VSM sodba I Cpg 361/2012

Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v celoti vzdržalo v veljavi sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča z dne 14.10.2009 in z dne 14.10.2009 in toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki terjatvi po navedenih sklepih o izvršbi poravnati v roku 15 dni od prejema sodbe. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna poravnati tožeči stranki pravdne stroške v višini 5.346,00 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

2Proti tej sodbi se pritožuje tožena stranka in uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in posledično napačno uporabo materialnega prava. V pritožbi nasprotuje zaključku prvostopnega sodišča, da pogodba o dobavi plina št. z dne 31.1.2007 (v nadaljevanju pogodba) ni bila prenesena na družbo. Zavzema stališče, da je tožena stranka tožečo stranko večkrat obvestila o prenosu pogodbe na družbo,tožeča stranka pa se je s prenosom strinjala, saj je privolitev k prenosu pogodbe podala z več konkludentnimi dejanji. Sodišču prve stopnje očita, da je argumente in dokaze, iz katerih jasno in nedvoumno izhaja privolitev tožeče stranke k prenosu pogodbe na, interpretiralo napak in izven konteksta z izključnim namenom ugoditi tožbenemu zahtevku, zaključek, da tožeča stranka ni privolila v prenos pogodbe, pa je v nasprotju s ponujenimi dokazi. Nasprotuje tudi izračunu obveznosti plačila najemnine za jeklenke za leto 2008 na podlagi cenika, ki je bil sprejet šele v letu 2009, kakor tudi, da je obračunsko število nevrnjenih jeklenk pravilno, saj številčno stanje le-teh med pravdnima strankama nikoli ni bilo usklajeno. S pritožbenim predlogom se zavzema za razveljavitev izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka ter priglaša pritožbene stroške.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje, predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglaša pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni storilo uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev absolutne narave. Odločitev, ki jo je sprejelo, je tudi skrbno in zanesljivo obrazložilo, zato sodišče druge stopnje, v izogib nepotrebnemu ponavljanju, kot pravilne povzema razloge sodišča prve stopnje za sprejeto odločitev ter v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja:

6Neutemeljeno je stališče pritožbe, da je zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka v prenos pogodbe ni privolila, v nasprotju s ponujenimi in izvedenimi dokazi. Tovrsten zaključek sodišča prve stopnje namreč temelji prav na skrbni oceni izvedenih dokazov, ki sodišču prve stopnje niso dajali podlage za ugotovitev, da je toženi stranki, na kateri je bilo dokazno breme, uspelo z gotovostjo dokazati, da je v obravnavanem primeru prišlo do prenosa pogodbe, ter da je tožeča stranka v takšen prenos privolila. Sodišče prve stopnje je skrbno presodilo vsako od zatrjevanih konkludentnih ravnanj, ki bi po mnenju tožene stranke naj pomenile privolitev v prenos pogodbe, ter tako izvedene listinske dokaze in izpovedbe zakonitih zastopnikov pravdnih strank in prič skrbno ocenilo v smeri možnosti, ali s strani tožeče stranke zatrjevana ravnanja predstavljajo konkludentna ravnanja tožeče stranke z učinkom privolitve v prenos pogodbe v smislu določbe 122. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sodišče druge stopnje sicer ne dvomi, da si je tožena stranka prizadevala za prenos pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama, na tretjega, to je družbo, vendar zgolj interes tožene stranke za prenos pogodbe, četudi morda jasno izražen tožeči stranki kot drugi pogodbeni stranki, ne zadostuje za pravno veljaven prenos pogodbe po določbi 122. člena OZ. Ta določa, da lahko vsaka stranka v dvostranski pogodbi prenese pogodbo nekomu tretjemu, ki postane s tem imetnik vseh njenih pravic in obveznosti iz te pogodbe, če v to privoli druga stranka. Prav slednjega pogoja pa tožena stranka ni dokazala, zato se obveznosti iz pogodbe, sklenjene s tožečo stranko, na tej podlagi ne more razbremeniti.

7Neutemeljeno se tožena stranka protivi dokazni presoji sodišča prve stopnje, ki jo je slednje podalo v zvezi z naročilnico št. N 08-0053 z dne 1.6.2008. Sodišče druge stopnje v celoti kot pravilnim pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje v točki 24 obrazložitve izpodbijane sodbe. Dejstva, da je tožeča stranka sprejela ponudbo iz naročilnice neke tretje gospodarske družbe, in sicer pod enakimi pogoji, ki so sicer veljali v pogodbi med pravdnima strankama, namreč ne moremo razlagati tako, da je tožeča stranka s sprejemom te naročilnice privolila, da v pogodbeno razmerje namesto tožeče stranke vstopi, oziroma da je tožeča stranka soglašala s prenosom pogodbe. Česa takega tudi ne morem razbrati iz izjave in izpovedbe priče D.E., kot to v nasprotju s podatki v spisu navaja pritožba. Iz izjave priče D. (l. št. 84 spisa) izhaja prav nasprotno. Na podlagi zadevne naročilnice so odprli pri tožeči stranki novo šifro kupca, o spremembi ali popravku stare pogodbe, sklenjene s toženo stranko, pa priči ni bilo ničesar znanega, niti za te zadeve ni bil pristojen. Pri prenosu pogodbe tretji kot prevzemnik postane imetnik vseh pravic in obveznosti iz že sklenjene pogodbe, zato v primeru prenosa pogodbe ne bi bilo potrebe za izdajo nove naročilnice. S slednjo pa je tretji pridobil položaj novega kupca, kot to izhaja iz izjave priče D., ki je še izpovedal, da so delali z obema strankama.

8Brez posebne pravne teže so pritožbena polemiziranja o tem, kdaj, kako in na kak način je bila tožeča stranka obveščena o prenosu pogodbe. Dejstvo, da tožeča stranka o tem je (ali ni) vedela, ne pomeni, da je v prenos pogodbe privolila. V tem pogledu je sodišče prve stopnje v točki 25 pravilno ocenilo izpovedbo B.M. in je sodišče ni spregledalo, kot se to v pritožbi navaja, saj je obrazložilo, da je slednji izpovedal zgolj to, da je kot predstavnik obvestil tožečo stranko o prenosu pogodbe na sestanku s tožečo stranko, ne pa tudi izrecno, da bi tožeča stranka pristala na prenos pogodbe. Zatrjevanega dejstva, da je tožeča stranka soglašala s prenosom embalaže na, ter da se bo ta zaračunala na podlagi naročilnice, o čemer je M. sicer izpovedal, pa nista potrdila ne priča H. in ne priča G., pri čemer je bil H. pri tožeči stranki komercialist, G. pa zaposlena v finančni službi tožeče stranke in tudi sodelujoča pri usklajevanju stanja embalaže. Slednji priči sta bili tako osebi, ki jim je bilo stanje znano, zato sodišče prve stopnje ni imelo razlogov, da bi dvomilo v verodostojnost njunih izpovedb. O dejstvu, da izrecnega soglasja k prenosu pogodbe direktor tožeče stranke, kot edini za to kompetenten, ni podal, pa je izpovedal zakoniti zastopnik tožeče stranke D.L..

9Tožena stranka v pritožbi ponavlja že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje podane trditve o okoliščinah, oziroma ravnanjih tožeče stranke, ki bi naj kazale na njeno privolitev v prenos pogodbe (nezaračunavanje najemnine tožeči stranki ampak; neaktivnost tožeče stranke napram toženi stranki po vrnitvi embalaže, plačilu najemnine in odškodnine za izgubljeno embalažo; posredovanje računov, identičnih vtoževanim in kasnejše storniranje le teh). O vseh navedenih trditvah je sodišče prve stopnje zavzelo svoje stališče in podalo logično sprejemljivo dokazno oceno, ki ji ni moč očitati subjektivnosti in nekritičnosti. Sodišče druge stopnje zato razlogom o prej navedenih trditvah sodišča prve stopnje pritrjuje in jih kot pravilne povzema.

10Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na dejstvo, da bi moralo sodišče prve stopnje kot relevantno konkludentno dejanje tožeče stranke v smeri privolitve v prenos pogodbe upoštevati, da je tožeča stranka od sprejela izpolnitev po pogodbi, sklenjeni med pravdnima strankama, saj je sprejela plačilo za dobavljene pline in v najem dano embalažo v okviru izvršilnega postopka, ki se je pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani vodil pod VL 2009/82265. V pritožbi tožena stranka izpostavlja, da je med strankama nesporno dejstvo, da je tožeča stranka od sprejela izpolnitev po pogodbi, sklenjeni med strankama, saj je prejela plačilo za dobavljene pline in v najem dano embalažo v okviru prej citiranega izvršilnega postopka. Sodišče druge stopnja ugotavlja, da pred sodiščem prve stopnje tako zatrjevano dejstvo med strankama ni bilo ugotovljeno kot nesporno, tožena stranka pa dejstva, da je plačilo zneska, za katerega je bila po sklepu o izvršbi kot dolžnik zavezana plačati tožena stranka, namesto nje plačal, kakor tudi, da je šlo za obveznosti, izvirajoče iz med strankama sklenjene obravnavane pogodbe, ni dokazala.

11Tudi ni mogoče pritrditi toženi stranki, da je sodišče prve stopnje v zvezi z obveznostjo plačila najemnine za jeklenke, ki je bila predmet postopka I Pg 1459/2009, spregledalo, da je bil cenik, po katerem je tožeča stranka zaračunavala najemnino za leto 2008, sprejet šele leta 2009. V postopku, ki se je vodil pri prvostopnem sodišču pred združitvijo obravnavanih zadev v skupno obravnavanje, pod opr. št. I Pg 1459/2009, je bil predmet tožbenega zahtevka plačilo zneska, ki ga je tožeča stranka uveljavljala iz naslova izgubljene oziroma nevrnjene embalaže in ne zaradi plačila najemnine jeklenk. V skladu s 3. členom Splošnih prodajnih pogojev, ki daje tožeči stranki v primeru, da kupec oziroma najemnik v roku 180 dni od najema jeklenk le-te ne vrne (v tem primeru se šteje za izgubljeno), pravico slednjemu zaračunati škodo v višini vrednosti in stroškov nabave nove jeklenke. Po pogodbi, sklenjeni med strankama, pa je v 4. členu določeno, da če kupec embalažo izgubi, mu jo prodajalec zaračuna po veljavnem ceniku. Stranki sta za primer izgube embalaže torej dogovorili, da se škoda, ki je tožeči stranki z izgubo nastala, poravna po ceniku tožeče stranke. Pri tem je tožeča stranka nedvomno upravičena zahtevati povračilo škode po ceniku, veljavnem v času, ko je ugotovila obseg nastale škode oziroma, ko je nastopilo dejstvo, da embalaža šteje za izgubljeno. Glede na dejstvo, da je med pravdnima strankama še v letu 2009 potekalo medsebojno dogovarjanje v zvezi z dolgovano embalažo, je tožeča stranka glede višine uveljavljanega zahtevka le-tega utemeljevala z uporabo ustreznega cenika, to je cenika iz leta 2009.

12Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka dokazala, da je število nevrnjenih jeklenk takšno, kot ga zatrjuje, saj je za takšno ugotovitev našlo oporo v izvedenih dokazih, in ko je nasprotno tožena stranka stanju nevrnjenih jeklenk zgolj pavšalno in dokazno nepodprto oporekala, tudi ne more biti uspešna s prav tako pavšalnim sklicevanjem na dejstvo, da stanje jeklenk med pravdnima strankama in nikoli ni bilo usklajeno.

13Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14Tožena stranka, neuspešna s pritožbo, in tožeča stranka, ki z odgovorom na pritožbo ni prispevala k sprejeti odločitvi sodišča druge stopnje, krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom istega zakona).