti z opravljanjem dejavnosti. PN obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja in PN tožnika pa ni možno primerjati, saj gre za dve različni zavarovanji. V PN obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja so vključeni zavarovanci, ki opravljajo posebno težka in zdravju škodljiva dela, in zavarovanci, ki opravljajo dela, ki jih po določeni starosti ni moč uspešno poklicno opravljati. Ti zavarovanci so imeli zavarovalno dobo, ki se šteje s povečanjem (benificirana delovna doba), ki pa jo je leta 2000 nadomestilo obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje. Delodajalci morajo delavcem, ki delajo na takih delovnih mestih, plačevati prispevke za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, ki se zbirajo na osebnih računih zavarovancev z namenom, da se iz zbranih sredstev zagotavljajo pravica do poklicne pokojnine oziroma druge pravice, ki izhajajo iz PN. Tožnik pa želi s predloženim PN ponujati kolektivno prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje, v katerega se lahko vključijo posamezniki preko svojega delodajalca, ki v celoti ali delno financira pokojninski načrt. S plemenitenjem teh sredstev pa si posameznik lahko zagotovi dodatno starostno pokojnino.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna odločitev upravnega organa o neodobritvi pokojninskega načrta kolektivnega prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja z oznako PN-SPO-K z dne 21. 3. 2011 tožnika.

Dodatno pokojninsko zavarovanje je v ZPIZ-1 urejeno v 12. delu zakona z naslovom Dodatno pokojninsko zavarovanje. Prostovoljno dodatno zavarovanje, za kar gre v obravnavanem primeru, pa v III. poglavju, kjer tretji odstavek 292. člena določa, da se členi od 295 do 301 ter določbe prvega, tretjega in četrtega odstavka 377. člena tega poglavja smiselno uporabljajo tudi za sklad obrtnikov, torej za tožnika. Členi od 295 do 298 opredeljujejo sestavine pokojninskega načrta, členi od 299 do 301 pa financiranje pokojninskega načrta. Po navedenem se torej določbe v zvezi s pokojninskim načrtom, kot jih vsebuje ZPIZ-1, „smiselno“ uporabljajo tudi za tožnika, čeprav ZPIZ-1 vsebuje tudi posebne določbe glede tožnika (Sklada obrtnikov), in sicer v IV. poglavju 12. dela ZPIZ-1 (členi od 382 do 386), kjer je določeno, da je sklad obrtnikov pravna oseba, ki je ustanovljena za opravljanje storitev prostovoljnega pokojninskega in invalidskega zavarovanja samostojnih podjetnikov, samozaposlenih, njihovih družinskih članov in pri njih zaposlenih delavcev.

V četrtem odstavku 297. člena ZPIZ-1 je določeno, da minister, pristojen za delo, odobri pokojninski načrt, če ugotovi, da je pokojninski načrt v skladu s tem zakonom. Glede na tretji odstavek 385. člena ZPIZ-1 pokojninski načrt dodatnega pokojninskega zavarovanja pri skladu obrtnikov določa: - višino mesečnih prispevkov za posameznega zavarovanca, - način izračuna poklicne pokojnine, - minimalni donos na vplačane prispevke, - pogoje za pridobitev dodatne pokojnine in - investicijsko strategijo. V četrtem odstavku 385. člena pa je predpisano, da pokojninski načrt dodatnega pokojninskega zavarovanja pri skladu obrtnikov aktuarsko potrdi Urad za zavarovalni nadzor (sedaj Agencija za zavarovalni nadzor) pri Ministrstvu za finance, sprejme pa ga minister, pristojen za delo. Vsebina pokojninskega načrta je po navedenem za tožnika predpisana posebej in tudi nekoliko drugače, vendar je ob tem treba upoštevati tudi dejstvo, da tudi za tožnika (tretji odstavek 292. člena ZPIZ-1) smiselno veljajo določbe o pokojninskem načrtu iz 296. člena ZPIZ-1, s tem pa tudi določba, da mora biti s prostovoljnim dodatnim zavarovanjem po pokojninskem načrtu pokrito (vsaj) izplačilo dodatne starostne pokojnine iz 362. člena ZPIZ-1.

Sodišče ob tem dodaja, da je ureditev v ZPIZ-1, kjer je določeno, da pokojninski načrt aktuarsko potrdi Urad za zavarovalni nadzor pri Ministrstvu za finance (AZN), minister, pristojen za delo, pa nato načrt sprejme (četrti odstavek 385. člena ZPIZ-1) potrebno razumeti tako, da se načrt sprejme (oziroma odobri) le, če je pred tem aktuarsko potrjen s strani pristojnega urada (AZN). V aktuarskem mnenju z dne 8. 7. 2011, ki je povzeto v izpodbijani odločbi, pa je tudi pojasnjeno, zakaj in v katerih (ključnih) elementih aktuarsko preverjanje ne more biti omejeno zgolj na segmente pokojninskega načrta (ob tem, da pa je tudi izčrpno pojasnjeno, v katerih segmentih pokojninski načrt ni skladen z določbami ZPIZ-1). Po presoji sodišča iz teh pojasnil sledi, da je bila pri odločitvi glede sprejema pokojninskega načrta bistvena presoja, ali je možno preveriti zagotovitev izpolnjevanja zahtev iz določb ZPIZ-1 glede kritja izplačil iz naslova dodatnega prostovoljnega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, zaradi katerih je pravzaprav tožnik ustanovljen (382. člen ZPIZ-1). Tožnik je namreč posebna v zakonu predvidena pravna oseba, ustanovljena za opravljanje storitev prostovoljnega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, za razliko od vzajemnega pokojninskega sklada, ki predstavlja le premoženje, financirano s premijami, in je namenjeno izključno za pokrivanje obveznosti iz tega zavarovanja ter je ločeno od premoženja ustanovitelja kot premoženja upravljavca (Poročevalec DZ št. 54/98, str. 105). Po presoji sodišča tudi ni mogoče pritrditi navedbi, da toženka, glede na obrazložitev izpodbijane odločbe, v vsebinskem smislu ne bi spoštovala napotkov tega sodišča iz predhodnih sodb. Odločbi, ki sta bili predmet presoje sodb tega sodišča, U 1233/2008-12 in U 1232/2008-9, sta bili prvenstveno odpravljeni zaradi kršitev postopka in je bila zato v takratnih postopkih vsebina celotne obravnavane problematike preverjena obrobno v smislu proučitve vidikov odobritve pokojninskega načrta, navedenih v odločbah. V sodbi, I U 892/2010 z dne 8. 3. 2011, pa je sodišče v svojem pravnem mnenju sicer toženki res naložilo ozko razlago pojma ''pokojninskega načrta'' po četrtem odstavku 385. člena ZPIZ-1, vendar pa je sedaj toženka tudi po presoji sodišča navedla relevantne razloge za odločitev, da se pokojninski načrt tožnika ne odobri, in jih ustrezno pojasnila, zaradi česar ta očitek tožnika ne vzdrži.

Izpodbijana odločba tudi ni obremenjena z zatrjevanimi kršitvami določb postopka. Tožniku je bilo namreč v izjavo posredovano zgoraj povzeto aktuarsko mnenje o PN (ki poleg ugotovitev o izostanku določenih segmentov pokojninskega načrta vsebuje tudi ugotovitev agencije o nezadostnosti sredstev tožnika glede na določbe ZPIZ-1), na katerega je tožnik tudi odgovoril, zaradi česar ni res, da mu ni bila dana možnost izjave. Ob takšnih ugotovitvah AZN pa bi tožnik lahko svoj PN tudi ustrezno dopolnil oziroma popravil (ne glede na to, da ga toženka k popravi po 67. členu ZUP ni pozvala), česar pa tudi ni storil.

V zvezi s tožbenimi ugovori o napačnih ugotovitvah AZN pa se sodišče v celoti strinja s konkretnimi ugotovitvami iz aktuarskega mnenja, povzetimi v izpodbijani odločbi, zaradi česar nanje posebej ne odgovarja. Sodišče le še dodaja, da je v 296. členu ZPIZ-1, ki se smiselno uporablja tudi za tožnika, določeno, kaj mora kriti (in kaj lahko krije) prostovoljno dodatno zavarovanje po pokojninskem načrtu, pri čemer neskladnost pokojninskega načrta z zakonom pomeni njegovo neodobritev (četrti odstavek 297. člena ZPIZ-1).

Ker je sodišče v obravnavanem primeru tožbo zavrnilo, pogoji za odločanje v sporu polne jurisdikcije iz 65. člena ZUS-1 niso podani.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje ob izdaji odločbe pravilno ugotovljeno, izpodbijana odločba je pravilna in na zakonu utemeljena. Ker sodišče tudi ni našlo kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče v zadevi ni opravilo glavne obravnave, ker so že podatki spisa dali zanesljivo podlago za odločitev (59. člen ZUS-1).

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. Ker tožnik zaradi zavrnitve tožbe do povrnitve stroškov postopka ni upravičen, se sodišče ni spuščalo v obravnavanje ugovorov, ki se nanašajo na višino povračila stroškov.