VSC sklep Cp 121/2014

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Pritožnik sam trpi svoje pritožbene stroške.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje za upraviteljico zapuščine po pokojnem določilo dedinjo - zapustnika vdovo T. N., ki je upravičena izvesti nujna dela potrebna za vrnitev zapuščine, zlasti stanovanjske hiše, ki je predmet zapuščine, v kateri se dovoli tudi odklop vode pri odjemnem mestu št. ... (stara hiša), vendar le v primeru, če se s takšnim odklopom vode ne bo poseglo v odjem vode za potrebe zapustnikovega brata V. O., to je za potrebe njegove nepremičnine. Svojo odločitev glede postavitev upravitelja zapuščine, je sodišče prve stopnje utemeljilo na podlagi določbe drugega odstavka 145. člena Zakona o dedovanju. Po tej določbi lahko za upravitelja zapuščine sodišče postavi tudi koga izmed dedičev. Upravitelj lahko z odobritvijo sodišča razpolaga s stvarmi zapuščine, če je za to upravičen po oporoki, ali če je to potrebno, da se poravnajo stroški ali odvrne kakšna škoda. S predlogom za postavitev upravitelja se je strinjalo 2/3 dedičev zapuščine. Samo V. O. je nasprotoval temu predlogu ostalih dedičev. Zato je odločilo kot izhaja iz izreka sklepa, saj je med drugim ugotovilo, da je nujno potrebno izvesti določena vzdrževalna dela na hiši, ki je predmet zapuščine.

Zoper takšno odločitev se pritožuje dedič V. O., po svoji pooblaščenki. Vlaga jo iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Po mnenju pritožbe je presoja sodišča neutemeljena in napačna in je v nasprotju z inštitutom postavitve skrbnika zapuščine. Po mnenju pritožbe bi V. O. nedvomno bolje upravljal z zapuščino pokojnega. Dejstvo je, da med interesi dedičev v predmetnem zapuščinskem postopku obstaja nasprotje, med drugim dva dediča N. T. in V. O. celo uveljavljata medsebojno dedno nevrednost, zaradi česar sodišče prve stopnje v nobenem primeru ne bi smelo za upravitelja zapuščine postaviti enega izmed dedičev, ampak bi to morala biti oseba, ki je nepristranska in je vredna zaupanja sodedičev in s katero bi se strinjali vsi dediči ter ne zgolj večina, kar postavljena upraviteljica zapuščine N. T. sigurno ni. Takšno stališče izhaja tudi iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani z dne 19. 5. 2009 opr. št. II Cp 769/2009 iz katerega izhaja, da je skrbnik zapuščine zakoniti zastopnik vseh dedičev, ki v njihovem imenu skrbi za zapuščino, zato mora biti nepristranski in vreden zaupanja vseh dedičev. Sodišče prve stopnje je tudi preseglo svojo stvarno pristojnost, ko je odredilo opravo določenih del na nepremičnini. Predlaga spremembo in sicer, da se za skrbnika zapuščine določi dediča V. O. in priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

V pretežnem delu pritožbe, pritožnik zmotno navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo in pri tem pritožba na večih mestih zamenjuje pojem upravitelja zapuščine, kateri je opredeljen v drugem, tretjem in četrtem odstavku 145. člena Zakona o dedovanju in ga zamenjuje s skrbnikom zapuščine, katerega izvor in pravice pa izhajajo iz določbe člena 131 in 192 Zakona o dedovanju. Naloge skrbnika zapuščine in upravitelja zapuščine so različne. Prav tako je različen postopek postavitve enega ali drugega. Zato sklicevanje pritožnika na odločbo VSL II Cp 769/2009 ni uporabljivo za konkreten primer, saj je v tem primeru bilo odločeno o pogojih za postavitev skrbnika zapuščine. V konkretnem primeru pa je sodišče kot že obrazloženo pravilno, določilo le upravitelja dediščine. Le-tega postavi sodišče na zahtevo kateregakoli od dedičev, ki nato upravlja dediščino za vse ali pa določi vsakemu dediču del zapuščine, ki naj ga upravlja. Ker se v konkretnem primeru dediči niso uspeli sporazumeti glede uprave dediščine oziroma se je večina celo strinjala s postavitvijo upraviteljice v osebi T. N. in je le pritožnik temu nasprotoval, je zato sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da postavi sodišče na zahtevo kateregakoli od dedičev upravitelja. Le-ta lahko tudi določi vsakemu dediču del zapuščine, ki naj ga upravlja, če zato izkaže upravičeni interes. Za upravitelja lahko postavi sodišče koga izmed dedičev. Upravitelj pa lahko z odobritvijo sodišča razpolaga s stvarmi zapuščine, če je zato upravičen po oporoki, ali če je potrebno, da se poravnajo stroški ali odvrne kakšna škoda. To je določeno v četrtem odstavku 145. člena Zakona o dedovanju. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje, glede odobritve določenih posegov v stanovanjsko hišo, pa je mogoče razbrati, da je sodišče želelo s takšno odreditvijo odvrniti škodo na delu zapuščine. Zato je takšna odločitev tudi materialno pravno pravilna in je pritožba v tej zvezi zato neutemeljena.

Glede na obrazloženo, je zato sodišče druge stopnje ob uporabi 2. točke prvega odstavka 365. člena ZPP v zvezi z določbo člena 163 Zakona o dedovanju, pritožbo dediča V. O., kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, niso se mu pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti.

Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, sam trpi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP, vse v zvezi s členom 163 ZD).